Videla sem nekoga po štirih letih. Mojega bivšega sošolca. Nekje sredi petega razreda nas je zapustil, ker se je prepisal na drugo šolo. Takrat se nismo razumeli kaj preveč (z njim), pa tudi bili smo še dokaj majhni in nismo bili niti sposobni ohranjati stike. Potem v letih, ki so minevala in letela mimo, sem ga parkrat videla, ko je bil s prijatelji v kinu, na kolesu ali kako drugače, ampak ga nikoli nisem pozdravila. Sprva mi je bilo nerodno, leto kasneje se mi je zdelo nepotrebno pozdraviti, ker sem si mislila, da me sploh ne pozna več (kar je v bistvu skoraj res...xd). No ja...zadnje leto pa me je začelo zanimati, kaj se dogaja z njim. Tega v bistvu nisem nikoli izrekla naglas, ker vedno ko ga je kdo omenil, so vsi vihali nosove in začeli govoriti čez njega. Motilo naj bi jih to, da je (v petem razredu!) vedno dišal in imel gel na laseh, pa tudi zaradi tega, ker je bil nasilen (do mene ni bil nikoli, jaz sem se vedno dobro razumela z njim). Večkrat sem pogledala na facebook, če ima slučajno narejeno stran, ampak nikoli ni bilo nobenega zadetka na njegovo ime. Potem pa mi je enkrat sošolka rekla, da se namerava vpisati na isto srednjo šolo kot jaz. To me je kar nekako šokiralo in razveselilo, ker mi je bilo všeč, da bova po dolgem času spet sošolca. Od tega je tudi minilo nekaj časa in še kar ni bilo nobenega zadetka na facebooku. Potem pa pred dvema tednoma sem se spet spomnila nanj po dolgem času in poskusila srečo in kdo bi si mislil: na facebooku se je pojavil zadetek. Odprla sem profil in hotela sem se prepričati, če je to res on. Kar sem videla, mi ni bilo všeč. Po podatkih sodeč je bil od mene starejši za tri leta, rojstni datum pa je imel za en mesec drugačen. Dobro no, bom pogledala še slike. Nobene slike objavljene. Je bil pa označen na dveh slikah. Na eni sliki je bil slikan v hrbet med poukom, na drugi sliki pa je bila generacijska slika. Gledam po obrazih in ga zagledam. In res je bil on. In res sem se počutila super, da sem ga našla. Pustila sem mu sporočilo na zidu (bila je sobota) in potem sem mislila, da bo to to. Ampak naslednji dan, ko sem preganjala čas na računalniku in facebooku, se mi je v desnem kotu spodaj odprlo okence. Izpisalo se je njegovo ime in kratek pozdrav. In res sem se začela pogovarjati z njim. Med drugim sem izvedela tudi to, da ne gre na isto šolo kot jaz, ker si je premislil. Potem pa kar naenkrat izjavi: "A vas lahko pridem jutri pogledat?" Woow. Človek je res rekel, da nas bo prišel pogledat v šolo in bo z nami pri pouku. Najprej nisem mogla verjeti, kaj pravzaprav berem, nato pa sem hitro zagrabila telefon in poklicala sošolko. Vedela sem, da bo tudi ona vesela (edina, ki ni nikoli grdo govorila o njem), zato sem ji povedala. Potem smo se še pogovarjali in ja... Naslednji dan, bil je ponedeljek, je prišel. Najprej je nekaj govoril, da se mu ne da, potem pa smo se dogovorili, da pride drugo uro. Nobenemu nisem povedala (razen dvema sošolkama), ker sem hotela, da so presenečeni (zares obožujem gledati presenečene obraze :D). V bistvu so naše punce že vedele, ker so izvedele ne vem kako (opravljivke...). Je pa bil užitek gledati sošolcev obraz, ko mu ni bilo čisto nič jasno, za kaj se gre (*evil*). No ja...po prvi uri sem odšla v avlo in hodila gor in dol po njej ter po garderobi, da bi videla, kdaj bo prišel. Da ne bi slučajno zamudila naslednje ure, sem odšla nazaj. Ravno takrat pa je iz razreda stopila sošolka in rekla sem