"Nekaj si zaželi, upihni regratovo lučko in če odpihneš vsa semena, se ti bo želja uresničila." Zaprla sem oči in si zaželela, da bi za rojstni dan dobila tistega velikega medvedka iz trgovine in da bi bil očka doma, da bi lahko skupaj praznovali. Pomežikala sem v svetlobo, globoko zajela sapo in pihnila. Opazovala sem semena, ki jih je odnesel vetrič in se široko nasmehnila. Začutila sem mamino roko, ki je poiskala mojo in odšli sva naprej po potki.
Meni sicer ni nikoli uspelo odpihniti vsa semena, vedno jih je še nekaj ostalo. Pa naj sem se še tako naprezala in pihala na vso moč, vedno se je nekje našel vsaj en, ki se je trdno držal stebelca. Tako da sem bila vedno razočarana...saj sem želela, da bi se mi želja uresničila.
Vem, da je to larifari, da se ti zaradi ene regratove lučke še ne bo izpolnila želja. Ampak to sem si vedno dajala kot oporo. Če bi odpihnila vsa semena, bi se počutila bolje, najbrž bi podzavestno verjela vase. Tako v resnici delujejo vse te stvari. Horoskop, vedeževalke...ipd.
Mene je danes prešinil drugačen pogled na to... Semena sem si predstavljala kot ovire do določenega cilja oziroma sanj. Torej, če bi odpihnila vsa semena, bi se mi izpolnila želja, kajne? Tako je v resničnem življenju. Odstraniš vse ovire in že si na cilju. Kot naprimer pri skokih čez ovire.
V lučko sem nekajkrat pihnila, da so odletela vsa semena, nato pa sem steblo vrnila nazaj v travo in odšla domov, da bom kaj storila zase. Če hočem nekaj, se bom za to potrudila.
Ampak lučke mi je pa še vedno "fajn" pihat. :)
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar