Kakšen občutek imajo ljudje, ki v bolnišnici čakajo na informacije o stanju njihovega ljubljenega? Jaz vem. Pa ne zato, ker bi to doživela, ampak zato, ker sem se počutila popolnoma enako. Nihče od mojih znanih ni bil v bolniščici ali na robu smrti, je bilo pa zato moje srce.
Preden sem izvedela, sem bila ves čas živčna. Sploh se nisem mogla pomiriti in neprestano sem morala nekaj početi, da se mi ni do konca zmešalo.
Sedela sem za mizo v šoli, bila je ura nevemkateregapredmeta in jaz sem od živčnosti prekladala svinčnik iz ene roke v drugo in mu zrla v hrbet. Potem pa sem se obrnila na desno in se zazrla v sošolko. Pogledala me je, ker je slišala moje topotanje z nogami in mi pokimala, ter nekaj rekla. Nisem je slišala, sem pa prebrala z njenih ustnic. "Povedal mi je," je rekla. Za trenutek sem otrpnila in moj svinčnik je obstal v zraku. Nasmešek z mojega obraza je v sekundi izginil in nadomestil ga je resen izraz. Zaradi tega se je začela tiho smejati, nato pa je hitro obmolknila. Najprej nisem verjela. Pogledala me je v oči in se žalostno nasmehnila; v njenih očeh sem lahko videla, kaj mi ima za povedati. Zdaj sem vedela, da misli resno.
Obraz sem obrnila v zvezek, na katerega sem odložila svinčnik. Zazrla sem se v srček na njem in pogled spet uprla vanjo. Z ustnicami je nemo izgovarjala neko ime, ki pa ga nisem znala prebrati. Mogoče niti nisem hotela, ker sem se bala resnice.
Na listek je napisala tisto ime in mi ga poslala prek druge sošolke. Ko sem ga podržala v roki, sem ga rahlo stisnila, nato pa sem ga s komaj vidno tresočimi rokami počasi razprla. Na njem je pisalo ime, pod imenom pa je bil narisan žalosten smeško. Kar sem prebrala, je bilo zadnje, kar sem pričakovala. Obraz sem obrnila na levo in se zazrla v sošolko. V NJO. V tisto, ki je bila napisana na listku. Na listku, na katerem bi moralo pisati moje ime.
Z nje sem pogled preusmerila vanj. Zrla sem v njegov hrbet, tako kot vsako uro prej. Ampak sedaj je bilo nekaj drugače. Moj pogled je vrtal v njega in žila na čelu mi je utripala v ritmu srčnega utripa.
Zakaj ona? Zakaj?
Žal mi je, dali smo vse od sebe, ampak vaše srce ni preživelo tako težke poškodbe. Moje sožalje.
Bum! Udarilo me je v glavo. Nisem tista. Kolikokrat že nisem bila. Pa saj sem vedela, da bo tako. Zakaj me je torej tako prizadelo? Mogoče zaradi tega, ker sem kljub vsemu še vedno upala. Imela sem še nekaj upanja. Ampak sedaj ga ni več. Požrl ga je tist žalosten nasmeh, ki me je potegnil nazaj v resničnost. Nazaj v kruto resničnost, kje zame ne obstaja svet TISTIH deklet. Jaz sem tisto dekle z malimi črkami. Tista, ki ni nobenemu vredna omembe. Tista, ki je sama.
Houston, we have a problem.
Torej, če bi bilo moje srce jajce in bi ga vrgli ob steno...veste, kaj bi ostalo od njega.
Do naslednjič,
samo Layla.
P.S. Še vedno imam ta listek in njegova roza barva ter vsebina me spravljata ob živce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar