I love you. I really do.

You're a wizard, Harry.

"Until the very end."



Harry Potter. Ena izmed najbolj branih knjig na svetu, ena izmed najbolj poznanih. Za nekatere je to samo kup listov, popisanih z nepomembnimi besedami. Za nekatere je to samo denar. Za nekatere pa je to pustolovščina, upanje in svet poln čarovnije - dobesedno. Tudi jaz spadam v to zadnjo skupino.

Za Harryja Potterja sem izvedela pri petih letih od najboljše prijateljice. Zelo rada sem brala, ampak v to zgodbo sem se zaljubila. Zaljubila sem se v like, ta svet, v čarobna bitja, ki so bila v njej. Živela sem za to. Ponoči sem sanjala o sprejemu na Bradavičarko, o dogodivščinah, ki so se mi tam pripetile. Bila sem majhna deklica, ki jo je prevzela zgodba o čarobnem svetu. Prebrala sem knjige, ki so izšle do izida prvega filma. Ko sem odšla v kino, sem bila presunjena. Ves ta svet, ki sem ga brala, si ga v svoji domišljiji zamišljala po svoje, je oživel. Osebe in kraji so bili oživljeni, v glavo sem si zarisala te podobe. Vsako čakanje na izid nove knjige ali filma je bilo mučno, počutila sem se zdolgočaseno, ura je tiktakala počasi. Ampak ko sem dobila čisto novo knjigo v roke, ali sem sedela v kinodvorani, ter čakala na ogled novega filma, sem bila presrečna.
Besede sem požirala eno za drugo, niso me mogli ločiti od knjige. Vzela sem jo s sabo k jedi, tudi na stranišče, če je bilo treba. Ker ko sem bila notri v zgodbi, si me stežka spravil stran.

Ko sem se naučila uporabljati internet, sem pregledala strani o Harryju, ves čas sem bila na strani hpslo.si. Igrala sem igrice, reševala kvize, prebirala recepte in kolumne. Tam sem tudi našla stran Bradavičarske Pripovedke. Ta stran pa je bila zame še zelo pomembna kar nekaj let. Tam sem brala zgodbe, ki so bile vezane na Harry Potter svet, ki so jih objavljali navadni najstniki, kot sem bila jaz. Brala sem jih cele dneve, nisem se mogla naveličati. Kdaj pa kdaj sploh nisem spala, ker sem celo noč brala. Osupnile so me te umetnije navadnih ljudi, kot sem bila tudi sama. Zato sem se trudila, da bi jim bila podobna, da bi tudi sama napisala kaj podobnega. Poskušala sem in na začetku so bile moje pisarije navadna polomija. Priznam, to sem že takrat vedela. Ampak bolj kot sem brala, več sem vedela. V zgodbah sem spremljala slovnico, na katerih mestih stoji vejica in podobno. S te strani me je tudi pot popeljala na forum Harry Potter Slovenija. Spoznala sem veliko ljudi, ki so mi bili enaki. Vsi so dihali za ta svet, vsi so imeli enako obsesijo. In počutila sem se sprejeto, ker sem bila med ljudmi, ki so bili enako "trčeni" kot jaz. :)
Našla sem si nekaj dobrih prijateljev (z nekaterimi smo še vedno v stikih), dobila sem si tudi beto (punco, ki mi je pregledovala zgodbe in mi jih popravljala slovnično; vsebinsko pa mi je svetovala). Moje zgodbe so postajale boljše, začela sem dobivati dobre komentarje. Iz dneva v dan sem iskala zamisli za nove in uživala sem v tem.
Iz majhne otročje deklice sem zrasla v najstnico. Vzgojile so me te osebe na pripovedkah in forumu, ki sem jih občudovala, ter se zgledovala po njih.

Potem pa se je nekaj zgodilo... Nekdo je udrl v forum in ga zrušil. Tem se ni dalo več odpirati, naši pogovori so bili uničeni, od njih je ostalo samo opozorilo, da strani ni možno naložiti. Delala so samo še zasebna sporočila. Vsaj tam smo se lahko pogovarjali. Imeli pa smo še pripovedke.
Ampak ne dolgo...tudi to je kmalu nekaj zrušilo in izgubile so se vse zgodbe, porušile so se naše sanje, zgodbe, v katerih je bilo naše upanje, zadoščenje, neprespane noči. Prav tako pa se je podrla tudi stran hpslo.
Počutila sem se ogoljufano. Ukradli so mi del otroštva, tri najbolj pomembne internetne strani v mojem življenju. To mi je pomenilo več kot le mreža podatkov, tam sem imela prijatelje, s katerimi smo imeli svoj svet, v katerem nam ni bilo hudega. In tega ni bilo več.

Danes pa je bila v Londonu svetovna premiera zadnjega filma. Potek sem spremljala v živo prek računalnika. V duši me je bolelo, ker sem želela biti tam. To je bila moja največja želja. In če pomislim, da sem imela možnost, da grem...
Bila bi tam, če ne bi bila premlada za tako potovanje. Šla bi! Vse bi naredila, da bi šla. Vendar sem za to priložnost izvedela malo prepozno in nisem bila zmožna, da se dovolj hitro dogovorim. Ne odločim, odločena sem bila že od petega leta. To je bil uraden konec sveta, v katerem sem delno živela. Za katerega sem dihala. In hotela sem biti tam, pa še kako! Da bi videla heroje mojega otroštva in "mamo" vsega tega. Že samo, da bi jih videla, čeprav ne bi dobila avtograma ali skupne slike z njimi... Bila bi najsrečnejša oseba na svetu. Skupaj z drugimi tri tisoč ljudmi, ki so bili tam.

Zveni patetično? Mogoče res, vendar ta zgodba me je pritegnila, imela me je v svojih šapah. Knjige, filmi ali zgodbe so bile nekaj najboljšega, ko sem bila žalostna ali sem se počutila manjvredno. Najboljše zdravilo, še boljše od čokolade.
In čeprav je J.K. Rowling prenehala s pisanjem knjig in so posneli že vse filme, se to v resnici ne bo končalo. Harry Potter in njegov svet bo ostal v naši duši in bo živel še naprej.
Morda se jokam od žalosti, morda od sreče. Od žalosti, ker bo od zdaj naprej vse to samo še v moji glavi ali od sreče, ker sem lahko bila del nečesa tako izjemnega. Ampak vem pa, da bom v srcu vedno tam.

Hvala, J.K. Rowling. Hvala, da si mi dala čarobno otroštvo.




~J.K. Rowling: "Hogwarts will always be there to welcome you home."

~"I'm not going home. Not really."