Svoje novoletne zapovedi sem že objavila, kajne? No, mislim, da sem eno pozabila - Več brati. Če se vam zdaj po glavi mota, da kakšna piflarka in dolgočasna oseba sem, potem lahko kar odklikate s tega bloga. Če bereš knjige, si kul. Reading makes you awesome. :D Če ne drugega, si zelo razširiš slovnico.
Včasih sem rada brala. Zelo. Pa saj še vedno. Ampak včasih sem si našla čas za knjige. Ko sem bila v osnovni šoli, sem bila ves čas v knjižnici, vsak teden sem vračala že prebrane in si izposojala nove knjige. Na koncu je prišlo do tega, da nisem več vedela, kaj naj še berem, ker sem večino že, zato sem se malo umirila. Potem pa sem prišla še v 3. triletje osnovne šole in morala sem se začeti bolj intenzivno učiti. Za knjige pa mi je kar nekako zmanjkovalo časa… To mi je težko reči, ker imam knjige zelo rada. Kadar sem bila slabe volje, sem v roke vzela knjigo, jo brala in počutila sem se bolje, ker sem pozabila, zakaj sem sploh bila žalostna.
Zadnjič, ko sem bila v knjižnici in sem pri pultu čakala v vrsti, je bila pred mano neka ženska. S sabo je imela tri majhne otroke, ki niso bili ravno mirni, saj so hoteli njeno pozornost; pred sabo pa je držala veliko platneno vrečo. Ker nisem imela boljšega dela, sem začela spremljati dogajanje okoli nje. Otroci so bili nestrpni in so skakali naokoli, njihova mama pa je vračala knjige. Jemala jih je iz tistega velikega cekarja. In ko sem pogledala vanj…bil je poln bukvic. Ena zraven druge, ena na drugi. Gotovo je imela vsaj 15 knjig v tisti malhi. Knjižničarka ji je govorila spisek knjig, ki jih mora še vrniti in vneto je brskala ter jih eno za drugo vlekla iz vreče.
Taka bi rada bila jaz čez 10-15 let. Kot odrasla zaposlena ženska, ki pa še vedno najde čas za knjige. No, ne bom rekla, da jih bom naokoli nosila po celo skladovnico v eni platneni torbi (če zdaj dobro pomislim, sploh ne vem, kako jih je lahko prenašala naokoli - ženska je bila namreč precej kumrna), za kako bukvico ali dve pa bi si rada našla čas. Nočem biti tiste vrste oseba, ki takoj, ko po napornem dnevu pride iz službe, na hitro skuha kosilo in se nato uleže na kavč ter tako vegetira, dokler ne zaspi. Ne, rada bi imela čas za knjige. Čeprav se zdi to zadnje čase bolj nemogoče kot včasih…
Danes sem bila spet v knjižnici in sem na mladinskem oddelku malce pregledovala knjige. V kotu na tleh sem zagledala sedeti neko plavolaso punčko, ki je zelo zavzeto brala neko roza knjigo. Po moji presoji je bila stara okoli 6 let. In ko sem jo videla, kako vneto požira besede ter kako se oklepa tiste knjige, sem se morala nasmehniti. Vesela sem, da se dandanes še najdejo taki otroci, ki so prijatelji z bukvami. Tudi jaz sem bila taka, vendar sem to navdušenost z leti počasi izgubljala. Zdaj sem jo spet našla in jo poskušam obuditi nazaj. Upam, da je ta deklica ne bo nikoli…in da se je bo trdno držala.
Ker veš, knjiga in film sta si zelo različna. Večina ljudi preferira filme. Kvečjemu zato, ker se jim ne da brati. Branje se jim zdi dolgočasno. Ampak ni.
Umetnost pisanja je izbira pravih besed in to, da jih znaš lepo, harmonično sestaviti v poved. In če to znaš, se bralec hitro vživi v branje in če stvari dobro opisuješ, si jih zna tudi sam zelo nazorno prikazati v glavi.
Filme gledaš. Zgodbo iz knjige si predstavljaš. V filmu vidiš dogajanje, če pa bereš, si vse projeciraš v glavi in si stvari predstavljaš po svoje. V tem je čar. Čeprav mnogi ne vidijo v tem nič takega. Ampak kaj pa češ, še nimajo vsi radi knjig. Bi pa rada, da je več takih, ki jih, ker se število po mojem opažanju manjša.
Med zapovedmi se je nekje skrivala tudi ta – dvigniti svoj blog na višjo raven, če se ne motim. No, upam kvečjemu na to, da bom čim več dejansko blogala in ne samo nergala o svojem dolgočasnem ljubezenskem življenju ter pisala nesmiselne zgodbice. No, eno zgodbico moram še dokončati, res je. Ampak rada bi tudi kaj povedala; delila svoje misli.
Ne bom rekla, da bom pisala več (ker sem lansko leto pisala zelo veliko, kar priznajte!). Pisala bom dovolj. Sploh pa pišem zase, ne za druge. Ker, bodimo realni, kdo pa to sploh bere?
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar