Kaj mi gre na živce, da sem vedno tako prijazna! Vedno moram vsem drugim pomagati, čeprav moram potem zaradi tega ponoči tiščati glavo v blazino. Kakšna iluzija, da se mi ob Njegovih srčkih, ki mi jih napiše, v oči prikradejo solze. In to ne od sreče.
Ampak zakaj? Zakaj me ima rad? Ker sem mu všeč? Ker me ima preprosto rad? Ne, sploh se ne gre za to. Gre se za to, da mu jaz pomagam pri neuresničeni ljubezni, da mu pomagam pri ljubezenskem pismu in ga SPODBUJAM, da ga napiše ter ji ga da.
Zlata si, zlata si. Odmeva mi v glavi in bolj kot se trudim, da bi si te dve besedi izbila iz nje, bolj me preganjajo. Zlata ja, prej rdeča. Krvavo rdeča.
Zdajle berem njegovo pismo. Zakaj tako boli? Ker jo ima tako rad? Ker sem jaz samo bralec? Ali ker v pismu ne piše moje ime ampak njeno?
Zakaj popravljam te vejice in brišem odvečne črke? Zakaj urejam vrstice? Zakaj razmišljam, katere so prave besede? Zakaj se trudim?
Pogrešam njegov topel dotik, ko me je zeblo. Pogrešam njegove roke na mojem hrbtu. Pogrešam njegove smehljaje, ki so bili namenjeni meni. Pogrešam občutek, ki me je preveval ob tem. Ker zdaj vem, da v to ne daje svoje ljubezni in ne daje topline. Ker zdaj vem, da vso njegovo ljubezen in toplino pošilja njej. Da jo hrani zanjo. In da je ONA tista srečnica, ki bo slišala tisto, kar želim slišati jaz.
Kakšna iluzija, da si najbrž misli, da sem samo prijazna in meni to ne pomeni nič posebnega. Jaz pa ne vem, kaj naj sploh še storim. Ampak odločila sem se, da mu bom pomagala. Pismo mu bom uredila, kot me je prosil. In njegovi ljubezni bom rekla, da ni tak, kot misli in da jo ima zares rad. Pomagala mu bom. Odločila sem se. In če dobim zaradi svojih dejanj kakšen njegov objem, mi bo dovolj. Hvaležna bom za vse. In poskusila bom pozabiti.
Pa čeprav v bistvu se počutim nekako dobro, ker vem, da drugim pomagam in me imajo potem raje. Sebe pa dajem v nič! -.-
Ampak preprosto ga imam rada.
Do naslednjič,
Layla.
PS: In da ne bi slučajno še kdo rekel, da fantje nimajo srca! Da ne bi slučajno še kdo rekel, da so fantje prasci. Ker jaz vem, da ni tako. Jaz vem, da imajo svojo žlahtno plat. Jaz vem, da lahko izrazijo svoja čustva. Vem, da imajo lahko radi. Pa še preklemano kako! Ampak včasih se samo bojijo resnice.
In priznajmo, ženske nismo nikakršne izjeme. Prav velikokrat smo iste kot oni.
PS2: To počnem že drugič, samo da je bila prej druga oseba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar