Zadnjič, bil je večer, sem malo razmišljala in v glavi se mi je porodilo vprašanje: "Kaj bi sedaj najraje počela?" Prvo, kar mi je padlo na pamet, je bil en travnik, kamor sem včasih velikokrat hodila. Šla sem na sprehod in odšla na tisti travnik, se usedla v travo ob potki, ki je vodila do cerkve in tam sedela po uro do dve skupaj, ter samo razmišljala. Predstavljala sem si, kako sedim tam in kako me v eno stran obraza žge sonce, hkrati pa mi nežno pihlja veter, ravno prav, da mi ni vroče in da me sproti malo hladi. Ravno zaradi tega bi imela oblečeno lahko srajčko, da mi ne bi bilo preveč hladno. Ne vem, zakaj sem se po tolikih letih spomnila na ta travnik, a sem se. In danes, ko sem šla na sprehod, sem se spet spomnila na to in sem zavila do tistega travnika. Vedela sem, da trava še ni dovolj visoka in da je še preveč blatno, da bi lahko tam sedela, a sem vseeno hotela iti tja. Nekaj časa sem stala tam in se poskušala spomniti, kje točno je to bilo. Vedela sem, da je bilo ob potki, malce v dolini in da je blizu rasla koruza. Pa gledam in nič. Ni mi bilo jasno, kako da se ne spomnim. In potem mi je kapnilo. Ko sem bolje pogledala, sem ugotovila, da travnika ne najdem iz čisto preprostega razloga: ker ga ni bilo več. Tam, kjer bi moral biti, se je raztezala njiva. Namesto tiste lepe visoke trave je bila tam gomila umazane zemlje. Ni bilo več tiste potke, ki je vodila do cerkve in ni bilo travnika. Potem pa me je zadelo to grenko spoznanje: stvari se spreminjajo.
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar