sobota, 31. december 2011

New year, new me



Pa je minilo še naslednjih 365 dni. Še 1 leto novih izkušenj, 12 mesecev veselja, 365 dni žalosti, 8760 ur priložnosti, 525600 "učenja" (življenja), predvsem pa še enih 31536000 sekund spominov, pa naj bodo dobri ali slabi.
Bilo je, po moje rečeno, leto številk.

10 - toliko stvari imam na bucket listu za leto 2012
9 - in njena obratna kolegica, kaj naj še rečem?
8 - je postala moja najljubša številka, prav zaradi svojega japonskega imena; Hachi
7 - toliko stvari moram opraviti do svojega 30ga leta
6 - in še enkrat; njena obratna kolegica
5 - toliko je dni v tednu, ki jih ponavadi preživim s svojimi lubicami
4 - na toliko koncertov, vrednih omembe, sem šla
3 - za toliko oseb sem spoznala, da so zares najboljši, ne pa kar tako
2 - toliko novih držav sem obiskala
1 - toliko oseb sem ljubila; toliko sem jih tudi izgubila

Ne bom rekla, da bo to leto odlično, da bo boljše kot vsa druga skupaj in da bom zdaj postala boljša oseba, ki končno ve, kaj hoče v življenju in kaj bo počela s seboj še preostanek te igre, imenovane 'živeti'.
Še naprej bom vestno pisala svoj blog, ki sem ga to leto, kar priznajte, pisala več kot lani. Poskusila bom tudi več dejansko blogati in manj pisati nesmiselnih zgodbic, ki nimajo večjega pomena. Čeprav se morda to nekaterim bolj dopade.

Uglavnem, uživajmo dokler lahko. ;)


Do naslednjič,

Layla.

sobota, 24. december 2011

Christmas is all around me



Božič. Pokrajina, prekrita s snežno odejo, ki ti je do kolen, če se spraviš gaziti po njej. Sneg še vedno vztrajno pada in zdi se, kot da sploh ne bo prenehal. V dnevni sobi stoji ogromna zelena smreka, zlato rdeče okrašena. Pod njo je kup daril, skrbno zavitih in v redu zloženih. Na kaminu visijo rdeče nogavice, do vrha napolnjene. Sredi jedilnice stoji velika jedilna miza, natrpana s hrano. Okoli nje sedi cela družina, ki veselo jé in se pogovarja o vsem mogočem.
Filmi...kako znajo vse napihniti in polepšati...


Jaz ta božični večer preživljam pred televizijo, ob gledanju Harry Potter filmov. Snega ni, mi pa skozi okno sveti nežna modra sveloba, ki jo oddajajo božične lučke, ki smo jih obesili na balkon. Precej sproščujoče deluje, če mene vprašate. Čaja nimam, svežih piškotov tudi ne; kvečjemu zato, ker sem prelena, da bi se vstala izpod svoje tople odeje in odšla v kuhinjo po njih. Pa kaj potem. Meni je čisto super, uživam po svoje. Pa vi?

Te božične počitnice bom preživela dokaj pestro. Ne bom ravno dosti doma, če pa že bom, pa najbrž ne bom cele dni ležala (no ja, bom raje tiho glede teh stvari; na koncu se bo ravno to zgodilo). Za silvestrovo pa se mi niti svita še ne, kje bom in kaj bom delala. Lani tak čas sem že zdavnaj vedela, s kom in kje bom. No ja, se bomo že zmenili. Gotovo spet zadnji dan, kot za druge stvari.
Če sem iskrena, bi bila najraje nekje na toplem, v miru pila čaj in gledala filme. Z eno osebo ali dvema. Potem, ko bi odbila polnoč, pa bišla nekam ven in gledala ognjemet. Ne da se mi ravno žurirati in zmrzovati nekje zunaj.
V bistvu bi še najraje bila z njim. Kot sem že rekla, nekje na toplem, pod odejo in v medli svetlobi televizije. Ampak ne bom. O tem, da sem z njim za silvestrovo in da skupaj odštevava sekunde do polnoči, lahko samo sanjam.
Mogoče drugo leto. A če že, v krogu prijateljev. Sama pa najbrž ne bova nikoli. Sploh pa, koga briga. Novo leto prihaja, za božjo voljo! Nov začetek in upam, da bo tako zanimiv in poučen kot ta, le z malo sreče več, morda.

Vesel božič in veliko daril pod smrečico vam želim vsem skupaj! ;)


Do naslednjič,

Layla.

petek, 9. december 2011

ROMAN #2: Zlagani jaz; 8. del



Obrnila se je in se zazrla v dlan, ki je mirno počivala nad njeno zadnjico. Njen pogled je od dlani potoval po roki navzgor in do obraza njenega lastnika. Bil je Jakob. Neodobravajoče ga je pogledala, a ji je samo nagajivo pomežiknil. Preden bi še kaj rekla, je zaslišala znan glas: "Kva je zdej, barabe?" Eva se je postavila poleg nje s plastenko v roki. "Boš?" ji je pijačo porinila pod nos. Zazrla se je v rdečo tekočino v njej in se malce nakremžila. "Ah daj no!" je zavzdihnila Eva. "Samo poskusi. Sploh ne veš, kako dobro je." Skomignila je in stegnila roko, a je Eva plastenko umaknila k svojim ustom in srknila še en požirek (beri: pogoltala skoraj pol flaše). "Ok," je nehala piti in si usta obrisala v rokav. "Izvoli." Živa je končno v svoje roke vzela plastenko in nagnila. Ne vem, koliko je spila, ampak bilo ji je zelo všeč. "TO je pa najboljše vino, kar sem ga kdaj pila," je navdušeno pozijala k Evi. "Ljubica moja, to je bambus. Fantje, a bo kdo?" Stegnil se je Jakob in to s tisto roko, s katero je prej držal Živo za bok. Prekrasno, osvoboditev."Eva, greva kam drugam?" je Živa svoji sestrični šepnila na uho. "Kaj, ti moji dečki niso všeč?" ji je odvrnila malce preveč naglas, saj se je skoraj zadrla in medtem z roko Edisa objela okoli vratu. Živa je v mislih preklela Evo in malo je manjkalo, da bi zardela od sramu, ki ji ga je povzročila. "Ne, samo rada bi odšla na toplo," je tiho odvrnila in se trudila izogibati očesnemu stiku s katerimkoli od fantov. "Prav," je skomignila Eva in roko odstranila izza Edisovega vratu. "Gremo se pogret, prasico zebe!" je vzkliknila in Živo potegnila za sabo. Včasih...ah, včasih bi jo najraje mahnila.

Ko sta prišli v gostilno, sta se posedli za prvo prosto mizo in Eva je z roko pomahala natakarici. "Dve tekili!" Živa je pobuljila in malce pokašljala. "Tekilo? A ni to...žganje?" je tiho šepnila, kot bi bila to neka skrivnost. "Seveda je žganje, kaj si pa mislila, punčara?!" Lopnila jo je v ramo in se zasmejala. Kaj je ta ženska še pila, ko je izginila? Pijanka. "Ah, ne glej me tako, no!" je rekla Eva, ko je videla Živin pogled. "Tekila je popolnoma nedolžna pijačka; samo za toliko, da malce splahneš usta. Pa še dobra je, boš videla. Oziroma okusila," ji je nesramno pomežiknila in se ozrla k natakarici, ki je na mizo odložila dva kozarčka s tekilo in rezino limone na vrhu. Poleg je prinesla še sol in jo postavila zraven. Eva je plačala, nato pa je pograbila en kozarček, drugega pa je potisnila Živi. Z oklevanjem ga je prijela in se zazrla v svojo sestrično. "Poglej...sol si streseš na roko," je rekla Eva, ko si je solila dlan in gledala v Živo. "Najprej jo poližeš, nato spiješ tekilo, potem pride pa najboljši del...limona. Boš zmogla?" "Daj no, saj nisem otrok!" je rekla bolj samozavestno in k sebi potegnila sol. "Torej? Bova?" je rekla, ko je na svoji roki naredila majhen kupček soli. "Na dober večer!" je vzkliknila Eva in trčila svoj kozarček ob njenega. Nato ga je nežno udarila po mizi, polizala sol in eksala tekilo. Živa jo je še vedno pozorno gledala, ko je ugriznila v limono in potem je še sama naredila isti postopek. Ko je tekila spolzela po njenem grlu, se je sprva malce nakremžila, ampak ko je ugriznila v limono, je bil okus...božanski. Navdušeno se je zazrla v svojo sestrično in odobravajoče prikimala. Eva se ji je nasmehnila, nato pa naročila še eno rundo.


~ Vse najboljše, Urša! ;)

četrtek, 1. december 2011

When you meet that person you'll know

Ko bediš pozno v noč.
Ko ne moreš spati in začneš razmišljati o stvareh, za katere naj bi bil še premlad.
Ko se odločiš, da čeprav si zaspan kot zgarana živina in bi najraje zaspal kot ubit, boš raje napisal post, ki se ti mota po glavi zadnje nekaj dni, ampak si vseeno še vedno nisi vzel čas za to, da bi ga dejansko šel napisat.
Ko začneš s postom in ti potem besede kar same skačejo naprej, veš, da boš moral napisati do konca, pa čeprav te na mizi čaka delo za šolo, ki pa niti zdaleč ni tako mikavno. Eh, bo že počakalo.
Ko opozoriš bralca, da zna biti ta post precej filozofski in dolgočasen.
In ko končno začneš z bistvom...




Ljubezen.
O tem naj bi se danes razpisala.
"Kaj pa ve 16letna šmrklja o ljubezni?" Vem. Naj ne bi imela pojma. Ampak upam si reči, da vem marsikaj več o tem, kot večina mojih vrstnikov. Dokažem?

Če kaj spremljate popularne družabne spletne strani (najboljši primer je facebook); oz. zagotovo jih; potem ste zagotovo že naleteli na "srečno zaljubljene" parčke, ki si na vsake 5 minut pišejo po zidu in smetijo po facebook 'dashboardu' z raznimi "volim te," "piki moj skos," "lubmte," "furevr tugedr" in na tone srčkov ♥♥♥♥♥♥ ter sramežljivčkov ;$. Podpičje keš. Na srečo ima facebook možnost, da ob strani objave klikneš na puščico in označiš, da te odjavi od prejemanja objav te osebe. Kul. Zadeva rešena. Ampak ne govorimo o facebooku. Govorimo o povsem drugih stvareh.
Hotela sem reči, da so to ponavadi 'frišni' parčki, ponavadi si začnejo spamati po zidih po enem tednu zveze, če ne že prej. In lepo nas forever alone osebke spravljajo ob pamet, ko se v kopalnih plaščih, z medvedkom in skodelico čaja stiskamo ob radiator ter gledamo slike, kako se drugi vsi srečni slikajo in pridno objavljajo slike na svoj profil.
"Čist zalublena, ne vidm se vn iz oblakov." Kej znano? Ja no, fail je, ko gre to pisat ena mala šmrklja, ki ji mama še vedno pripravlja oblačila, da jih bo oblekla za v šolo in ki še niti ne ve, da se vagino uporablja za še kaj drugega, kot samo za malo potrebo.
Okej, priznam. Jaz sem bila ista. Vsak mesec sem bila zatreskana v drugega, ampak kaj, ko sem mislila, da sem zaljubljena. Ljubezen. Ha. Kaj sem pa takrat vedela o njej?

"Če te vprašam, v koliko punc si bil že zaljubljen, kaj bi bil tvoj odgovor?"
"Ne morem jih preštet na prste."
"Pa si prepričan, da si bil zaljubljen v vse?"
"Ja."
Wrong.
Ljubček, niti slučajno nisi bil zaljubljen v vse te punce. Niti pod razno.
Kako to vem, me vprašaš? A da nimam pojma, ker nisem v tvoji koži in ne vem, kako je bilo? NE. Nisi bil, verjemi.

Problem je, da vsi mislijo, da so zaljubljeni. In to v vsakega, ki pride mimo in je 'simpatičen'. Ampak ne, to ne gre tako. Ko si enkrat zares zaljubljen, veš, kako to gre. Če se spomniš za nazaj, ko ti je bil vsak mesec všeč nekdo drug, bi se najraje z glavo butnil ob mizo zaradi sramote. Kar naenkrat se ti zdi neumno vso to sanjarjenje, pretiravanje in napihovanje.
Ker veš, ljubezen niso samo metuljčki. Metuljčke imaš tudi, ko imaš tremo pred nastopom, pa to še ne pomeni, da si se nesmrtno zaljubil v oder ali to prekrasno rdečo zaveso pred teboj. Ljubezen je takrat, ko v tej osebi opaziš napake, ampak jih vseeno ljubiš še bolj kot njene vrline. Ko ne razmišljaš o njej po tisočkrat na dan, ampak nikoli ne prenehaš. Ko si dejansko pripravljen storiti vse, da bi dobil to osebo, ali jo samo naredil srečno. Stradal bi se, da bi shujšal, čeprav hrano ljubiš bolj kot vse na svetu. Resno razmišljaš o tem, da bi si lase prebarval na blond, čeprav ne maraš blondink. Ekstremno hiter si med prho, da bi se skopal v manj kot desetih minutah, da ne bi zamudil reklam, ko te bo poklical po skypu.
Ljubezen je to, ko ti samo nasmeh od te osebe polepša dan, čeprav ti je poginila mačka. Zaljubljen si takrat, ko ti objem ali zbujanje ob tej osebi pomeni več, kot pa goli seks. Ko lahko prezreš jutranji zadah in kljub zaležanemu obrazu ter pričeski, rečeš, da izgleda fantastično. Ljubezen je to, ko nočeš zaspati, ker je resničnost boljša od sanj.
Če pa povem iskreno; ljubezni se ne da opisati. Ko boš zaljubljen, boš preprosto vedel. Brez pomislekov. Garantirano.


Pa naj še enkrat prilepim tale citat:
Kaj je ljubezen? To ne opisuješ, to čutiš. »Ljubezen je čudovita katastrofa: veš, da se boš zaletel v steno, pa vseeno pospešuješ. Pogubljaš se z nasmehom na ustnicah. Radovedno čakaš trenutek, ko se bo vse zalomilo. Ljubezen je edino načrtovano razočaranje, edina predvidljiva nesreča, ki si je zaželite še!«
Če je pa tako preklemano popoln in spada povsod!


Aj voŁiš me.


Do naslednjič,

Layla.