»O Moj Bog… Katerega leta smo?« Zamežikala je v svetlobo, ki ji je sijala točno v oči in z rokami pobrskala za blazino. Ko je tipala po postelji, je začutila nekaj trdega in čudno kosmatega. Bolj kot je to tipala, da bi ugotovila, kaj sploh je, bolj se je pričela zavedati, da sploh ne ve, kaj pravzaprav počne. Pa saj je kmalu ugotovila, saj je ta stvar iz sebe izpustila čuden zvok, ki je bil dejansko navadno mrmranje in zvok, ki ga po navadi izustiš takrat, ko te hoče nekdo zbuditi, ko bi rad še spal. Ta kosmata stvar (za katero je najbrž že jasno, da je glava) je imela k Živini nesreči nekje tudi roke in te so z vso silo pristale na njenem ravno zbujenem obrazu, bolj natančno na nosu. »Auč!« Brcnila je z nogo in to določeno osebo, ki ji je ravno izmaličila organ za duh, porinila dol s postelje, da je padla nekam k nočni omarici. Vedela je, da je bil padec grd, saj je nesramno počilo, nekje na tleh pa je pristala tudi lučka, ki je še ravno prej trdno stala na omarici. »Pa kaj je s tabo narobe?« je zadonelo izpod postelje. »Me hočeš spravit v bolnico, ali kaj?! Auu.« Živa si je sama pri sebi mislila, da si Eva vse to že zasluži, ker jo zaradi nje zdaj tako boli glava (od alkohola namreč; očitno je imela prejšnji večer preveč) in od nedavno nazaj tudi nazaj nos. Hotela se je že zadreti, da ji bo še kaj vrgla v glavo, če ne bo dala miru, ko jo je nekaj prešinilo…ali je imela Eva hudo poškodovane glasilke, ali pa to ni Eva, ker ima ta oseba nekam globok glas. Za žensko namreč.
To spoznanje jo je iz postelje vrglo kot da bi nekdo njeni mami povedal, da so razprodaje. In da, dejansko jo je iz postelje vrglo, ker se je tako nemudoma vstala in hotela skočiti na tla, da se je brcnila v prst na nogi, ter se posledično spotaknila ob rob postelje in se z rokami naprej prekucnila po tleh, kot je bila dolga in široka. Ne sprašujte me zakaj in kako; bilo je namreč zelo akrobatično razpoloženo jutro.
»Ti res nisi normalna…« Globok glas. Balzam za njena ušesa ob tako zgodnji uri. V neznani postelji. In od neznane osebe. Res super; naravno ekstra mega super fantastično.
Počasi je dvignila glavo, sicer ne preveč navdušeno, ter se zazrla v osebo, ki je ležala dva metra stran od nje. »Matej?!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar