Včasih pogrešamo tudi tisto, česar v bistvu nočemo.
Priznam, pogrešam ga. No, v bistvu ne pogrešam njega, pogrešam občutek, ki sem ga imela, ko sem bila z njim. Pogrešam tiste čase, ko je bilo vse skupaj še čisto nedolžno, ko še nisem bila dovolj zrela za karkoli. Ne bi ga vzela nazaj, ne, to nikakor. Svoje odločitve ne bi spremenila in prepričana sem, da sem se dobro odločila. Ampak včasih se poleg vseh teh slabih stvari, ki so se takrat dogajale zaradi njega, spomnim tudi na tiste dobre… Spomnim se nase, ki sem kot še neizkušena v ljubezni naivno mislila, da je to to in da sem zares zaljubljena. Pogrešam to nevednost, ker takrat, ko se še nisem dobro zavedala vsega, je bilo vse veliko lažje. Tisto, kar mi je takrat povzročalo preglavice, se mi zdaj zdi povsem nepomembno.
No ja, vsi enkrat odrastemo in s časom, ko rastemo (jaz kljub vsemu ne ravno dosti), postajajo tudi naši problemi večji in zahtevnejši. Kar naenkrat težave s pravilno izbiro oblačila za barbike postanejo, kako uskladiti svoj urnik. Ampak to sploh ni več pomembno, ker sem zašla s teme.
Hotela sem samo reči, da ga včasih pogrešam in da mi je žal, kakšen odnos imava zdaj – nikakršen. Ampak vseeno ne bi ničesar spremenila.
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar