ponedeljek, 7. junij 2010

ZGODBA #2: Moja zgodba



To ni zgodba o ljubezni. To ni zgodba o družini. To niti ni zgodba o srečnem življenju.
To je zgodba o pogrešanju, o iskanju samega sebe. To je moja zgodba.
Včasih se zbudim vsa iz sebe in si želim, da bi bilo drugače. V spanju se potim in kričim. A me nihče ne sliši. Nihče se ne meni za moje krike. Nihče se ne meni zame. Počutim se kot ujeta v temno brezno, ki nima izhoda. Kot bi me zalival črn val, ki me kar naprej premetava. Kot da bi me pojedel Bermudski trikotnik in bi bila ujeta. Pogrešana za zmeraj. Le da me ne bi nihče pogrešal. Želim si, da ne bi bila tukaj. Da ne bi bila tako preklemano sama, da bi me nekdo razumel. A me ne. Za vse sem kot outsider, človek, ki nima pravice biti tu.
Ponavadi sem najraje sama, odrivam ljudi od sebe. Oziroma sploh nimam nikogar odrivati, saj se mi nihče ne približa. Nihče ne opazi, da globoko v sebi hrepenim po človeku, sotrpinu, nekomu, ki bi me razumel. Me imel rad. Da si želim samo en pofukan: »Živijo.« Ne, za druge sem nevidna. Sem kot pokvarjena konzerva, ki se je vsi želijo samo znebiti, jo vreči v smeti. Jaz sem bila vržena, a nihče ni opazil, kako sem ob tem trpela. Kako sem krvavela. In še zmeraj krvavim. Počasi krvavim in se utapljam v lastni krvi.
Vsak dan se mi v glavi ponavlja en in isti refren, kot pokvarjena kaseta. Počutim se ujeta sama v sebi. Hočem narediti neko stvar, a mi telo ne dovoli. Odvija se v drugo smer. Kot bi me dali v prisilni jopič in me pustili v temačni sobi. Ter pozabili name.
Moje življenje je odeto v črnino, zame ni svetle prihodnosti. Vidim samo svojo črno preteklost, prekrito z žalostjo, obžalovanji, zavračanji in zapuščanji. Najraje bi si prerezala žile, a se spominjam, kako sem včasih prepričevala druge ljudi, da je to narobe. Oh, kako sem bila vesel človek. Sem bila.
Sežem po nožu, a se ustavim. Pišem. To mi še nekako pomaga. Da zlijem svoja čustva, občutke in misli. Tega mi še nihče ni vzel. A nameravajo. Vem, da hočejo. Ne pustijo mi, da bi uživala. Da bi živela.
Hotela sem živeti svoje sanje, se vpisati na baletno šolo in imeti fanta. Pa so vse sanje padle na tla in se razbile v pogubo, kot skodelica polna kakava, ki sem jo potem morala pobrisati in sem se vmes še urezala v prst. Kri pa mi je curljala na tla in se razlivala po belih ploščicah. Obliznila sem si prst. Ne vem zakaj, a ta okus mi je bil tako všeč, da sem hotela še. Hotela sem se raniti, občutiti in okusiti svojo bolečino. Večkrat sem se zalotila, kako se z nožem sklanjam nad svojo roko. A sem se ustavila.
Spominjam se, kaj vse sem doživela. Kaj vse sem poskusila, da bi le bila srečna. Pa sem se samo slepila. Sreča mi ni bila nikoli usojena. Samo skakala mi je pred nosom, kot miš pred mačko in ko sem jo hotela doseči in sem se stegnila ponjo, je smuknila v luknjo, da je nisem več mogla doseči. Tolikokrat sem bila blizu temu, da bi spet živela. Da bi videla radost v življenju, ki sem jo zdaj tako pogrešala. Sploh več ne vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen.
Želim si samo imeti prijatelje, se dobro razumeti s svojo družino in se zabavati. Želim si samo, da bi bila srečna. A mi je to tako težko omogočiti?

To zgodbo posvečam meni zelo pomembnim osebam. Osebam, ki so mi stale ob strani, mi pomagale, da sem stopala čez dan, da sem bila zadovoljna in ob njih celo srečna.
Hvala.
Hvala, ker me imate radi.
Hvala, da imam jaz vas lahko rada.
Pa saj veste, kdo ste.
Rada vas imam bolj, kot ima Murko rad sebe. :)


Do naslednjič,

Layla.

Opozorilo: To NI moja zgodba in ni resnična!