»Če iščemo pot do ljubezni z razumom, je enako, kot bi iskal sonce s svetilko.« Dzelad ed Din Rumi

Nisem ena izmed tistih, ki se ves čas pritožujejo nad samskim stanom; da bi govorila, kako hudo je biti samska in kako zelo si želim fanta. Meni je vseeno. Ne počutim se prazno, ker nimam svoje »boljše polovice«. Ne zdi se mi, da bi mi kaj dosti manjkalo zaradi tega. Bom že našla nekoga, ko pač bom. Se mi čisto nič ne mudi. Sicer se vsem zdi čudno, da sem še vedno samska in da je, odkar sem bila s kakšnim fantom, minilo že skoraj 3 leta. Zakaj? Kdo je pa rekel, da bi morala koga imeti?

Ko pa bom nekoga našla, bi si želela, da bi bil, ne popoln, ker to ne obstaja, pač pa, da bi se z njim ujela bolje, kot s komerkoli drugim. Ne želim si, da bi me vedno razumel, temveč da bi me poskušal razumeti. Ne želim si, da se ne bi prepirala, ampak da bi se po prepiru lahko razumno pogovorila in se sporazumela kot dva zrela človeka. Želim si, da bi vedno uživala v najinem skupnem času, četudi bi samo sedela v tišini in delala nič, ter da bi znala biti tudi narazen, z drugimi ljudmi.

Če bi mi lahko, tudi ko bi bila oblečena v pižami, z lasmi spetimi v na hitro narejeno čučko, speto s špangicami in s pikasto kožo, z niti malo sarkazma in z žarom v očeh, rekel, da sem najlepša, kot sem kdajkoli bila, potem bi vedela, da sem zadela terno. Potem bi lahko vedela, da je to to.

Gre pa se za to, da jaz sploh ne iščem, ker sem svojega že našla. Problem v tem pa je, da sem jaz edina, ki tako misli. V zadnjem času tudi vse bolj ugotavljam, da so moji dnevi lepši, ko sem z njim. Tiste dneve, ko ga ni, sem vedno slabše volje. Vedno se mi takrat zdi vse skupaj brezveze. Ko pa sem z njim, ali pa že če se z njim pogovarjam po telefonu, sem bolje. Živim za tiste trenutke, ko mi s prsti polzi skozi lase, da se mi naježi cela koža ali pa če svojo glavo nasloni v moje naročje in sem jaz tista, ki ga boža po laseh. Uživam, ko se mi prikrade za hrbet in me požgečka, ali pa ko se igra z mojimi prsti. Že če je v moji bližini, je dovolj, da mi celo telo prevzame toplina.

Ko sem z njim, je preprosto vse skupaj veliko bolj magično in smiselno.

»Čudno pa je to: čim bolj ga imam rada, tem več trpim, ker se bojim zanj. In čim bolj trpim, tem raje ga imam. Ljubezen izziva trpljenje, trpljenje krepi ljubezen.« Lojze Kozar