torek, 24. julij 2012

ŠVIC



Čakam, da bo ura 12, da bomo končno šli. Ko pogledam na uro in vidim, da mi ostane le še 20 minut, jaz pa se moram še do konca spakirati in pojesti, začnem vsa živčna tekati gor in dol po hiši. OK, vse stvari so v potovalki - ne, čakaj, še zobna krtačka! V redu, to sem uredila...še kaj? Ne, v redu, zdaj lahko grem. Že se odpravljam v spodnje nadstropje, ko se nečesa spomnim...KARTA! Hitro tečem v sobo in v predalu pobrskam za karto. Mejdun, skoraj se mi je spet to zgodilo! No, hvala Bogu sem se vsaj spomnila na to. Čeprav zadnji čas, a sem se le! Lačna sem. V kuhinji odprem hladilnik in se namrščim zaradi neprijetnega vonja po mesu. Makaroni, makaroni... Aha, tukaj so! Iz hladilnika vzamem lonec z že narejenimi makaroni in ga postavim na štedilnik. Nastavim na najvišjo toplino in živčno pogledujem k mobilnemu telefonu, ki se še kar ni napolnil. Vzamem ga v roke. 4. Hitro klicanje. Kliči. "Ja, halo. Kdaj gremo? Kličem, ker me zanima, koliko časa imam še, da pojem. Aha, šele ob enih? OK, v redu..." Prekini. Zavzdih. No, lahko pa vsaj pojem v miru. Ko se makaroni končno segrejejo, jih stresem na krožnik in počasi pojem ob branju Slovenskih novic. Še kar mi ne gre iz glave članek, ki sem ga brala zadnjič. Največji moški ud meri 22cm, ko nabrekne, pa se pohvali kar s 33cm! Ugh, ne. Boli me, čeprav ne čutim. Kis. Olje. No me gusta. Vase zbašem makarone in se počim na kavč. Prižgem televizijo. Premikam programe, ko zaslišim avto. Prišla je moja sestra. Pripeljala je škatle stvari. Naj bi ji pomagala, a sem bolj kot ne le v moralno podporo. Nekje mine tista ena ura. Ura je končno 1. Ni jih še. 10 čez 1. Še kar jih ni. 20 čez 1. Pa kje so, no?! 30 čez 1 (beri: pol 2). Še kar nič. 13:37. Telefonski klic. "Pridi ven." "Prihajam!" Na hitro se poslovim od sestre, pograbim potovalko, spalno vrečo ter zložljive stolčke ter stečem ven. Prtljago odložim v prtljažnik in se usedem v avto. Pa pojdimo! "Zdajle gremo v McDonaldsa, ker sva lačni. Hehe." OK. Peljemo se. Bršljin. "Ti boš tudi kaj?" "Ne hvala, sem jedla doma." Počakam par minut, ko pritečeta nazaj z dišečimi vrečkami. Ven potegneta vsaka svoj hamburger, solato, sladoled in coca colo. Priskočim jima na pomoč s slamicami in jima pomagam pridržati pijačo, da se ne bi kaj polilo. Evo, ena coca cola je že na tleh. Ponudim jima robčke. Pa je zletela po tleh še žlička za sladoled! Zapasal mi je, a tega ne bom priznala. Ko se punci le najesta, prispemo v Trebnje. Vozimo se še nekaj časa po nekih jakih rovtah, ki jih na zemljevidu najbrž sploh ni označenih. Čez okno vidim neko teto, ki pristopiclja iz gozda. "Teta se bo tudi švercala na Švic? Haha." Prispemo. Ustavimo se sredi ceste in hitro tečemo po prtjago v prtljažnik. Tako hitimo, da se zapletemo z ležalkami in rabimo še nekaj časa da se odpletemo. Hitro, hitro, varnostnik nas čudno gleda, ker stojimo sredi ceste! V redu, to smo uredile, zdaj pa pojdimo! Nagrmadene s prtljago stopimo dol s ceste in se usedemo na travo. Uf, je gužva. Malce stran od nas opazimo našo družbo..in eno vmes, ki niti malo ni naša družba. "Daj, pojdi jih vprašat, kdaj gredo notri. Jaz ne grem, ker ne mislim gledati tiste ženske tam." OK, grem. Že na daleč me vidijo, da se jim bližam in mi začnejo mahati. "Heeeeeeej." Z nekaterimi se objemamo, ker se že dolgo nismo videli. "Boš pir?" "Ja, itak." Sparjen je. Ne paše mi več. Čez čas se končno odločimo, da gremo po zapestnice in čakati v vrsto. Hej, lanske zapestnice so bile lepše. Škoda, da je nimam. Stojimo v vrsti. In čakamo. In dočakamo. "Imaš kaj hrane ali pijače?" Odkimam. In res je nimam. Torej me spusti mimo. Potovalke se mi ne da do konca zapeti, zato z napol odpeto stopim malce stran. Ven iz nje mi zevajo oblačila, ampak se mi ne da zapirati zadrge. "Bosta odtisnili roke?" Ja, seveda, zakaj pa ne. Roko mi namaže pol z rumeno in pol s črno barvo. Odtisnem jo nekam na sredino in si poskušam čimbolj zapomniti, kam sem jo dala in kako izgleda, da jo bom lahko pozneje našla. Vsaj upam, da jo bom lahko. Ko vsi naši pridejo noter, se hitro odpravimo do tam, kjer hočemo imeti šotore. Sranje. Je že zasedeno. Prostor je le še za en šotor. Jaz naj bi pazila prostor za 3 šotore. Kje, za vraga?! S prijateljico se odpraviva malo naprej in najdeva neko prazno površino. Po tleh zlekneva odeje in vse, kar najdeva, ter se odpraviva k našim. Zdaj pa čakam, da pridejo moji šotori. Bolj kot mineva čas, bolj sem živčna, da mi bo nekdo ukradel "rezervirano taborišče". Končno pridejo vsi skupaj okoli 5. ure. S prijateljico greva čakati k vhodu. Tam v šotorišču zagledava bivšega sošolca in greva k njemu, da bi ga pozdravili. Ko se pogovarjava z njim, me prijateljica dregne. "Kaj?" Pomigne k sosednjemu šotoru. Zakričim. Zbežim stran. "Kaj dela ta ženska tukaj? Že v šoli mi jo je muka gledati, pa naj jo gledam še tukaj? Fuj! Gotovo ima sabo knjige, da se bo učila, ker drugače to zanjo ne bo produktiven vikend." Postavim se k tabli, kjer sem prej odtisnila dlan. Svojega odtisa že ne najdem več. Šment. Stojim pri ograji in se režim sošolkam, ki čakajo v vrsti. "Lej ga Žiga," s prstom pokažem prijateljici. "In tam je še tadrug Žiga!" "Koga čakate?" "Prijatelje." "Daj se prosim umakni malo stran." Varnostnik me nežno odrine stran in primorana sem se postaviti na drugo stran table. Počakam še nekaj časa in se smejim nekim naključnim fantom, ki ogovarjajo mojo prijateljico. Zagledam sošolca, ki je prišel do varnostnikov in postavil potovalko na mizo. Reži se. Poznam ta njegov nasmeh. Nekaj skriva v torbi, baraba! Ampak varnostnik mu ničesar ne najde, saj se mu sploh ne da temeljito pregledovati. Win win! Postavi se malce ob stran, da bi počakal še druge svoje kolege, jaz pa se mu postavim točno za hrbet. Ko se le obrne (po nekaj časa, ko stojim tam za njegovo ritjo kot budala), me s tistim začudenim izrazom pozdravi: "O bok, kje imaš šotor?" Resno? Ne vidimo se cel mesec, nazadnje ko smo se videli, si mi rekel, da me pogrešaš, jaz ti 3 ure pazim na prostor, da boš lahko postavil šotor, ker ni skoraj nič več prostora, ti me pa tako pozdraviš?! Strmam se in mu nočem povedati, kje ga imam. Vda se v usodo in se odpravi sam naprej, da bi našel še kaj prostora. Čez čas mi je žal in mu napišem sms, da naj počaka, a me ne posluša. Tudi prav. Sama še malce postojim in končno dočakam kolegice, ter moj šotor. Peljem jih v šotorišče 1, kjer me že celo večnost čakajo odeje (ki btw ležijo na posušenih konjskih/kravjih iztrebkih) in upam, da so še vedno tam. Prav tako tudi moji zložljivi stolčki in potovalka. Kriza, stari. "Varnostnik mi je našel žvižgavec!" "Haha." Ne gane me, itak ne pijem vina. Pridemo do tam in hvala Bogu so vse moje stvari še vedno na mestu. Postavim jih na kup in gledam, kako začneta dve kolegici postavljati šotor. S tretjo samo gledava. "Daj primi tule. Nategni vrv!" Primem in za silo napnem. "Pizda ste nesposobne." Vemo, ja. Zato se raje umakneva, ker v najini bližini šotori bolj padajo, kot pa se postavljajo. Moja partnerka v nesposobnosti se ozira naokoli in ko zagleda našega soseda, me prime za glavo in me kušne na lice. Šotor je postavljen. Da krstimo naš novi začasni domek, predenj postavimo moja zložljiva stolčka. Čiliranje. Ni nam hudga. Pridejo neki novi sosedje in začnejo postavljati šotor poleg našega. Gledamo jih, kako nimajo pojma o le-tem. "Pa kako to postavljate, to bi morali obrniti v drugo stran!" Tisti sposobni dve iz naše četverice priskočita na pomoč. "Kje hočete imeti vhod?" "Ja pri vas, da boste lahko ponoči hodile noter." Haha. Iz nekje privlečeta kladivo in jim začneta zabijati kline. "Hej, kako ste prešvercale kladivo? Meni ga je našel varnostnik in ga zasegel, češ da je hladno orožje." "Nekateri znamo. So mi pa zato našli pijačo." "Mi jo imamo pa v avtu, haha." Šotor je postavljen. "Zdaj nam boste morali pa kupovati pivo. Nam ga ne dajo, ker še nismo 18." Strinjanje. Me gusta tale protiusluga. "Gremo jest?" "Ja! Zdele bi mi ful pasal eni čevapi." "Nimajo jih." "Kako, da ne?!" Razočaranje. Histerija. "Pač nimajo jih... Imajo pa polnjene palačinke in pečena jajčka. " "Eh." "Pa jedi na žlico! Ziher bo kak pasulj zate." "Ooo." Torej gremo jest. Naročimo si dve porciji pomfrija. Njam. "Ooo živjo." "Zdravo." "A maš telefon za posodit za en klic?" "Ja, itak." Jem pomfri. Zmanjkalo je kečapa. "A gremo nazaj?" "Ja, ajde." Krožnike vržemo v smeti in gremo. Čiliramo pred šotorom. "Heeeej." Obiskovalec s pivom. "Omg, pir!" "Ma na vzemi ga, jaz ga ne bom več." "Resno?!" Vzame pivo in ga vsa vesela začne piti. To zgleda že skoraj kot oaza v Sahari. Zaslišimo neko znano glasbo. "Ej, Parni valjak tribute!" "Dej gremo!" Hitro "letimo" do prizorišča in zagledamo neko "stojnico". "Kaj pa imajo to?" "Tukaj se lahko slikaš. Saj veš, tole, kar imam za vratom." "Ajaa, dej gremo se slikat!" Stopimo do stojnice, kjer nam vsaki dajo en velik karton z obrazom na njem. Vse dobijo tisto veliko blondinko, jaz dobim pa moškega. Like an outsider. Postavimo se pred kamero in se že pripravljamo, da se bomo slikale, ampak se nič ne zgodi. Po nekaj poskusih poziranja nam rečejo, da kamera ne dela in da naj pridemo pozneje nazaj. Šment. Odidemo bližje k odru in se zleknemo na travi, ter poslušamo glasbo. "Parni valjak, to!" "Ja ampak če pa niso pravi…" "Ja boljše kot nič je že." "Ja no.." Tele kartonaste glave se mi precej dopadejo. "Doma jo bom nalepila na steno. Majkemi." "Na, vzemi še mojo." "Resno? To! Zdaj mam oba!" "Njej bo ime Marina." "Zakaj pa Marina?" "Ne vem, kar tako." "Povej mi Marina, zakaj ne poznaš me več, povej Marina, zakaj umikaš pogled…" "Pa ne no." Parnega valjaka (tribute band namreč) je konec. "Dej gremo hitro na wc, ker bojo zdaj Elvisi!" Hitro gremo do wcjev. Skoraj vsi so zasedeni. Čakamo in ko se končno kaj izprazne, hitimo noter. Vse normalno. Naj bi se na hitro polulala in šla na Elvise, ampak ne! Pogledam dol in vidim, da so moje spodnje hlačke rdeče. Drek. Ovijem si wc papir okoli njih in grem hitro ven iz wcja. "Menzo sem dobila." "Ja fuuuul." "Dej bi mi posodila vložek?" "Ja, itak, dej gremo hitro." Tečemo do šotorov in prijateljica iz svoje potovalke povleče ogromen vložek. "Kaj? Kaj maš te plenice?" "Vložek je za nosečnice, no. Lej, jaz ga imam že skos, pa se mi kej vidi?" Pogledam jo v rit. "Ne." "No..lej, drugega nimam." "Ok, hvala ti." Hitro tečemo nazaj do wcjev. Stopim v kabino, da bi si preoblekla spodnje hlače in si dala vložek. Ampak ni vse tako enostavno. Kar naenkrat ugotovim, da imam na riti ogromen rdeč flek. "Pa ne me jebat no!" Zaslišim glasbo. "Fak, Elvisi so začel. Šit, šit, Šiiiit!" Trudim se, da bi čimprej opravila, medtem ko mi prijateljice razbijajo po vratih in se derejo. "A imaš drisko, ali kaj?!" Ko bi jo vsaj imela, pizda! Ko končno opravim, grem ven in kolegice se mi smejijo. "Flek imam na riti. Do šotorov si grem preoblečt hlače. Ve lahko greste kar pod oder, bom taoj prišla." Tečem do šotorov in si ves čas mislim, če sem s tem flekom hodila naokrog. Super, a ne. Skočim v šotor in hitro pograbim edine druge kratke hlače, ki jih imam sabo. To so tiste, ki sem jih prej polila s pivom. Hvala Bogu so že suhe, čeprav smrdijo po postanem pivu. Ampak sej ni važno, po riti me najbrž ne bo noben vohal. Ko se preoblečem, hitro stečem do odra in poiščem svoje kolegice. Elvisi. Ponavlja se zgodba iz Patriota. Nekje v sredini je skupina ljudi, ki se ves čas preriva, ko komad najbolj nabija. Moji prijateljici se znajdeta vmes. Smejim se, ko ena pade po tleh. Hitro jo poberejo in odmaknejo se na stran, da ne bo še katera kakšno fasala. Pa saj sem vedela, kako bo. Odfuk.

*se nadaljuje*

Ni komentarjev:

Objavite komentar