Dež pada. Sama sem. Stojim sredi neznanega travnika in pustim, da me moči. Po mojem obrazu tečejo solze, ki se mešajo z dežnimi kapljami. Klecnem na tla. Zavedam se, da sem sama.
Flashback:
Smejala sva se skupaj, objeta sva hodila po cesti. Vedel si, da je z mano nekaj narobe, preden sem potočila solzo. Znal si me spraviti v smeh tudi takrat, ko bi najraje umrla. Nikoli nisi pozabil name, na noben rojstni dan, na nobeno obletnico. Na nič, vedno si se spomnil. Name.
Spodbujal si me, ko sem se nameravala vdati. Kupil si mi darilca, četudi je bil navaden dan. Govoril si, da me ljubiš...
Spominjam se dneva, ko si me odpeljal na plažo. Imela sva piknik in kopala sva se v vodi, obarvani od zahajajočega sonca. Potem pa si me poljubil in me posadil na klopco, ki je bila pod veliko palmo. Nisi se usedel poleg mene, pač pa si pokleknil. Jaz sem se samo smehljala, ko sem nenandoma utihnila. Iz žepa si potegnil majhno škatlico, iz nje pa se je kmalu svetil lep prstan. "Ja!" se je kmalu zaslišalo iz mojih ust in skočila sem ti v naročje.
Mislila sem, da je moja sreča neizmerna in da bo trajala večno. Kot v pravljicah. Počutila sem se kot princeska. Vse do današnjega dne...
Sobota. Dan moje poroke...
Vsa vesela se pripravljam in se smehljam. Vrtim se in opazujem samo sebe v ogledalu in obleko, ki se napihuje, saj pod njo piha zrak. Kmalu se ustavim in se zazrem v ogledalo. Pripnem si mašno na glavo in strmim vase. "Prelepo," si mislim.
Potem pa v sobo vstopi moja sestra. Vsa objokana. Z nasmeškom na obrazu ji rečem: "Saj ne bom odšla. Isto bo kot prej, samo da se bova malo manj videli." Pogladim jo po laseh, ko bruhne v neutolažljiv jok. Tedaj se zavem, da to ni razlog in da je nekaj hudo narobe. Iz tvojih ust zaslišim tihe besede, ki mi zamračijo pogled in tudi sama klecnem na tla poleg svoje sestre. Med zameglenim pogledom od solz zagledam mamo in očeta, ter še nekaj ljudi, ki se pojavijo na vratih. Ne oziram se k njim, v mislim mi samo odzvanjajo besede: "Prometna nesreča...bolnišnica...intenzivna nega..."
Podvizam se in se hitro odpeljem v bolnišnico. Tečem po hodniku in se vsa zadihana skoraj zaletim v pult. Vprašam za sobo. Povedo mi in jaz tečem. K tebi. Ko stopim na vrata, vidim tvojo mamo in očeta. Ko me zagledata, se vstaneta in me pustita samo s teboj. Počasi in prestrašeno pokleknem k tvoji postelji in se zazrem vate. Primem te za roko in tvoje oči se počasi odprejo. Čisto narahlo se mi nasmehneš. Tudi jaz se ti prisilno nasmehnem, kot bi želela reči, da bo še vse v redu, da se boš izmazal in da bova živela naprej. V ozadju se sliši samo piskanje, ki ga povzroča naprava za pokazovanje, koliko si pri sebi. V trenutku se ne morem spomniti, kako se imenuje, čeprav sem študirala medicino. Pustim aparat pri miru in se s kislim nasmehom zazrem vate. Tvoja roka se počasi dvigne in se ustavi na moji glavi. Začutim, da se tvoji prsti nalahno premaknejo in me pogladijo po laseh. "Ljubim te," zaslišim tvoj hripav glas. Po mojem licu spolzi solza in kapne na belo rjuho, na kateri ležiš. "Jaz tudi tebe," se zaslišim reči. "Obljubi mi, da me boš pozabila in zaživela na novo." "Saj ne boš umrl," mu zagotavljam, a niti sama nisem preveč prepričana v to. "Izmazal se boš." "Obljubi mi," še enkrat odločno rečeš. "Obljubim," rečem, ker nimam izbire. Spet se nalahno nasmehneš in rečeš "Žal mi je," ko se iz naprave, katere se še vedno nisem spomnila imena, zasliši dolg in neustavljiv pisk. To vem, kaj pomeni, čeprav najraje ne bi. Tvoja roka omahne z moje glave in jaz začnem neutolažljivo jokati.
Tema...
Klecnem na tla in pulim travo, ki je nedolžno rasla pod mojimi prsti. Zavpijem in moj glas odmeva daleč naokoli. Kmalu se vidim, kako in žepa povlečem nekaj črnega. Sveti se v mesečini in izgleda prav nedolžna stvarca. Kmalu si jo prislonim na čelo in čakam. Na kaj? Še sama ne vem, zakaj se obotavljam...
Potem pa se spomnim tvojih besed. "Obljubila sem ti," odmeva v moji glavi. "Obljubila sem ti."
Pištolo pustim, da mi spolzi iz rok in se počasi vstanem. Obrišem si solze in si še bolj razmažem maskaro, ki se mi je razlila po licu.
Postava v črnem se oddalji in za njo svetijo mnoge svečke. Petek 13. Pravi dan za pogreb.
Mesečina se prikrade izza oblakov in čisto nedolžno gleda v daljavo.
"Od zdaj naprej ne bom več princeska, ampak samo navadno dekle."
Just another girl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar