Here it goes again...

Pa je minilo eno leto, odkar redno pišem blog.

V tem letu se je mnogo stvari spremenilo. Dobila sem nove prijatelje, nekatere stare sem izgubila; končala sem osnovno šolo in začela srednjo; velikokrat se je bilo potrebno skregati in pobotati; ljubezni so prišle in odhajale; začela sem bolj zrelo razmišljati; v šoli sem bila uspešna, pa tudi manj uspešna in najpomembneje...veliko sem se naučila. Ampak s tem ne mislim šole. Naučila sem se bolj pomembnih stvari od tega, kako se reče kapniku, ki visi s stropa. Naučila sem se življenjskih reči, zdrave presoje, zaupanja ali nezaupanja, kaj je prav in kaj ni, odpuščanja, obdržanja skrivnosti in naučila sem se, kako pravilno imeti rad nekoga.

Kot sem naredila že lani, tudi letos ne bom postavila novoletnih zaobljub. Če se prav spomnim, sem prejšnje leto rekla, da bom poskusila leto 2010 čimbolj uživati in da bom čimveč pisala ta blog. In mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Kajne? ;)
Torej...mislim, da se bom tega držala tudi v letu 2011.

Saj sem vendar realist. Nikoli ne pričakujem preveč, niti premalo. Svoje cilje si dobro zastavim, da ni na koncu prevelikih razočaranj (vendar sem to začela delati šele v drugi polovici leta, bolj v jeseni).
Ko pa gre kaj narobe...takrat pa se potrudim, da sem čimbolj optimistična, če se da, da se ne sekiram preveč in poskušam težave spregledati, ter se zabavati kljub vsemu.

Letos novega leta ne bom preživela doma, temveč s svojimi prijatelji. Potrudila se bom, da se ga bom spominjala kot nepozaben večer poln zabave in da se ga bom sploh spomnila. ;P

Torej, uživajte prestop v novo leto, kjerkoli že boste.
Pa po pameti, seveda. ;)


Se beremo naslednje leto,

Layla.

Can you see me?

Stala sem nekje sredi travnika, pokritega z debelo plastjo snega. Do takrat sem samo hodila, videla sem le sneg pred sabo, v katerega sem vtiskala svoje stopinje. Nisem se trudila, da bi se ozrla naokoli, da bi pogledala, kje hodim. Potem pa sem se ustavila in dvignila pogled. Najprej sem se kar malo ustrašila, potem pa sem se zavedla. Stala sem sredi zasnežene pokrajine, okoli mene sam sneg in...gosta, zelo gosta megla. Tako je bila gosta, da sem videla samo sneg, ki se je nadaljeval in nadaljeval. Hiš za menoj nisem videla, saj so se skrivale za debelo plastjo megle in zdelo se je, kot da bila ujeta v samem snegu. Prisluhnila sem. Nekje na moji levi sem slišala avtomobile, ki so drveli po cesti. Ampak videla nisem nobenega. Niti grobih obrisov stavb, ki so stale ob cestah ne.
In potem sem se zamislila. Okoli mene sama belina. Megla in skoraj nedotaknjen sneg, v katerem so bile podpisane samo moje stopinje. In prvič sem se počutila samo. Zares samo. Imela sem občutek, da sem edina na celem svetu. Da mi ne bo nihče govoril, kaj naj počnem, kako naj se obnašam in kaj naj govorim. Da mi ne bo nihče utrujal in me spravljal v slabo voljo, morda celo v jok.
Iz sanjarjenja me je predramil moj pes, ki je skakal okoli mene. In tako me je prešinila misel. Če bi bila sama, ne bi bilo ljudi, ki bi mi polepšali dneve. Ne bi mi priklicali smeh na obraz. Ne bi bilo tebe, zaradi katerega se splača trpeti in zaradi katerega se nasmejem že, če samo pomislim nate. Ti, ki me spraviš v dobro voljo že z enim samim objemom ali pa, ko samo izgovoriš moje ime.
Za trenutek je bilo dobro imeti občutek, da sem sama, ampak raje sem opazovala svoje prevelike škornje, ki so se ugrezali v sneg pod menoj, ko sem se vračala v svet, kjer imam tebe. V svet brez megle, ki te je odvračala.


Do naslednjič,

Layla.

ZGODBA #4: Ta star obledel čoln

V mesečini je bosa stopala po mrzli rosni travi. Oboževala je občutek mrzle mehkobe med nožnimi prsti. Zazrla se je v reko, ki je lenobno tekla mimo nje. Sijaj lune se je odseval v njej in izginjal nekam v njene globine.
Zavzdihnila je. Prišla je do svojega cilja. Na bregu je bil ob nekdanje deblo ozkega drevesa privezan čoln. S prsti je zdrsela po njem. Kolikokrat sta se peljala z njim. Vsi ti objemi s katerimi sta se grela. poljubi, ki sta si jih izmenjevala. Skrivnosti, ki sta si jih zaupala. In ljubezen, ki sta si jo izpovedala. Vse to se je zgodilo prav v tem čolnu.
Zdaj se je njegova rdeča barva že dobro odluščila in na nekaterih mestih je ven zijal gol les. Vrv je bila na več mestih pretrgana in mnogokrat zvezana nazaj. Veslo pa je bilo samo še eno. Drugo se je namreč izgubilo nekega popoldneva, ko sta se vozila, tako kot vedno.
Ubogo je ležalo na dnu čolna in prijela ga je s svojimi starikavimi dlanmi. V reki je za trenutek zagledala svoj gubast, z mesečino obsijan obraz in sive, skoraj že bele lase.
V spomin na stare čase je še zadnjič stopila v čoln in ga odvezala, da je zaplaval po reki.

ZGODBA #3: Šara mojih izgubljenih spominov

Sedela je za mizo, njene oči so bile zaprte in prsni koš se ji je komaj opazno premikal. Dlani je imela sklenjene v pesti, noge pa so ji prosto visele in se rahlo dotikale tal. V sobi je bila skoraj popolna tema. Svetlobo je oddajala le stara svetilka na mizi, kateri je kazalo, da bo kmalu ugasnila.
Zadaj v kotu je bil med kupi knjig prevrnjen star gramofon, ki je imel zlomljeno iglo, okoli pa je bilo postavljeno polno škatel, ki so bile vse do vrha zapolnjene s staro šaro.
Počasi se ji je izpod trdno zaprtih trepalnic prikazala solza in obvisela na njih. Veka ji je rahlo trznila in solza je tiho kapnila na njeno staro, že prevečkrat zašito in zamazano majico.
Veter je nežno zapihal in črne zavese so rahlo zaplesale.
Počasi je odprla oči in odsotno pogledala v svojo zaprto dlan, ki se je počasi odprla in v njej je zagledala zmečkano sliko nekega moškega.
S hitrostjo želve je glavo zasukala v desno in se zazrla v časopisne izrezke, ki so prekrivali steno. Prevečkrat jih je že prebrala.
Še enkrat se je obrnila, , ko je žarnica v svetilki zadnjič zasvetila, nato pa za vedno izginila v temo.

She loves her and he loves him.

Homoseksualnost. Kaj si predstavljaš pod tem pojmom? Nekateri preprosto pomislijo na ljudi, ki jih privlačijo osebe istega spola, druge pa takoj prešine misel na pedre in lezbe, ki so v naši družbi odveč. Temu se reče homofobija – kadar oseba ali cela skupina ljudi izkazuje močen strah ali odklanjanje pred homoseksualci. Kaj je torej pravilno?

Najbrž ti je jasno, da je kakšna koli oblika diskriminacije napačno razmišljanje in da bi morali vsi znati sprejeti vse ljudi, ki so kakorkoli drugačni.
Jasno mi je, da so tisti, ki so homofobni, močno prepričani v svoj prav in je malo verjetnosti, da jim kaj drugega vbijemo v njihove glave, vendar bom vseeno poskušala vsaj razložiti situacijo homoseksualcev, če ne drugega.
Za začetek si zamisli, da bi ti najboljši prijatelj ali prijateljica zaupal, da ga/jo privlači le isti spol. Kaj če bi bil to celo tvoj brat ali sestra? In čez nekaj let tvoj otrok? A bi zlahka pozabila na vse, kar ste doživeli skupaj; na vse lepe dogodke, trenutke sreče in žalosti? A bi res tako lahko zavrgla stran vse te spomine? Ta oseba je vendar še vedno ista, kot je bila prej. Tudi homoseksualna je že bila, samo da tega nisi vedela.
Zdaj pa si predstavljaj še tole: Kaj če bi bila ti tista, ki bi ugotovila, da te privlači isti spol? Najbrž bi ti zelo olajšalo situacijo, če bi te bližnji podpirali še naprej, ne pa da bi te odrinili od sebe, kajne? Torej, poskusi se držati tega, da z drugimi delaš tako, kot bi želela, da drugi ravnajo s tabo.

Če je tvoj razlog, da homoseksualnih ljudi ne sprejmeš ta, ker se ti zdi sramotno, da se s kom takim družiš ali si z njim v sorodu, potem se raje zamisli, če si res dobra prijateljica ali sorodnica.
Geji in lezbijke niso čisto nič drugačni od hetero ljudi. To ni res, da se jih prepozna na daleč; niso vsi geji bolj ženski ter pripadniki mode in niso vse lezbijke možate. Pa tudi to ni res, da so spolno napadalni in da se takoj zaljubijo, če najdejo kakšnega homoseksualca. So popolnoma normalni in živijo normalno življenje, le da s svojimi partnerji nimajo otrok. In ne skrbi, da bi ljudje izumrli, saj je homoseksualcev zelo malo (okoli 5%) in njihov negativen prispevek k razmnoževanju ni kritičen.
Za konec naj pa še dodam, da zavračanje drugačnosti ni kul. Kul si, če sprejmeš vsakogar in ga podpiraš kljub vsemu.

~Why would God make us all so different if he wanted us to be the same?


Do naslednjič,

Layla.