Malenkosti

Problem nas ljudi je, da smo primitivni. Pa ceprav nekateri sovrazijo to znacilnost in se borijo proti njej, se je vseeno ne morejo resiti. V vsakem od nas je nekaj primitivizma. Nisi samo pameten ali samo neumen. Vsak ima svoje osebno mnenje o necem. Ne moremo se vsi strinjati med sabo. Vsi smo neumni, ker vsak ima neko sibkost, nekaj, cesar ne more storiti. In vsi smo pametni, saj vsak je v necem posebno dober. Ce citiram Einsteina: "Everybody is a genius. But if you judge a fish by its ability to climb a tree, it will live its whole life believing that it is stupid." In je popolnoma res. Ce nekdo nima dobrih ocen, se ne pomeni, da je neumen, ker je mogoce dober na tehnicnem podrocju. Medtem ko se ti piflas, dobivas dobre ocene, najbrz pa nimas blage veze, kako se popravi uro ali naredi mizo. Je res, kajne? Nihce ni v vsem dober. Nihce. Tudi Einstein je imel v soli fiziko 2, ucitelji pa so ves cas govorili, da ne bo nic iz njega. Van Gogh je bil genij, kar se tice slikanja, v glavi pa ni imel vseh kolesckov na pravem mestu. Zaljubljen je bil v svojo sestricno, naokoli je hodil z ziletko v zepu, dokler si ni enkrat pijan odrezal uho; parkrat si je poskusal vzeti zivljenje, dokler se ni enkrat dokoncno ustrelil, a se vedno je moral, preden je umrl (po tem, ko se je ze ustrelil) ven na cigaret. Nihce ni popoln. Obrabljena fraza, a je cisto res.
Ljudje se prevec osredotocamo na velike geste. Filmi so nas zaslepili. Ravno zaradi njih smo na svoj nacin primitivni. Zenske zdaj zivijo v razocaranju do svojih boljsih (ali slabsih) polovic, ker jim ne kupijo vsak dan sopek roz ali jih kdaj pa kdaj presenetijo z doma narejeno romanticno vecerjo. Tako smo slepi, da vidimo samo se tiste velike stvari. Za nekatere ljudi ljubezen ne obstaja, ce je ne razglasajo javno. Npr. na facebooku (kje pa drugje). Spet en citat: "Maybe you just have to live for the small things, like being called pretty or someone picking up the pen you dropped or laughing so hard that your stomach hurts. Maybe that's all that really matters at the end of the day." Mislim, da ni potreben dodatnega komentarja.
Malo za razmislek. ;-)


Do naslednjic,
Layla.

Odhajaš

"Oprosti," sem zaslisal svoj tih, hripav glas. "Oprosti?" Tako tiho, tako nezno je to rekla, a razocaranje, ki sem ga zacutil v tonu njenega glasu, me je zabolel. "Trudim se, da bi nekaj naredila, da ne bi vse skupaj razpadlo. Trudim se za oba, ti pa se mi ves cas samo opravicujes. Sploh ne ves, zakaj se mi opravicujes. Pac se, ker se ti zdi to prav. Pa sploh ne ves, zakaj. Glavo imam polno tvojih opravicil, tvojih obljub, kaj bos naredil in kako se bos spremenil; da bo vse drugace. Pa ni." "Ne vem, kaj naj ti se recem." "Vem, da ne. In vem, da ti je vseeno, kaj bo. Ker ce bi ti bilo vsaj malo mar, potem bi nekaj storil. Se vedno cakam, da bos." Njene zadnje besede so odmevale v tisini, ki je nastala. Iskal sem prave besede, a jih nisem nasel. Dvignil sem pogled in se zazrl v njene oci. Videl sem obup v njih. Odlocil sem se, da bom iskren do nje. Vsaj to si zasluzi. "V resnici sploh ne vem, kaj mi je. Rad bi se potrudil zaradi tebe, ampak mi preprosto ne gre." "Nocem, da se potrudis zato, ker sem ti jaz tako rekla," me je prekinila. "Rada bi, da sam tako zelis." " Ampak saj zelim to!" sem vzkliknil. Glas se mi je zlomil. Zaprla je svoje oci in pocasi zmajala z glavo. Dojel sem, da noce, da govorim. "Vidim, da bi se rad potrudil, a vidim tudi to, da je tvoja podzavest mocnejsa od tebe. Nekaj globoko v tebi si ne zeli moje druzbe." "Ne razumem te," sem rekel tako tiho, kot sem mogel. A me je vseeno slisala. "Zakaj se sploh ukvarjas toliko z mano? Zakaj ti je toliko do mene?" "Ne vem," sem zaslisal njen sepet. Zavzdihnila je. " Na nek nacin si tisto, kar sem iskala celo zivljenje. Se nihce mi ni pomenil toliko, kot ti. Zato me se toliko bolj boli. Boli me, ko te gledam z njo. Boli me, ker vidim, kako se obnasas do nje. Tako, kot se do mene nikoli nisi." Zazrl sem se v njen zalostni nasmeh in vedel sem, da karkoli bom rekel, ne bo dovolj dobro. Zato sem bil raje tiho. Po dolgi mucni tisini je rekla: "Ves kaj? Najbolje, da se nehava pretvarjati. Najbolje, da pozabiva na vse, kar se je zgodilo. Nimam vec volje, da bi se ukvarjala s tem. Zate pa tudi vidim, da se ti ne da." Pogledala me je in jaz sem pogledal njo. Nic nisem rekel. Kaj pa naj bi rekel? Tiho se je obrnila, ter hotela oditi. Tedaj sem dojel, da to ni v redu; da sem ji dolzan vsaj se eno opravicilo, pa ceprav jih je slisala ze toliko. Pograbil sem jo za roko in jo obrnil k sebi. V tistem trenutku me je v prstih nekaj streslo. Kot bi me ob njenem dotiku stresla elektrika. In takrat sem zacutil naval custev, ki so mi prevzela telo. Kar naenkrat sem zacutil vse, kar cuti ona. Koncno sem razumel njeno navezanost na mene. To ni bila ljubezen, bilo je nekaj mocnejsega. Nekaj, kar se ne da opisati z besedami. Od teze tega spoznanja, sem se zgrudil na kolena. Pogledal sem jo v oci in sele tedaj sem dojel, kaj sem storil. Solze so mi zacele teci po obrazu in z roko sem se stegnil proti njej. Hotel sem se je se enkrat dotakniti, a se mi je odmaknila. "Zdaj ves," je s priprtimi ocmi tiho rekla, skoraj zasepetala. Nato se je obrnila in odsla. Pustila me je klece jokati na tleh in takrat sem dojel, da je ne bo nikoli vec nazaj. In za vedno je odsla.


Do naslednjič,
Layla.


~Odhajaš ne da bi dotikala se tal. Povej mi vsaj razlog, da manj mi bo žal.