
Stala sem nekje sredi travnika, pokritega z debelo plastjo snega. Do takrat sem samo hodila, videla sem le sneg pred sabo, v katerega sem vtiskala svoje stopinje. Nisem se trudila, da bi se ozrla naokoli, da bi pogledala, kje hodim. Potem pa sem se ustavila in dvignila pogled. Najprej sem se kar malo ustrašila, potem pa sem se zavedla. Stala sem sredi zasnežene pokrajine, okoli mene sam sneg in...gosta, zelo gosta megla. Tako je bila gosta, da sem videla samo sneg, ki se je nadaljeval in nadaljeval. Hiš za menoj nisem videla, saj so se skrivale za debelo plastjo megle in zdelo se je, kot da bila ujeta v samem snegu. Prisluhnila sem. Nekje na moji levi sem slišala avtomobile, ki so drveli po cesti. Ampak videla nisem nobenega. Niti grobih obrisov stavb, ki so stale ob cestah ne.
In potem sem se zamislila. Okoli mene sama belina. Megla in skoraj nedotaknjen sneg, v katerem so bile podpisane samo moje stopinje. In prvič sem se počutila samo. Zares samo. Imela sem občutek, da sem edina na celem svetu. Da mi ne bo nihče govoril, kaj naj počnem, kako naj se obnašam in kaj naj govorim. Da mi ne bo nihče utrujal in me spravljal v slabo voljo, morda celo v jok.
Iz sanjarjenja me je predramil moj pes, ki je skakal okoli mene. In tako me je prešinila misel. Če bi bila sama, ne bi bilo ljudi, ki bi mi polepšali dneve. Ne bi mi priklicali smeh na obraz. Ne bi bilo tebe, zaradi katerega se splača trpeti in zaradi katerega se nasmejem že, če samo pomislim nate. Ti, ki me spraviš v dobro voljo že z enim samim objemom ali pa, ko samo izgovoriš moje ime.
Za trenutek je bilo dobro imeti občutek, da sem sama, ampak raje sem opazovala svoje prevelike škornje, ki so se ugrezali v sneg pod menoj, ko sem se vračala v svet, kjer imam tebe. V svet brez megle, ki te je odvračala.
Do naslednjič,
Layla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar