»Katastrofa. Katastrofa!« Vstala se je in pričela hoditi gor in dol po sobi. »Čakaj, kako pa ti sploh veš, kaj vse se je dogajalo v tej sobi?« »Nekaj sem sama videla, nekaj si mi pa ti povedala, ko sem te nesla na posteljo in si bila še malo prisebna,« je skomignila Eva in si natočila kozarec vode. »Čakaj, kaj pa moji starši? Saj ne vedo, kje sem!« je nenadoma vzkliknila Živa, a ji je Eva mirno odgovorila: »Ne skrbi, klicala sem tvojo mami, da boš prespala pri meni. Pri nas trenutno ni nikogar doma in nihče ne bo vedel, kje sva zares spali.« Živa se je vrgla Evi za vrat in jo 'kušnila' na lice. »Eva, ti se sploh ne zavedaš, kako zelo rada te imam trenutno. Hvala ti, res.« Eva se je le nasmehnila in rekla: »Za to pa so sestrične, kajne?«
Ko se je Živa oblekla nazaj v svoja oblačila, sta z Evo odšli v spodnje nadstropje k drugim. Počutila se je neprijetno, saj je imela občutek, da so vsi utihnili, ko so jo videli in zdelo se ji je, da jo premerjajo s pogledom. O Bog, sem res morala toliko piti? Tiho je stopila do Mateja, ki je sedel za mizo in pil kavo. Proti njemu je stegnila roko, v kateri je držala njegovo majico in se prisiljeno nasmehnila. »Se vidiva…ali nekaj takega,« je tiho rekla in se obrnila ter odšla. Eva se je še poslovila od drugih in stopila za Živo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar