DANES BOM OPISALA KNJIGO!
Nikar se ne bojte, da vas bom posiljevala s tem, kako je SSKJ priročna in poučna knjiga. Ne bom, ker niti sploh ne vem, če sem jo že kdaj prijela v roke. xD
No ja, veste zakaj taka tema? Ker sem včeraj prebrala prav superfantastičnošmeksinajboljšozblojenonajnajnajnajknjigokotkadarkoliprej. Res je super in naslov ji je...
PRINCESKA Z NAPAKO!
No ja, morda se res sliši malo čudno... Ampak ne! Knjiga je zakon! Ne, ni klasična ljubezenska zgodba. Ne, ni kriminalka. In ne, nima srečnega konca. Je ena prav posebna knjiga, ki prikazuje bedo sveta, hkrati je notri ljubezen, ki v bistvu ni ravno srečna, zapleti, ki jih ne bi nihče pričakoval in...nesrečen konec.
Moram reči, da ko sem brala konec knjige, da sem se kar držala za glavo. Zgodba sama se me je tako dotaknila, da sem bila ob koncu knjige tako potrta, da sem bila še celo popoldne zamorjena. Ampak ravno to daje knjigi pečat. Ravno to naredi knjigo dobro in ravno to mi je všeč. Ker če knjiga ne bi bila dobra, se ne bi čutila potrto ob žalostni usodi glavne junakinje.
Zakaj se gre knjiga? No ja, malo bom povedala, kaj preveč pa ne, če se bo kdo slučajno odločil potem, ko bo prebral ta blog, da je knjiga vredna, da nanjo vržeš oko. Lahko tudi jajce na oko zaradi mene.xd
Glavna oseba je 14letno dekle Fatima. Z njeno družino so zbežali iz Bosne, ker tam divja vojna in so jim požgali hišo. Njena družina živi neprijavljena v Sloveniji (ja, slovenska knjiga.;)) in trpijo v revščini s šestimi otroki.
Fatime nihče ne mara, ker je revna in ker je iz Bosne. Nihče se sploh z njo ne mara pogovarjati. Večkrat tudi prešprica šolo in tudi kaj ukrade v trgovini. Ko pa sreča fanta z zelenimi očmi, se vse spremeni...
Citat:
Temno zelene so bile, kot jezero po nevihti, hipnotične kot laserji, temnejše od njenih, obdane s temno rjavimi vejicami in debelo sledjo obrvi nizko nad njimi.
Oh ja... :D No ja, v bistvu tega fanta še sreča. Brez skrbi. In med njima se splete nekakšna romanca, če lahko temu sploh tako rečemo. In ja...stvari se zapletejo. Kaj bi zgodba brez zapletov, kajne? Aja, zelo pomembna informacija - ta fant je star več kot 20 let. -.-
Iiin pač... (zakaj ves čas pišem tri pikice? še meni gre na jetra. -.-) V knjigi najprej piše, da je lep, da dol padeš in da če bi samo še enkrat videla njegove oči, bi jo zadeli amorčki. Ampak potem, ko sta "skupaj", je nekako zadržana...ne vem, prav ne čuti se, da bi ga imela rada. Ampak se vseeno vidi v majhnih kosemcih. In tudi obratno.
Naslov knjige je prišel od tega zelenookega lepotca. Kako in zakaj? Ker prvič: kliče jo princeska in drugič:
"Ti ni še nihče rekel, da si popolna, princeska? Ni še nihče opazil, da si prava natur bomba?" Svoje ličnice je čutila v tilniku. Res, gospod Gorenc, malo preveč me mazite! Z ustnicami ji je zdrsnil k ušesu. "Eno samo napako imaš, princeska moja... Na prvi pogled se ne vidi, ampak tu je, velika kot Kip svobode..."
Nikjer ne piše, kaj ta napaka je. In rada bi vedela! Draga gospa Janja Vidmar, a bi mi prosim odgovorili na to vprašanje? Kaj je njena napaka? Hvala.
Če se človek vživi v knjigo in diha z njo, ga lahko kar potre že sam naslov knjige. Kako je prišlo do takega naslova. Ker mene je. In stisne me že, če pogledam knjigo oz. je sploh pogledati ne potrebujem. Ker je vsa zgodba tako resnično napisana in tako zares bi se lahko zgodila, da se človek lahko zamisli.
V knjigi Fatima tudi odkrije svet spolnosti, alkohola in kriminala. Spoprijatelji se tudi z osebo, za katero bi to najmanj pričakovali. Kar s Kodrlajso, učiteljico biologije, ki si vsak teden pobarva lase. In njuno prijateljstvo je pristno, vidi se tudi čisto na koncu knjige, ko Fatima... PREBERI!
Ampak najbolj žalostno dejstvo je (ne vidi ga vsak, ki prebere to knjigo), da jo je imel zelenookec resnično rad. Čeprav ji je grozil in ji ni kazal veliko ljubezni, jo je imel globoko v sebi vseeno rad. Čeprav naj bi bilo sramotno, da se bogat Slovenec zaplete z revno Bosanko. In tukaj sledi moj najljubši del v knjigi...
V sobi sta bili dve postelji. Ena je bila prazna. Ob njegovi je sedela svetlolasa ženska, verjetno mama, in ji kazala hrbet. Obstala je med vrati in pogoltnila cmok. Prežemali so jo čudni, mešani občutki, ko je zagledala njegovo obvezano glavo na vzglavniku. Maščevanje je kazen za tistega, ki se maščuje, je šinila vanjo tako šilovito, da je klecnila in se naslonila na podboj. Zakaj bi sicer isto noč njena mama izgubila otroka?
Na trepalnicah so ji obvisele solze. Niti zasmrkati si ni drznila, da ne bi zbudila pozornosti svetlolase gospe, ki je sina držala za roko in z drugo listala po reviji. Adam, veliki osvajalec, se je zdel v postelji nekako droban, kot bi se skrčil. Njegove ustnice so bile enako brezbarvne kot obraz. Premaknil se je in odeja mu je zlezla k prsim. Na vratu je imel debelo obvezo in med njo vstavljen plastični tulec, podoben prazni bombici za nalivnik. Potem je trenil z vekami in spoznala je, da sploh ne spi, temveč s priprtimi očmi nemo strmi naravnost vanjo. Brez besed. Res je bil čuden prizor. Njegova mama, ki lista po reviji in nerazločno momlja, šelestenje papirja, njuno neslišno dihanje in pogled, ki plava po sobi in se zatika v rebra bolniške posteljne ograje. Njegove oči so bile še vedno nesramno zelene. In njeno srce še vedno preveč romantično.
Plaho je dvignila roko v pozdrav. Polglasno je zastokal. Njegova mama je odložila revijo in se zaskrbljeno nagnila nad sina. Ona pa bi lahko prisegla, da je zašepetal princeska, preden je zaprl oči in s prsti nemirno zatipal po rjuhi.
A ne čutite ljubezni med njima? :(:(
In prosim, zaploskajte mi, ker sem za tale citat prepisala celo stran v knjigi. :D
Mislim, da je moje delo tukaj končano (za ta post, brez skrbi, I'll be back;)). Tukaj sledite vi. Ali vam je bil ta vpis všeč ali ne, je vaša stvar. Če boste prebrali knjigo, tudi. Ampak resno...knjiga je fenomenalna! Priporočam jo, ampak to je tudi vse, kar lahko storim.
Do naslednjič,
Layla. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar