ROMAN #2: Zlagani jaz; 10. del

Čisto popolnoma nič ji ni bilo jasno, kaj je počela v isti postelji z njim, še manj pa je razumela celo situacijo, ko je videla, da nima oblečene obleke od prejšnjega večera, temveč da ima na sebi le spodnje perilo in neko staro, njej preveliko majico.
Hotela je že kaj reči, a ni vedela kaj. Na srečo pa je neprijetno tišino prebila Eva, ki je vstopila v sobo. »O, ptička. Sta kaj žejna?« Oba kotička ustnic je imela raztegnjena skoraj do ušes in izgledala je, kot da bi bila budna že vsaj 5 ur; bila je namreč zelo zbujena in urejena do potankosti. Klasična Eva pač.
V roki je držala pladenj, na katerem je bil vrč kristalno čiste vode in kozarci. Voda. Živa se je s tal pobrala kot iz topa in skočila do Eve, ter si hitro privoščila nekaj požirkov te nesramno dobre tekočine. Vsaj tisti trenutek ji je bila tako zelo dobra.
»Kaj si mi naredila včeraj?« je tiho rekla Evi, ko se je obrisala okoli ust in prazen kozarec odložila nazaj na pladenj. »Počutim se, kot da bi me nekdo povozil. In to s tovornjakom.« Eva se je sama pri sebi zasmejala in pladenj odložila na mizo, da je lahko natočila vodo v še drugi kozarec, ki ga je nato odnesla do Mateja. Ta je zdaj že sedel na postelji in ne več na tleh, ter zmedeno pogledoval v dekleti pred njim.
»Mačka imaš, ljubica. Mačka,« se je zasmejala Eva in pogledala Živo. Ta je globoko izdihnila, saj je dejansko že prej vedela, kaj je razlog za izgubo spomina in neprijetno počutje. Pogledala je k Mateju in ko je videla, da se ji smeji, ji je postalo nelagodno in se je raje zazrla v tla. »Jaz grem kar dol…v kuhinjo ali nekam,« je zaslišala njegov glas in s kotičkom očesa videla, da se je vstal ter stopil bližje. Eva mu je pokimala in rekla: »Drugi so nekje v kuhinji in dnevni sobi.« »Kdo drugi?« je hitro vprašala Živa in se zazrla v Evo. Nihče ji ni odgovoril, Matej je le rekel: »Hvala za vodo,« odložil prazen kozarec na mizo in tiho odšel iz sobe. »Pridi, imam ti veliko za povedati,« se je zasmejala Eva, ko je videla, da je Živa popolnoma zmedena in jo posedla na posteljo.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 9. del

»O Moj Bog… Katerega leta smo?« Zamežikala je v svetlobo, ki ji je sijala točno v oči in z rokami pobrskala za blazino. Ko je tipala po postelji, je začutila nekaj trdega in čudno kosmatega. Bolj kot je to tipala, da bi ugotovila, kaj sploh je, bolj se je pričela zavedati, da sploh ne ve, kaj pravzaprav počne. Pa saj je kmalu ugotovila, saj je ta stvar iz sebe izpustila čuden zvok, ki je bil dejansko navadno mrmranje in zvok, ki ga po navadi izustiš takrat, ko te hoče nekdo zbuditi, ko bi rad še spal. Ta kosmata stvar (za katero je najbrž že jasno, da je glava) je imela k Živini nesreči nekje tudi roke in te so z vso silo pristale na njenem ravno zbujenem obrazu, bolj natančno na nosu. »Auč!« Brcnila je z nogo in to določeno osebo, ki ji je ravno izmaličila organ za duh, porinila dol s postelje, da je padla nekam k nočni omarici. Vedela je, da je bil padec grd, saj je nesramno počilo, nekje na tleh pa je pristala tudi lučka, ki je še ravno prej trdno stala na omarici. »Pa kaj je s tabo narobe?« je zadonelo izpod postelje. »Me hočeš spravit v bolnico, ali kaj?! Auu.« Živa si je sama pri sebi mislila, da si Eva vse to že zasluži, ker jo zaradi nje zdaj tako boli glava (od alkohola namreč; očitno je imela prejšnji večer preveč) in od nedavno nazaj tudi nazaj nos. Hotela se je že zadreti, da ji bo še kaj vrgla v glavo, če ne bo dala miru, ko jo je nekaj prešinilo…ali je imela Eva hudo poškodovane glasilke, ali pa to ni Eva, ker ima ta oseba nekam globok glas. Za žensko namreč.
To spoznanje jo je iz postelje vrglo kot da bi nekdo njeni mami povedal, da so razprodaje. In da, dejansko jo je iz postelje vrglo, ker se je tako nemudoma vstala in hotela skočiti na tla, da se je brcnila v prst na nogi, ter se posledično spotaknila ob rob postelje in se z rokami naprej prekucnila po tleh, kot je bila dolga in široka. Ne sprašujte me zakaj in kako; bilo je namreč zelo akrobatično razpoloženo jutro.
»Ti res nisi normalna…« Globok glas. Balzam za njena ušesa ob tako zgodnji uri. V neznani postelji. In od neznane osebe. Res super; naravno ekstra mega super fantastično.
Počasi je dvignila glavo, sicer ne preveč navdušeno, ter se zazrla v osebo, ki je ležala dva metra stran od nje. »Matej?!«

The breeze kissed her face

Poljub.
Na kaj se najprej spomniš? Poljub, seveda. Ampak kakšen? Kje?
Obstaja veliko različnih poljubov, na različnih mestih; na usta, lice, nos, vrat, trebuh, roke, čelo...
Na čelo. Meni osebno je ta poljub najlepši, najbolj oseben in največji dokaz, da imaš nekoga rad. Ker nihče ni še poljubil nekoga na čelo, ki ga ni imel rad. Si že pomislil na to?
Seveda, poljub na usta je samoumeven. Ampak velikokrat se je ta poljub zgodil za zabavo, zgolj za užitek. Mar ni res? Poljub na čelo je zame dokaz ljubezni. Pa naj bo ta ljubezen romantična ali ne. In čeprav se vam morda zdi čudno; tako je. Cheesy stuff.


Do naslednjič,

Layla (ki vas pušča lačne s precej kratkim postom). ;)