Kaj se mi je danes zgodilo... O.o Prijateljica je prišla k meni, da bi prepričale mojo mami, da bi šla jutri zjutraj k njej in bi bila ves dan, ker pa bi šle zvečer na kres, bi pač prespala pri njej. xD No ja, ko smo se zmenile in jo prepričale (:D), sem jo pospremila do pol poti. Ona je šla na kolesu, jaz pa zraven nje peš. Ko smo šle po cesti, sem videla, da nekdo teka naokoli in ko smo prišle bližje, se je oseba približala in začela spraševati, če ima katera telefon. Videla sem, da je to gospa, ki je v cerkvi vedno na istem mestu. V drugi vrsti na koncu. Vedno se mi je zdela malo smotana, ker je pri maši vedno grdo gledala in če smo kaj klepetali, nas je kregala in nas grdo gledala. No ja... Potem je pripeljal avto in ga je ustavila. Pa je spet spraševala, če ima gospa v avtu telefon. Me s prijateljico smo se spet javile, da imamo telefon. In začela je govoriti, da naj pokličemo rešilca, ker je teti počila žila na nogi in bo izkrvavela. Meni ni bilo čisto nič jasno. Samo malce zmedeno sem gledala v gospo in nazaj v prijateljico, ki je hitro vzela telefon in poklicala 112 (jaz nisem imela telefona...). Potem tista, ki je bila v avtu, je pa poklicala sina od te gospe, ki je krvavela. Ko smo opravile klice, smo odšle s prijateljico z gospo v hišo in ko sem vstopila, sem najprej zagledala krvave stopinje. Kar stisnilo me je... In potem, ko sem stopila korak naprej, sem se obrnila desno, kjer je bila kopalnica, v kateri je bila ogromna luža krvi, ki je obkrožala straniščno školjo. Prav videla sem, kako je kri polzela od vrha školjke do dna. Videle so se marogaste črte krvi, ki je tekla po školjki. Izgledalo je, kot da bi imela ženska zelo močno menstruacijo. Potem na levo je bila kuhinja, v kateri je bila gospa. Nogo je imela povito v brisače in prijateljica se je sklonila k njej, ter ji skupaj tiščala brisače, da bi poskusila zaustaviti krvavenje. Tista gospa, ki je iskala pomoč, je ves čas močila krpo in ji vlažila obraz. Mene so poslale ven, da bi rešilcu pokazala pot. Tiste z avtom ni bilo več. Prijateljica mi je rekla, da ko sem odšla, jo je teta prijela za ramo in ji rekla: "Slabo mi je." In rekla mi je še, da je govorila, zakaj ji pomagamo in zakaj je ne pustimo v miru umret. Ja groza no... -.-
Potem ko so prišli rešilci in so šli noter v kuhinjo, sta rekla reševalca, da ni tako hudo, kot izgleda in da ji je počila arterija. Ker so potrebovali prostor, sva se s prijateljico odmaknili ven in ker naju niso več potrebovali, so rekli, da lahko greva. Pa tudi zato, ker se je njej mudilo, ker je bila ura že okoli pol desetih in bi morala biti že zdavnaj doma. No ja, ne vem, koliko je bila ura. Najbrž več kot pol desetih. Sploh nisem imela občutka za čas ob vsem tem dogajanju.
Ko sem jo pospremila do mosta, je šla ona naprej, jaz pa nazaj domov. In med potjo sem se še ustavila pri njih, da bi pogledala, kako je. Ravno so jo nalagali v rešilca. Opazila sem, da je prišel še nek moški. Tista ki je iskala telefon, mu je začela govoriti da smo jaz in še ena punca pomagali in sva posodili telefon, ter vse drugo. Moški je izgledal ves odsoten in očitno se sploh ni zavedal, kaj se dogaja okoli njega. Pogledal me je s tistim hvaležnim pogledom in teta mu je začela govoriti, da nama mora poplačati. Jaz sem rekla, da ni nič potrebno, ker sva šli samo mimo in pomagali, ker so prosili za pomoč. Moški je začel brskati po denarnici in ven je privlekel bankovec. Teta ga je hitro vzela in mi ga začela riniti v roke. Parkrat sem rekla, da ni potrebno, ampak vseeno mi ga je vztrajno rinila. Na koncu sem se vdala in sprejela (NEpotreben) denar. Teta me je še objela in me ni hotela spustiti, nato pa je rekla: "Bog naj vama poplača." Ko sem odhajala, mi je še nasproti prišel tisti moški, mi pokimal in dvignil roko. Ne vem, zakaj. V zahvalo? Kaj pa vem. xD
Ko sem hodila domov po cesti, z rokami v žepih, sem zatipala bankovec, ki mi ga je dala teta. Vzela sem ga iz žepe in ker sem hodila pod lučmi, sem zagledala rjav bankovec, na katerem je pisalo 50. WOOW. Pogledala sem, kot da ne bi vedela, da obstaja tak denar. Pa še smešno mi je, ker mi je teta govorila, da bo poplačala, da bova šli na sladoled. In kot sem zračunala, bi pri našem slaščičarju dobila 62 kepic in pol. :D Hehe.;D
Prijateljica mi je govorila, da sva gospe rešili življenje, da sva herojki in spraševala me je, če se tega zavedam. Ne, v bistvu se ne. In ne počutim se herojka. Pač pomagala sem, ker so me prosili za to. Ampak vem, da tiste krvi ne bom pozabila.
Do naslednjič,
Layla(heroj?).
Ni komentarjev:
Objavite komentar