ji, če gre z mano. Odšli sva na hodnik in se še nekaj pogovarjali, zraven pa sem se ves čas obračala, da ga ne bom zgrešila. Potem pa sem že skoraj obupala (bila sem res neučakana.xd) in sem se obrnila, da bom odšla nazaj, ko sem zagledala malo preveč znan obraz. Sedel je pri dežurni mizi in nekaj risal. Najprej sem obraz zasukala za par stopinj in nekaj časa zrla vanj, če je to res on, ali imam spet privide, nato pa sem se mu pribrižala. Pomahala sem mu in ko me je videl, najprej sploh ni bil prepričan, če me pozna in če ve, kdo sem. No ja, poznal me je in najprej sem ga objela. Potem pa ja...huhu. Nisem sploh mogla verjeti. Ene dvakrat sem odšla v razred in nazaj, ker ravnatelja ni in ni bilo na spregled (uči nas :D). Potem ko se je končno prikazal, smo ga vprašali, če je lahko z nami pri pouku in ker je dovolil, je pač bil z nami. Kaj naj rečem? :D In takrat je bil moj trenutek, ko sem na sošolcevem obrazu gledala izraz, ki ni vedel, za kaj se gre in kaj se dogaja. Ko sem stopila z njim v razred, sem se počutila kar malo pomembno.xd Kot nalašč smo bili tisto uro sami, ker je ravnatelj moral oditi in čas smo imeli, da smo se malo pogovarjali. Moram priznati, da sem se prejšnji dan bala, kako se bodo odzvali, ker se ponavadi o njem niso pogovarjali kaj preveč lepo, a sem bila kar prijetno presenečena, ko so ga lepo sprejeli. No, saj ne, da bi pričakovala, da bo obratno, ampak...ni važno. -.-
Pač minil je pouk in potem po pouku smo odšli jaz, on in sošolka (ki sem jo prejšnji dan klicala po telefonu) k meni domov. Zvečer je odšla sošolka domov, kmalu za njo pa še on. In čeprav nisem dojela, da se je to res zgodilo, sem bila zelo dobre volje. Tako zelo zakon mi ga je bilo videti po štirih letih, da je woow.^^ In človek sploh ni tak, kot sem pričakovala. Še vedno je zelo lepo dišal, gela pa ni bilo več. Včasih je imel kratke lase na špičke, zdaj pa ima dolge lase, na katerih ni niti kapljice gela. V teh štirih letih se je tudi že velikokrat prebarval na različne barve (blond, vijolična, modra, rdeča...), trenutno pa ima temno rjave lase. Kar pa sem najmanj pričakovala od njega, je njegov okus za glasbo. Taylor Swift je njegova najljubša pevka. In skupina Boys 2 Man, če jo poznate... To veliko pove. In zares fajn osebica je. Z njim se lahko pogovarjaš in ni ti dolgčas, ko se. Od tistega ponedeljka (to je bilo pred točno enim tednom, zdajle je tudi ponedeljek - čez 6 minut ne bo več; zdaj že 5 ;D) sva se slišala vsak dan (hvala Bogu, da sem prejšni ponedeljek skupaj z njim dobila tudi spet nazaj džabest in imam minute; on pa ima mobitel omrežje in ker je edini, imam 1000 minut samo zanj ;D). V petek smo se dopoldne videli tudi na četvorki, še isti dan zvečer pa smo odšli v kino. Lahko rečem, da sva postala kar zelo dobra prijatelja? Lahko? (-včeraj me je klical zaradi problema s punco; kako naj jo pusti, haha.xd)
Kaj je bistvo tega posta? Bistvo je, da se mi vse skupaj zdi čudno. Ampak vse mi je všeč. Veste, po štirih letih sem spet videla svojega bivšega sošolca in postala sva zelo dobra prijatelja. Težko je tudi razložiti. Vse skupaj se mi zdi zelo novo, kot bi se šele sedaj spoznala, ampak v predalih in albumih imam slike, ko smo bili majhni. Na razrednih slikah od prvega do četrtega razreda sva oba (v petem ga ni bilo več na slikanju). In res me je tudi vse skupaj spravilo v boljšo voljo. Vesela sem, zares sem vesela. :D
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar