V majhni sobici v 5. nadstropju bloka je tišino kot iz topa prerezal rezek zvok budilke, ki mu je sledilo godrnjanje. "Pa neee no, a nisem ugasnila tega hudiča? Vikend je, zaboga!" Obmolknila je in spet zagodrnjala, ko se je nečesa zavedla. "Drek, ponedeljek je." Predstavljajte si, koliko je bila prej pripravljena na to, da bi se uredila za v šolo, glede na to, da je mislila, da je nedelja. No, zdaj je bila še manj.
Glavo je zakopala globoko v blazino in razmišljala o tem, da bi "zaspala" in posledično ne šla v šolo. Ampak potem bi bila mama spet tečna in bi imela še večjo frko. Skoraj je že zadremala ob misli na to, a je budilka še drugič zazvonila in jo vrgla pokonci. Od sebe je izustila samo nekakšno cviljenje in se počasi vstala. Počutila se je kot kitajec, oči je imela namreč odprte le na polovico. Pomela si jih je, čeprav ni kaj dosti pomagalo, in se kot megla počasi zvlekla v kopalnico. Ni vedela, kako dolgo si je drgnila zobe, ko je zrla v megleno podobo sebe v ogledalu; vendar dovolj dolgo, da je imela na koncu vso zobno pasto po celi bradi. Jutra res niso zame... Nekako se je pripravila tudi do tega, da se je počesala in oblekla in trenutek zatem je že hodila po ulici proti avtobusni postaji. Preveč je bila še zaspana, da bi pozdravila kogarkoli, ki je šel mimo nje, zato je samo napol pri zavesti zrla pod noge in razmišljala samo o tem, da se ne bo kje spotaknila ali kam zaletela. Nato se je znašla na avtobusni postaji in se vsedla na klopco. Bila je železna in mrzla, zato jo je zeblo v zadnjo plat, a je ni motilo. Trenutno je bilo zanjo vse tako udobno, da bi lahko v sekundi dvajset zaspala. Vendar je že prišel njen avtobus in morala se je prisiliti, da se je vstala. O Bog, zdaj pa v šolo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar