Be(you)tiful

Včasih sem bila zelo nesamozavestna. Ves čas sem se kritizirala; ko sem se pogledala v ogledalo, sem se zgražala nad sabo; samo gledala sem na to, kaj si drugi mislijo o meni ipd. Potem pa sem si mislila: "ZDAJ JE PA DOVOLJ!" In skoraj čez noč mi je samozavest narasla.
In zdaj je drugače. Rajši se imam in drugače gledam nase. In včasih se mi zdi, da je to narobe. Mislim...
A je to narobe, če se sama sebi ne zdim grda? Če se mi zdi, da včasih pa kakšno stvar naredim dobro? Da se mi zdi, da sem pa nekaj naredila perfektno? A je narobe, če preberem kakšno svojo staro zgodbico in se mi zdi, da sem to pa dobro napisala? Ali pa, da se mi včasih moje risbe ne zdijo grde, ampak so mi všeč? In to zelo? Ali pa da povem nekaj, kar se mi zdi smešno?
A je narobe, da se mi zdi, da sem posebna oseba? Da če bi v drugem življenju poznala nekoga takega, kot sem jaz, da bi bila ponosna, da poznam to osebo?
Meni pa se zdi, da to ni ravno narobe, ampak da zveni, kot da se važim. Da sebe delam nekaj več, kot so drugi. Čeprav nočem. Ampak tako pa zveni, a veste? Res tako zveni.
In včasih se mi res ne zdi prav, da se nekateri ne želijo družiti oz. pogovarjati z mano, ker pa ne počnem tistega, kar bi oni hoteli, ali pa ker nimam popolne postave; ne zanima pa jih drugo, kar počnem.
A je res narobe, če sem sama sebi všeč in na sebi ne bi spremenila ničesar?


Do naslednjič,

Layla.

The faceless book

Facebook. Težko se je izogniti tej temi. V današnjih časih je to že skoraj obvezen del pogovora. Ko sem bila to poletje na morju, recimo, smo bili v hiški v kampu. V sosednji hiški pa je bilo nekaj najstnikov (po moji oceni frišno polnoletni), skupina punc in dva fanta. Ves čas so ležali zunaj pred hiško na ležalnikih in se pogovarjali ter smejali (tudi pozno ponoči, ko sem hotela spati in so imeli televizijo na ves glas in so se smejali, da se jih je slišalo na drug konec kampa; mularija!). No, kadar sem si zaželela svežega zraka (dejstvo, da je bilo precej soparno, postavimo na stran), sem odšla sedet ven na teraso in reševala sudoku ali nekaj podobnega. In mi ni uspelo, da ne bi preslišala njihovih pogovorov - ker so bili zelo glasni. No, in kaj so se pogovarjali? Facebook facebook facebook. Sploh ne vem, če so se pogovarjali o čem drugem. "Si videla sliko na Facebooku, ki sem jo objavila?" "Ja itak, ful je zakon." "No, dej jo lajki." "Ja bom ja." Ipd. Čudim se, da zdaj posledično ne škilim, ker sem takrat toliko zavijala z očmi. In ker sem pač firbec, sem včasih malo stegnila vrat in pokukala čez ograjo k njim. In kaj sem videla? V krog postavljene ležalnike, ki sem jih že prej omenila in skoraj vsi, ki so tam ležali, so imeli v naročju prenosnik. Skoraj vsak je imel svojega in so ves čas tipkali ter se pogovarjali o Facebooku. And I was like: "Srsly?"
Ne resno...na morju si s kolegi, prvič ste sami skupaj brez nadzora (ta podatek je potrjen s strani sestrinega fanta, ki hodi tja vsako leto in jih navidezno pozna; nisem si ga izmislila :Đ), vi pa ste skoraj ves čas na računalnikih in se pogovarjate o Facebooku. Ne, ni v redu. Namesto, da bi šli na plažo, ki je stran le 100m in kamor ste res šli redkokdaj, tipkate po prenosnikih in se na ves glas režite statusom, ki jih berete na Facebooku.
Pojdite na plažo, malo naokoli po mestu, zaradi mene ste lahko tudi pred hiško na ležalnikih in se pogovarjajte, ampak vsaj za en teden se odklopite od teh vaših aparatur in se ne obremenjujte s tem, kakšne slike objavlja tista cipa iz sosednjega razreda in kdo je s kom po novem prijatelj.

Statistike kažejo, da je v Sloveniji 685480 uporabnikov, to je 34.22% slovenskega prebivalstva. Tako da je velika možnost, da si ti, ki to bereš, tudi njegov uporabnik. Je pa tudi vprašanje, kako redno posodabljajo te podatke. Ampak pustimo to.

Vsi vemo, da s(m)o vsi po vrsti veliko preveč na Facebooku. Ampak v bistvu večinoma ne delamo nič. Domov-Profil-Domov-Profil. Gor visimo iz samega dolgčasa in ker smo preleni, da bi se vstali izza mize in kaj naredili. Že gledanje televizije bi bilo bolje kot to. Ampak se nikomur ne da.
Saj sploh ne vem, kaj je tu tako posebnega. Za prijatelje te dodajajo ljudje, ki jih ne poznaš in kasneje obžaluješ, da si jih sprejel, ker pišejo in objavljajo same neumnosti.

Pa bom predstavila par skupin Facebookerjev:
- FEJMIČ: To je tisti, ki ima iz neznanega razloga 1500 in več FB prijateljev. Objavlja hipster fotke, prosi za lajke in se dela, da je oh in sploh. Na vsako sliko dobi po 200 lajkov in 100 komentarjev. Za stanja dobiva po 100 lajkov, pa čeprav napiše samo dobro jutro.
- ATTENTION WHORE Ponavadi so to punce. V albumu svojih slik jih ima po 57 in vsaka je skoraj ista; slikana v ogledalo, v ozadju pa se vidijo prekrasne ploščice v kopalnici in straniščna školjka. Največkrat se slika pomankljivo oblečena, z dekoltejem (ki ga ušivo cenzurira v Photo Filtru in zraven doda še kak beden napis v roza barvi - ponavadi svoj vzdevek ali kak beden citat iz komercialnih komadov) in z mobilnim telefonom. Fantje jim komentirajo, da kako so lepe in zagreto lajkajo njihove izprčene guzice in duck face(od kdaj je to lepo, resno?!). Da ne pozabim omenit še to, da imajo ponavadi obraz tak, kot da bi jih nekdo povozil z vlakom in čez njih zapeljal še s plugom. Ampak bodimo fer: med njimi je tudi veliko fantov, ki pa se slikajo zgoraj brez (v ogledalo seveda).
- NOVIČKAR: Tej osebi se zdi pomembno, da na Facebook napiše vsako svojo dejavnost; kam gre, koliko naloge ima, ki se ji je ne da delati, kako ji je dolgčas, kaj smešnega se je zgodilo doma ali v šoli in kaj dobrega je bilo za kosilo.
- IGRALEC: Facebook uporablja samo za igrice (Farmville, Petville, Mafia Wars, Vampire Wars ipd.) in ti zelo vztrajno pošilja povabila za njih, ki pa jih vedno zavrneš.
- DRAMA QUEEN: Piše statuse, ki so npr. taki: "O moj Bog, ne morem verjet, pra***a!" ali "Kaj vse se mi bo še zgodilo danes? Življenje je bedno." Ponavadi ni nič narobe ampak te osebe pišejo ta stanja samo zato, da bi ljudje spraševali, kaj je narobe in bi dobile pozornost.
- KITAJSKI TURISTI: Na vsaki sliki kažejo peace.
- FOREVER ALONE: Ves čas piše samo o tem, kako je ljubezen grozna stvar in fantje/punce z njo. Objavlja random depresivne citate o ljubezni.
- ČAROVNICE IZ SNEGULJČICE: Objavljajo na bale slik in skoraj vsaki v opis napišejo, da so grde in da gre kmalu dol z interneta. Njihove prijateljice seveda pišejo, da so najlepše in da ni res, da so grde in nato se "kregajo" pod komentarji, katera od njiju je lepša.
- ZALEZOVALEC: Preprosto. Vsako uro preverja profil določene osebe, si na mobitel naloži komade, ki jih ta oseba objavlja in jih predvaja, ko gre ta oseba v živo mimo ali reče kakšno stvar, o kateri je zadnjič govoril ta osebek na Facebooku.
- TRANSFORMER: Fantje, ki imajo za prikazno sliko avto ali motor.
- VABITELJ: To je ta oseba, ki te vedno vabi na neke dogodke, ki pa jih skoraj vedno zavrneš in jih nikoli več ne pogledaš.
- PETELIN: Tej osebi se zdi pomembno, da vsak dan napiše dobro jutro in lahko noč.
- VŠEČKAR: Ne piše nič ampak samo lajka skoraj vsak status, komentar, povezave ali sliko in random skupine.

To je samo del vsega, kar se dogaja na Facebooku. Moj razlog, da ga nisem še izbrisala, je ta, da večinoma komuniciramo prek njega. In še najlažje je.

Sicer pa, kot piše na urban dictionaryju, je Facebook "A stalker's dream come true."



Do naslednjič,

Layla.

Being happy is one way of being wise

"Če hočeš biti srečna, zakaj potem nisi? Zakaj se enostavno ne brigaš za težave in brezvezne stvari, ter se preprosto ne sekiraš? Zakaj se moraš z vsem tako obremenjevati? In potem hočeš biti srečna?"

"If you want to be happy, then be." Ta citat poznam že nekaj časa in vedno se mi je zdel nesmiseln, težak. Mislim, saj biti srečen ni tako lahko. Še posebej ne, če ti gre narobe več stvari, kot bi moralo. Ne vem, ljudje ti pravijo, da se v nekem trenutku preprosto odločiš in to storiš. Seveda, to deluje pri mnogih stvareh; v tem primeru pa nisem bila prepričana. Mogoče pač nisem zares poskusila, ampak sem vse storila polovično. Če mene vprašate, potrebuješ samo motivacijo.

Britanka Heather Small (ki svojemu imenu kar precej ustreza; velika je borih 163cm-ampak je še vedno večja od mene; prmejdun!) v svoji pesmi poje: "What have you done today to make you feel proud?" Pesem res ni kaj prida (vsaj meni ne kaj preveč), je pa besedilo dokaj spodbudno. Da ti misliti. Vsaj meni, no.
Od zdaj naprej se vsak dan to vprašam in pomislim, kaj sem ta dan storila takega, na kar bi bila lahko ponosna. No, pri meni veljajo bolj majhne reči (ker sem še vedno dokaj lenobno dekle, spremenila se res nisem kaj dosti); npr. to, da sem prebrala knjigo; pogledala film, ki sem ga imela na spisku že kar dolgo časa; končno nalepila slike na steno; šla na malo daljši sprehod s psom kot ponavadi; pomagala prijatelju; napisala kaj novega na blog, morda. Take majhne stvari pri meni štejejo. Zakaj? No, zato ker sem precej lena, kot sem že povedala, in ponavadi nisem počela ničesar poleg tega, da sem odšla na šetnjo s psom. Ampak večinoma sem vegetirala ter iz dolgčasa surfala po internetu (Domov-Profil-Domov-Profil). Tako da je zame zaenkrat že to, da pogledam nek film s spiska, nekakšen dosežek. Yay me! :D

Druga stvar je, da vsak dan poskušam najti nekaj, kar bi mi dalo razlog, da se nasmehnem. A little reason to smile. Če najdem nekaj takega, si to rečem. In se že počutim bolje. Ne vem zakaj, ampak se. Za boljšo predstavo o tem:
- dobra glasba na radiu, ko se zjutraj pelješ v šolo,
- ko ugotoviš, da lahko z novimi SkiBootskami končno spet gaziš po snegu,
- polnočni sprehodi po tihem mestu in opazovanje semaforjev, ki utripajo in se prižigajo v prazno,
- hrana,
- topel čaj, ki te hitro pogreje po dolgem zmrzovanju
- dober spanec,
- mačka, ki ti da s predenjem in muzanjem ob nogo dobro vedeti, da nekaj hoče,
- dan, preživet v pižami,
- ugotovitev, da ti je neka določena ura odpadla,
- cel mesec brez matematike,
- ko se končno polulaš po dolgem mencanju,
- sveže pečeni piškoti,
- gledanje najljubše serije (Dexter FTW),
- poslušanje klasične glasbe za sproščanje,
- ko vidiš nekaj izmed svojih priljubljenih igralcev igrati skupaj v filmu,
- topla oblačila, ravno vzeta iz sušilnega stroja,
- v prvem poskusu rešen kakuro,
- gledanje Animal Planeta,
- peka peciva,
- zjutraj, ko se vstaneš, hitro stečeš na stranišče (mrzla wc školjka, brr), nato pa spet smuk nazaj pod toplo odejo,
- ipd.

Kaj naj še rečem? Sami si najdite svoje 'little reasons to smile' in sami si boste našli svojo srečo.


Do naslednjič,

Layla.

Like a garden in my pocket

Svoje novoletne zapovedi sem že objavila, kajne? No, mislim, da sem eno pozabila - Več brati. Če se vam zdaj po glavi mota, da kakšna piflarka in dolgočasna oseba sem, potem lahko kar odklikate s tega bloga. Če bereš knjige, si kul. Reading makes you awesome. :D Če ne drugega, si zelo razširiš slovnico.

Včasih sem rada brala. Zelo. Pa saj še vedno. Ampak včasih sem si našla čas za knjige. Ko sem bila v osnovni šoli, sem bila ves čas v knjižnici, vsak teden sem vračala že prebrane in si izposojala nove knjige. Na koncu je prišlo do tega, da nisem več vedela, kaj naj še berem, ker sem večino že, zato sem se malo umirila. Potem pa sem prišla še v 3. triletje osnovne šole in morala sem se začeti bolj intenzivno učiti. Za knjige pa mi je kar nekako zmanjkovalo časa… To mi je težko reči, ker imam knjige zelo rada. Kadar sem bila slabe volje, sem v roke vzela knjigo, jo brala in počutila sem se bolje, ker sem pozabila, zakaj sem sploh bila žalostna.
Zadnjič, ko sem bila v knjižnici in sem pri pultu čakala v vrsti, je bila pred mano neka ženska. S sabo je imela tri majhne otroke, ki niso bili ravno mirni, saj so hoteli njeno pozornost; pred sabo pa je držala veliko platneno vrečo. Ker nisem imela boljšega dela, sem začela spremljati dogajanje okoli nje. Otroci so bili nestrpni in so skakali naokoli, njihova mama pa je vračala knjige. Jemala jih je iz tistega velikega cekarja. In ko sem pogledala vanj…bil je poln bukvic. Ena zraven druge, ena na drugi. Gotovo je imela vsaj 15 knjig v tisti malhi. Knjižničarka ji je govorila spisek knjig, ki jih mora še vrniti in vneto je brskala ter jih eno za drugo vlekla iz vreče.
Taka bi rada bila jaz čez 10-15 let. Kot odrasla zaposlena ženska, ki pa še vedno najde čas za knjige. No, ne bom rekla, da jih bom naokoli nosila po celo skladovnico v eni platneni torbi (če zdaj dobro pomislim, sploh ne vem, kako jih je lahko prenašala naokoli - ženska je bila namreč precej kumrna), za kako bukvico ali dve pa bi si rada našla čas. Nočem biti tiste vrste oseba, ki takoj, ko po napornem dnevu pride iz službe, na hitro skuha kosilo in se nato uleže na kavč ter tako vegetira, dokler ne zaspi. Ne, rada bi imela čas za knjige. Čeprav se zdi to zadnje čase bolj nemogoče kot včasih…

Danes sem bila spet v knjižnici in sem na mladinskem oddelku malce pregledovala knjige. V kotu na tleh sem zagledala sedeti neko plavolaso punčko, ki je zelo zavzeto brala neko roza knjigo. Po moji presoji je bila stara okoli 6 let. In ko sem jo videla, kako vneto požira besede ter kako se oklepa tiste knjige, sem se morala nasmehniti. Vesela sem, da se dandanes še najdejo taki otroci, ki so prijatelji z bukvami. Tudi jaz sem bila taka, vendar sem to navdušenost z leti počasi izgubljala. Zdaj sem jo spet našla in jo poskušam obuditi nazaj. Upam, da je ta deklica ne bo nikoli…in da se je bo trdno držala.

Ker veš, knjiga in film sta si zelo različna. Večina ljudi preferira filme. Kvečjemu zato, ker se jim ne da brati. Branje se jim zdi dolgočasno. Ampak ni.
Umetnost pisanja je izbira pravih besed in to, da jih znaš lepo, harmonično sestaviti v poved. In če to znaš, se bralec hitro vživi v branje in če stvari dobro opisuješ, si jih zna tudi sam zelo nazorno prikazati v glavi.
Filme gledaš. Zgodbo iz knjige si predstavljaš. V filmu vidiš dogajanje, če pa bereš, si vse projeciraš v glavi in si stvari predstavljaš po svoje. V tem je čar. Čeprav mnogi ne vidijo v tem nič takega. Ampak kaj pa češ, še nimajo vsi radi knjig. Bi pa rada, da je več takih, ki jih, ker se število po mojem opažanju manjša.

Med zapovedmi se je nekje skrivala tudi ta – dvigniti svoj blog na višjo raven, če se ne motim. No, upam kvečjemu na to, da bom čim več dejansko blogala in ne samo nergala o svojem dolgočasnem ljubezenskem življenju ter pisala nesmiselne zgodbice. No, eno zgodbico moram še dokončati, res je. Ampak rada bi tudi kaj povedala; delila svoje misli.
Ne bom rekla, da bom pisala več (ker sem lansko leto pisala zelo veliko, kar priznajte!). Pisala bom dovolj. Sploh pa pišem zase, ne za druge. Ker, bodimo realni, kdo pa to sploh bere?


Do naslednjič,

Layla.