
Objem v slovo. To je bilo to. To je bil ta trenutek. V tisti sekundici, ko sem se s svojim licem dotaknila njegovega, je moje srce odpelo arijo. Ko sem svoje roke ovila okoli njegovega vratu, sem se počutila, kot da bi iz mene bruhnil ognjemet najlepših barv. In ko sem občutila mehkobo njegove kože, je v mojem trebuhu v milisekundi zrasel tropski gozd z milijone metuljev, ki so letali naokoli in se zaletavali v stene mojega želodca. Nisem hotela "reči adijo" temu trenutku in če bi lahko, bi se ga oklenila za vedno. Tako kot sem se oklenila njega.
In ko sem ga vendar spustila, je ta magičen trenutek izginil in nastala je praznina. Ampak še vedno je bil tu v moji glavi. Vrtel se mi je non stop pred očmi. Kot da bi se pokvarila kaseta in bi se ves čas ponavljalo eno in isto, jaz pa bi bila prisiljena, da to gledam. Kot da ne bi bila zmožna stegniti rok in pritisniti rdeč gumb in kot da ne bi mogla zapreti vek, ker bi mi jih nekaj vztrajno vleklo narazen. Ampak v bistvu se niti nisem dovolj potrudila. Če bi hotela, bi lahko stegnila roko še dlje, lahko bi premagala silo, ki me je držala budno, ampak preprosto nisem hotela. NOČEM. Hočem, da se mi to dogaja in hočem, da se zgodi tako, da na koncu ne bom sanjala ta trenutek, ampak še veliko več takih trenutkov.
Hvala Bogu za prijatelje. Res. Ker jutri bom izvedela, za koga mu bije srce. Ker je zaljubljen, ampak mene skrbi, da to nisem jaz. Ampak kaj pa, če sem? Kaj bo potem? Vprašanja, na katere nimam odgovora. Odgovori, ki ne sodijo k nobenemu vprašanju.
Ampak problem je v tem, da... Kaj če bi slučajno bila skupaj in bi se zgodilo nekaj, kar bi končalo mojo pravljico? In bi potem uničila tudi prijateljstvo? Če bi vedno, ko bi ga pogledala, pomislila na njegov pogled, ko sva bila skupaj? Če bi se ob vsakem njegovem dotiku spomnila na njegove objeme in stiske moje dlani? Kaj pa, če preprosto ne bi morala spustiti? Če bi se ga oklepala, kot svoje zadnje upanje? Kaj pa če bi bila jaz tista, ki bi vse skupaj končala in on ne bi mogel pozabiti?
Toliko vprašanj, na pamet pa mi ne pade niti en odgovor.
Zakaj ne morem narediti nekaj, kar bi ugajalo vsem? Kar bi ugajalo meni in hkrati tudi drugim? Nekaj, kar bi vse naredilo zadovoljne. Zakaj ne? Zakaj je potrebno vse tako komplicirati?
Bojim se besede 'ne'. Kaj naj potem? Kaj naj storim, če tega ne bom mogla prenesti? Kako naj ga gledam, ko bo z roko v roki po cesti hodil z drugo? Ko se mu bo druga ovijala okoli vratu in mu šepetala v uho? Kaj naj naredim, če bom videla, da je srečen kot še nikoli in to brez mene?
Kaj pa če bo beseda 'ja'? Kaj potem?
Najbrž je odgovor popolnoma jasen in to je: "Preprosto poskusi."
Do naslednjič,
zmedena Layla, ki se sprašuje pred vprašanjem: "Kaj pa potem?".
Ni komentarjev:
Objavite komentar