Le shortie

Ljudje razmišljamo (you don't say, captain obvious, huh?). Jaz dostikrat razmišljam. Večkrat tudi o ljudeh; o kakšnih določenih osebah. In potem se včasih človek zamisli: »A kdo razmišlja o meni?« Predstavljaj si nekoga, ki se tako iznenada spomni nate. Nekaj se zgodi in puf! tvoj obraz jim pride na pamet. Slišijo neko pesem, gledajo nek film ali pa se spet znajdejo na nekem kraju, ki jih spominja nate. Spomnijo se nečesa, o čemer si jim pravil, tvojega načina obnašanja, govorjenja; iskrice v očeh, ko si srečen…to jim pade na pamet o tebi, pa če se dobro razumete ali ne, če se vidite vsak dan, ali pa če se niste videli že celo večnost. Lepo je vedeti, da nekdo misli nate. Ampak zanka je v tem, da ne vemo, kdo in kolikokrat razmišlja o nas… Potem, če si pa nekdo lupi korenček ob misli nate; to…to je pa že druga stvar.

Do naslednjič,

Layla.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 14. del

"Mami, doma sem!" je zaklicala Živa, ko je prestopila prag svojega doma. "Kako si se imela pri Evi?" je zaslišala mamin glas iz kuhinje, ko se je poskušala neopazno splaziti v svojo sobo. Ni hotela namreč, da mama vidi, v čem je oblečena. "Super je bilo. Le spali sva bolj malo, saj je Eva spet hotela gledati filme celo noč," je še rekla in smuknila v svojo sobo.
Vrgla se je na posteljo in se zazrla v strop. Hotela je premleti vse, kar ji je povedala Eva, a je bilo enostavno preveč vsega. Preveč informacij, preveč napak.
Preoblekla se je v trenirko in neko staro majico, ki jo je po navadi nosila doma. Nato je stopila k oknu in se zazrla v sosednjo hišo. Okno, ki je bilo točno pred njenim, je bilo v Mihovi sobi. Pod njenim je bila garaža, na katero je včasih splezala ponoči in opazovala zvezde. Če se je Miha počutil dovolj akrobatskega, se ji je s skokom čez okno pridružil tudi sam. Zdaj, ko je gledala v njegovo sobo, je videla le temo. Hotela je še počakati nekaj časa, da bi videla, ko pride Miha. Vedela je namreč, da je trenutno na tekmi. Res je potrebovala nekoga za pogovor. Hotela je še drugo mnenje o tem, če je naredila napako ali pa naj raje pozabi na vse skupaj. Ampak kako? Prejšnji večer je doživela svoj prvi poljub in to s fantom, ki ji je bil že nekaj časa všeč. Problem pa je bil ta, da se tega sploh ni spomnila. Zavzdihnila je in se vrgla nazaj na posteljo. Počutila se je umazano in prodano. Ni se več počutila kot ona, sploh ni več vedela, kdo je. Ah, zakaj sem sploh privolila v vse skupaj?
Ko je kasneje ležala in premišljevala, je zaslišala neko praskanje. Pogledala je kvišku in videla, da v njeno okno padajo majhni kamenčki. Stopila je k njem in zagledala Miho, ki je stal v svoji sobi in zrl k njej. Z roko je segla h kljuki na oknu in ga počasi odprla. Nato se je usedla na okensko polico, zavrtela svoje telo in že je stala na strehi garaže. Sedla je in pogledala k Mihi, ki je tudi sam odprl okno in se ji kmalu pridružil na strehi. »Slišal sem, da je bilo včeraj pestro,« je rekel in se zazrl vanjo. Zavzdihnila je in ko ga je pogledala v oči, ni več zdržala. Pričela je jokati.

What's love got to do with it?

Včasih pogrešamo tudi tisto, česar v bistvu nočemo.
Priznam, pogrešam ga. No, v bistvu ne pogrešam njega, pogrešam občutek, ki sem ga imela, ko sem bila z njim. Pogrešam tiste čase, ko je bilo vse skupaj še čisto nedolžno, ko še nisem bila dovolj zrela za karkoli. Ne bi ga vzela nazaj, ne, to nikakor. Svoje odločitve ne bi spremenila in prepričana sem, da sem se dobro odločila. Ampak včasih se poleg vseh teh slabih stvari, ki so se takrat dogajale zaradi njega, spomnim tudi na tiste dobre… Spomnim se nase, ki sem kot še neizkušena v ljubezni naivno mislila, da je to to in da sem zares zaljubljena. Pogrešam to nevednost, ker takrat, ko se še nisem dobro zavedala vsega, je bilo vse veliko lažje. Tisto, kar mi je takrat povzročalo preglavice, se mi zdaj zdi povsem nepomembno.
No ja, vsi enkrat odrastemo in s časom, ko rastemo (jaz kljub vsemu ne ravno dosti), postajajo tudi naši problemi večji in zahtevnejši. Kar naenkrat težave s pravilno izbiro oblačila za barbike postanejo, kako uskladiti svoj urnik. Ampak to sploh ni več pomembno, ker sem zašla s teme.
Hotela sem samo reči, da ga včasih pogrešam in da mi je žal, kakšen odnos imava zdaj – nikakršen. Ampak vseeno ne bi ničesar spremenila.


Do naslednjič,

Layla.