torek, 28. september 2010

You said you didn't want to see me get hurt so does that mean you closed your eyes when I cried?



Kakšen občutek imajo ljudje, ki v bolnišnici čakajo na informacije o stanju njihovega ljubljenega? Jaz vem. Pa ne zato, ker bi to doživela, ampak zato, ker sem se počutila popolnoma enako. Nihče od mojih znanih ni bil v bolniščici ali na robu smrti, je bilo pa zato moje srce.
Preden sem izvedela, sem bila ves čas živčna. Sploh se nisem mogla pomiriti in neprestano sem morala nekaj početi, da se mi ni do konca zmešalo.
Sedela sem za mizo v šoli, bila je ura nevemkateregapredmeta in jaz sem od živčnosti prekladala svinčnik iz ene roke v drugo in mu zrla v hrbet. Potem pa sem se obrnila na desno in se zazrla v sošolko. Pogledala me je, ker je slišala moje topotanje z nogami in mi pokimala, ter nekaj rekla. Nisem je slišala, sem pa prebrala z njenih ustnic. "Povedal mi je," je rekla. Za trenutek sem otrpnila in moj svinčnik je obstal v zraku. Nasmešek z mojega obraza je v sekundi izginil in nadomestil ga je resen izraz. Zaradi tega se je začela tiho smejati, nato pa je hitro obmolknila. Najprej nisem verjela. Pogledala me je v oči in se žalostno nasmehnila; v njenih očeh sem lahko videla, kaj mi ima za povedati. Zdaj sem vedela, da misli resno.
Obraz sem obrnila v zvezek, na katerega sem odložila svinčnik. Zazrla sem se v srček na njem in pogled spet uprla vanjo. Z ustnicami je nemo izgovarjala neko ime, ki pa ga nisem znala prebrati. Mogoče niti nisem hotela, ker sem se bala resnice.
Na listek je napisala tisto ime in mi ga poslala prek druge sošolke. Ko sem ga podržala v roki, sem ga rahlo stisnila, nato pa sem ga s komaj vidno tresočimi rokami počasi razprla. Na njem je pisalo ime, pod imenom pa je bil narisan žalosten smeško. Kar sem prebrala, je bilo zadnje, kar sem pričakovala. Obraz sem obrnila na levo in se zazrla v sošolko. V NJO. V tisto, ki je bila napisana na listku. Na listku, na katerem bi moralo pisati moje ime.
Z nje sem pogled preusmerila vanj. Zrla sem v njegov hrbet, tako kot vsako uro prej. Ampak sedaj je bilo nekaj drugače. Moj pogled je vrtal v njega in žila na čelu mi je utripala v ritmu srčnega utripa.
Zakaj ona? Zakaj?

Žal mi je, dali smo vse od sebe, ampak vaše srce ni preživelo tako težke poškodbe. Moje sožalje.

Bum! Udarilo me je v glavo. Nisem tista. Kolikokrat že nisem bila. Pa saj sem vedela, da bo tako. Zakaj me je torej tako prizadelo? Mogoče zaradi tega, ker sem kljub vsemu še vedno upala. Imela sem še nekaj upanja. Ampak sedaj ga ni več. Požrl ga je tist žalosten nasmeh, ki me je potegnil nazaj v resničnost. Nazaj v kruto resničnost, kje zame ne obstaja svet TISTIH deklet. Jaz sem tisto dekle z malimi črkami. Tista, ki ni nobenemu vredna omembe. Tista, ki je sama.

Houston, we have a problem.

Torej, če bi bilo moje srce jajce in bi ga vrgli ob steno...veste, kaj bi ostalo od njega.


Do naslednjič,

samo Layla.


P.S. Še vedno imam ta listek in njegova roza barva ter vsebina me spravljata ob živce.

nedelja, 26. september 2010

Be or not to be. This is the question.



Objem v slovo. To je bilo to. To je bil ta trenutek. V tisti sekundici, ko sem se s svojim licem dotaknila njegovega, je moje srce odpelo arijo. Ko sem svoje roke ovila okoli njegovega vratu, sem se počutila, kot da bi iz mene bruhnil ognjemet najlepših barv. In ko sem občutila mehkobo njegove kože, je v mojem trebuhu v milisekundi zrasel tropski gozd z milijone metuljev, ki so letali naokoli in se zaletavali v stene mojega želodca. Nisem hotela "reči adijo" temu trenutku in če bi lahko, bi se ga oklenila za vedno. Tako kot sem se oklenila njega.
In ko sem ga vendar spustila, je ta magičen trenutek izginil in nastala je praznina. Ampak še vedno je bil tu v moji glavi. Vrtel se mi je non stop pred očmi. Kot da bi se pokvarila kaseta in bi se ves čas ponavljalo eno in isto, jaz pa bi bila prisiljena, da to gledam. Kot da ne bi bila zmožna stegniti rok in pritisniti rdeč gumb in kot da ne bi mogla zapreti vek, ker bi mi jih nekaj vztrajno vleklo narazen. Ampak v bistvu se niti nisem dovolj potrudila. Če bi hotela, bi lahko stegnila roko še dlje, lahko bi premagala silo, ki me je držala budno, ampak preprosto nisem hotela. NOČEM. Hočem, da se mi to dogaja in hočem, da se zgodi tako, da na koncu ne bom sanjala ta trenutek, ampak še veliko več takih trenutkov.

Hvala Bogu za prijatelje. Res. Ker jutri bom izvedela, za koga mu bije srce. Ker je zaljubljen, ampak mene skrbi, da to nisem jaz. Ampak kaj pa, če sem? Kaj bo potem? Vprašanja, na katere nimam odgovora. Odgovori, ki ne sodijo k nobenemu vprašanju.
Ampak problem je v tem, da... Kaj če bi slučajno bila skupaj in bi se zgodilo nekaj, kar bi končalo mojo pravljico? In bi potem uničila tudi prijateljstvo? Če bi vedno, ko bi ga pogledala, pomislila na njegov pogled, ko sva bila skupaj? Če bi se ob vsakem njegovem dotiku spomnila na njegove objeme in stiske moje dlani? Kaj pa, če preprosto ne bi morala spustiti? Če bi se ga oklepala, kot svoje zadnje upanje? Kaj pa če bi bila jaz tista, ki bi vse skupaj končala in on ne bi mogel pozabiti?

Toliko vprašanj, na pamet pa mi ne pade niti en odgovor.

Zakaj ne morem narediti nekaj, kar bi ugajalo vsem? Kar bi ugajalo meni in hkrati tudi drugim? Nekaj, kar bi vse naredilo zadovoljne. Zakaj ne? Zakaj je potrebno vse tako komplicirati?
Bojim se besede 'ne'. Kaj naj potem? Kaj naj storim, če tega ne bom mogla prenesti? Kako naj ga gledam, ko bo z roko v roki po cesti hodil z drugo? Ko se mu bo druga ovijala okoli vratu in mu šepetala v uho? Kaj naj naredim, če bom videla, da je srečen kot še nikoli in to brez mene?
Kaj pa če bo beseda 'ja'? Kaj potem?

Najbrž je odgovor popolnoma jasen in to je: "Preprosto poskusi."


Do naslednjič,

zmedena Layla, ki se sprašuje pred vprašanjem: "Kaj pa potem?".

nedelja, 12. september 2010

Don't let go, never give up, it's such a wonderful life.



Kaj je definicija umetnika? Umetniki so tisti, ki znajo prenesti svoja čustva v nekaj drugega. Ki zlijejo svojo dušo in občutke ven iz sebe, da iz tega nastane nekaj čudovitega. Pa četudi je to samo nekaj barvnih ali črno belih likov na papirju, nekaj not med petimi črtami ali par stavkov, ki izražajo nekaj lepega.

Umetniki stvari dojemajo drugače kot drugi ljudje. Če so slabe ali dobre volje, znajo to počutje prenesti naprej na druge ljudi. Te občutke znajo spremeniti v nekaj čudovitega. Tako da ta čustva čutijo tudi drugi, ki si vzamejo čas, da jih začutijo.

Ampak res bi bilo lepo, če bi dosegla te standarde.

Jaz nisem umetnica. Včasih se rada pogledam v ogledalo in si mislim: "Ti si umetnica." Ampak to so samo utvare. Jaz nisem umetnica. Ker če bi bila, potem ne bi moj blog sameval celo poletje. Če bi bila umetnica, moji zvezki in svinčniki ne bi bili nedotaknjeni takrat, ko sem imela največ časa. Takrat, ko sem najbolj potrebovala oporo. Namesto, da bi svojo ljubezen in nadarjenost gradila naprej in jo izboljševala, sem jo zatirala in skoraj popolnoma pozabila nanjo.

Če me bo kdo kdaj vprašal, kaj je moj cilj v življenju, bom odgovorila: "Moj cilj v življenju je, da bi se lahko, pa čeprav samo za trenutek, videla kot umetnico."


Do naslednjič,

Layla.