Glupost

Dovolj imam teh srednješolcev! Ne vseh; tistih taotročjih. Večine torej. Ne da se mi več vsak dan zavijati z očmi, ker sosednji razred ne more utihniti in se derejo po cele dneve, kot da jih profesorji v razredu koljejo in ne učijo. Ne da se mi več skakat od strahu po avtobusni postaji, ko čakam na avtobus, ker vsepovsod mečejo petarde in mi poka pod nogami. Res ste smešni, res. Zaploskam vam za vašo odraslost. Res...
Kje je poanta, da se delaš slovenceljna in se družiš s skinheadi, se oblačiš v tiste njihove jakne in nosiš bulerje, ko jih pa ni zraven, se pa oblačiš v trenirke, si geliraš frizuro, da seže višje kot Ramoseva žoga, ko namerava zabiti penal; in poslušaš glasbo od naših spodnjih sosedov, čeprav naj bi jih kao sovražil? Nisem še slišala, da se obnašajmo tako kot tisti, ki jih ne maramo. Res, tega izreka še nisem slišala...
Ali pa naprimer, da vidiš neko punco, ki se je vas čas visoko nosila po mestu, zdaj pa kar naenkrat v bulerjih in se dela, da je prava upornica. Aha, povej to svoji zbirki Hello Kitty igračk.
Resno, ne razumem, zakaj naj bi bilo zabavno dretje, pretepi z drugimi, delanje, da si pravi mačo, kar niti slučajno nisi in ZAKAJ ne zna polovica fantov kupiti hlače prave velikosti? Zadnje čase se jih čimveč dela gangsterjev in vlečejo hlače za sabo, ker jih imajo sredi riti poleg tega, da so za 2 številki prevelike; slepijo ljudi naokoli s svojimi bling bling verižicami in "kul" kapami, obrnjenimi na stran. Ne, tvoj imidž ni kul. In ne nosi sončnih očal po oblačnem vremenu, lepo te prosim! Ker ne izgledaš kul, izgledaš bedasto.
+ Če imaš o nekom slabo mnenje, v redu, zadrži svoje komentarje zase in RES se ti ni treba skoraj dreti, da bi te ja vsi slišali. Ker me ob tem prime, da bi te mahnila na gobec, da bi končno utihnil. In enkrat te bom, resno.

Ne vem, morda se samo delam pametno, ali pa sem res po odraslosti na veliko višjem nivoju kot večina mojih vrstnikov.
Kakor koli že; pogrešam pameten folk.


Do naslednjič,

Layla.

So cheesy

( •_•)
( •_•)>⌐■-■
(⌐■_■)

Včasih se zgodi

MARKO:
Cviljenje gum, ki mu je sledil zvok avtomobilske troblje, mu je zadonelo v ušesu, ko je stekel čez cesto. "Otrok nesrečni! Lahko si vesel, da si živ!" je hripavo zakričala tetka iz svojega majhnega cliota, pod čigar kolesi bi ravnokar skoraj pristal. Le zamahnil je z roko in stekel naprej, da bi našel zatočišče pred dežjem, ki ga je v zadnjih nekaj minutah že pošteno zmočil. Otrok. Kakšen otrok? Star sem vendar že 21 let! Ti stari ljudje so pa tudi ene pojave... Skočil je pod streho bloka, kamor je bil dejansko namenjen. Vedel je, da njegove punce še ni doma, saj mu je to sporočila malo prej in zavedal se je, da jo bo moral še nekaj časa čakati. Super. Premočen kot pes, zdaj moram pa še čakati tu zunaj na mrzlem. Ko je tako stal pred vhodom v blok, ter se skušal ogreti, je upal le na to, da bo morda kdo prišel mimo in ga bo lahko spustil noter. A se to ni zgodilo.
Ko mu je čakanje postalo nevzdržno, je na "blef" pritisnil na zvonec, ga pridržal za dve sekundi in ga nato spustil. "Ja, prosim?" se je zaslišal nežen glas iz zvočnika, v ozadju pa se je lahko slišala glasba. Če ga sluh ni varal, je bil trenutno tisti del komada, kjer nastopi kitarski solo oz. žaganje. Impresivno. Pritisnil je na gumb, ter rekel. "Dober dan." Odkašljal se je, saj je bil njegov glas precej hripav in nadaljeval: "Se opravičujem, ker motim, ampak čakam na nekoga; dež me je močno zmočil in nimam ključa, rad bi..." Sploh ni dokončal stavka, ko je že zaslišal pisk. Hitro je pograbil za kljuko in jo potegnil k sebi. Vrata so se odprla. "Najlepša vam hvala," je samo še rekel, odstranil prst z gumba in odšel na toplo v blok.


JULIJA:
Platnici knjige je treščila skupaj, ko je zaslišala zvok piščalke. »Že spet!« je bentila in se dvignila s postelje. »Že cel dan mi piskaš pod oknom, pa daj umiri se, v bloku živiš, vendar!« se je zadrla sama sebi in stopila do okna. Odgrnila je zaveso in se zazrla nekam v daljavo. Zunaj ni bilo nikogar, razen nekoga, ki je s kapuco na glavi tekel nekam proti njenemu bloku, saj je že cel dan padal dež. Torej mora biti sosedov tamal, ki stanuje pod nami, kaj? Bo že še videl, enkrat mu bom vrgla vodni balonček na glavo, ko bo na balkonu. Zavzdihnila je in se odločila, da bo to piskanje poskusila preglasiti, zato je s stojala za CDje potegnila prvo zgoščenko in jo vstavila v radio. Skladba številka 1. Pritisnila je na gumb za play. Kitarski uvod v komad. Orgazmično. Začela je skakati po stanovanju in s pomočjo daljinskega upravljalnika za televizijo, ki je bil v njeni domišljiji mikrofon, je pričela peti skupaj s pevcem. Welcome to the jungle we've got fun and games. We got everything you want honey, we know the names… Zvijala se je v ritmu glasbe in ko se je pričel najboljši del komada, kitarski solo, je pilota zamenjala za metlo in se pretvarjala, da žaga na strune. Iz elementa jo je prebudil zvok hišnega zvonca. Kater drek me zdaj moti? Zavzdihnila je in pritisnila na gumb. »Ja, prosim?« je skušala reči karseda mirno. »Dober dan,« se je zaslišalo iz zvočnika. »Se opravičujem, ker motim, ampak čakam na nekoga; dež me je močno zmočil in nimam ključa, rad bi...« Takoj je vedela, kaj bi rad, zato je le pritisnila na gumb za odklepanje in počasi odmetla proti kuhinji. »Najlepša vam hvala,« se je še zaslišalo iz zvočnika. »Najlepša mi dala!« se je zadrla v prazno in se vrnila k zvijanju po stanovanju.