Včasih sem bila zelo nesamozavestna. Ves čas sem se kritizirala; ko sem se pogledala v ogledalo, sem se zgražala nad sabo; samo gledala sem na to, kaj si drugi mislijo o meni ipd. Potem pa sem si mislila: "ZDAJ JE PA DOVOLJ!" In skoraj čez noč mi je samozavest narasla.
In zdaj je drugače. Rajši se imam in drugače gledam nase. In včasih se mi zdi, da je to narobe. Mislim...
A je to narobe, če se sama sebi ne zdim grda? Če se mi zdi, da včasih pa kakšno stvar naredim dobro? Da se mi zdi, da sem pa nekaj naredila perfektno? A je narobe, če preberem kakšno svojo staro zgodbico in se mi zdi, da sem to pa dobro napisala? Ali pa, da se mi včasih moje risbe ne zdijo grde, ampak so mi všeč? In to zelo? Ali pa da povem nekaj, kar se mi zdi smešno?
A je narobe, da se mi zdi, da sem posebna oseba? Da če bi v drugem življenju poznala nekoga takega, kot sem jaz, da bi bila ponosna, da poznam to osebo?
Meni pa se zdi, da to ni ravno narobe, ampak da zveni, kot da se važim. Da sebe delam nekaj več, kot so drugi. Čeprav nočem. Ampak tako pa zveni, a veste? Res tako zveni.
In včasih se mi res ne zdi prav, da se nekateri ne želijo družiti oz. pogovarjati z mano, ker pa ne počnem tistega, kar bi oni hoteli, ali pa ker nimam popolne postave; ne zanima pa jih drugo, kar počnem.
A je res narobe, če sem sama sebi všeč in na sebi ne bi spremenila ničesar?
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar