petek, 9. december 2011

ROMAN #2: Zlagani jaz; 8. del



Obrnila se je in se zazrla v dlan, ki je mirno počivala nad njeno zadnjico. Njen pogled je od dlani potoval po roki navzgor in do obraza njenega lastnika. Bil je Jakob. Neodobravajoče ga je pogledala, a ji je samo nagajivo pomežiknil. Preden bi še kaj rekla, je zaslišala znan glas: "Kva je zdej, barabe?" Eva se je postavila poleg nje s plastenko v roki. "Boš?" ji je pijačo porinila pod nos. Zazrla se je v rdečo tekočino v njej in se malce nakremžila. "Ah daj no!" je zavzdihnila Eva. "Samo poskusi. Sploh ne veš, kako dobro je." Skomignila je in stegnila roko, a je Eva plastenko umaknila k svojim ustom in srknila še en požirek (beri: pogoltala skoraj pol flaše). "Ok," je nehala piti in si usta obrisala v rokav. "Izvoli." Živa je končno v svoje roke vzela plastenko in nagnila. Ne vem, koliko je spila, ampak bilo ji je zelo všeč. "TO je pa najboljše vino, kar sem ga kdaj pila," je navdušeno pozijala k Evi. "Ljubica moja, to je bambus. Fantje, a bo kdo?" Stegnil se je Jakob in to s tisto roko, s katero je prej držal Živo za bok. Prekrasno, osvoboditev."Eva, greva kam drugam?" je Živa svoji sestrični šepnila na uho. "Kaj, ti moji dečki niso všeč?" ji je odvrnila malce preveč naglas, saj se je skoraj zadrla in medtem z roko Edisa objela okoli vratu. Živa je v mislih preklela Evo in malo je manjkalo, da bi zardela od sramu, ki ji ga je povzročila. "Ne, samo rada bi odšla na toplo," je tiho odvrnila in se trudila izogibati očesnemu stiku s katerimkoli od fantov. "Prav," je skomignila Eva in roko odstranila izza Edisovega vratu. "Gremo se pogret, prasico zebe!" je vzkliknila in Živo potegnila za sabo. Včasih...ah, včasih bi jo najraje mahnila.

Ko sta prišli v gostilno, sta se posedli za prvo prosto mizo in Eva je z roko pomahala natakarici. "Dve tekili!" Živa je pobuljila in malce pokašljala. "Tekilo? A ni to...žganje?" je tiho šepnila, kot bi bila to neka skrivnost. "Seveda je žganje, kaj si pa mislila, punčara?!" Lopnila jo je v ramo in se zasmejala. Kaj je ta ženska še pila, ko je izginila? Pijanka. "Ah, ne glej me tako, no!" je rekla Eva, ko je videla Živin pogled. "Tekila je popolnoma nedolžna pijačka; samo za toliko, da malce splahneš usta. Pa še dobra je, boš videla. Oziroma okusila," ji je nesramno pomežiknila in se ozrla k natakarici, ki je na mizo odložila dva kozarčka s tekilo in rezino limone na vrhu. Poleg je prinesla še sol in jo postavila zraven. Eva je plačala, nato pa je pograbila en kozarček, drugega pa je potisnila Živi. Z oklevanjem ga je prijela in se zazrla v svojo sestrično. "Poglej...sol si streseš na roko," je rekla Eva, ko si je solila dlan in gledala v Živo. "Najprej jo poližeš, nato spiješ tekilo, potem pride pa najboljši del...limona. Boš zmogla?" "Daj no, saj nisem otrok!" je rekla bolj samozavestno in k sebi potegnila sol. "Torej? Bova?" je rekla, ko je na svoji roki naredila majhen kupček soli. "Na dober večer!" je vzkliknila Eva in trčila svoj kozarček ob njenega. Nato ga je nežno udarila po mizi, polizala sol in eksala tekilo. Živa jo je še vedno pozorno gledala, ko je ugriznila v limono in potem je še sama naredila isti postopek. Ko je tekila spolzela po njenem grlu, se je sprva malce nakremžila, ampak ko je ugriznila v limono, je bil okus...božanski. Navdušeno se je zazrla v svojo sestrično in odobravajoče prikimala. Eva se ji je nasmehnila, nato pa naročila še eno rundo.


~ Vse najboljše, Urša! ;)

1 komentar: