V mesečini je bosa stopala po mrzli rosni travi. Oboževala je občutek mrzle mehkobe med nožnimi prsti. Zazrla se je v reko, ki je lenobno tekla mimo nje. Sijaj lune se je odseval v njej in izginjal nekam v njene globine.
Zavzdihnila je. Prišla je do svojega cilja. Na bregu je bil ob nekdanje deblo ozkega drevesa privezan čoln. S prsti je zdrsela po njem. Kolikokrat sta se peljala z njim. Vsi ti objemi s katerimi sta se grela. poljubi, ki sta si jih izmenjevala. Skrivnosti, ki sta si jih zaupala. In ljubezen, ki sta si jo izpovedala. Vse to se je zgodilo prav v tem čolnu.
Zdaj se je njegova rdeča barva že dobro odluščila in na nekaterih mestih je ven zijal gol les. Vrv je bila na več mestih pretrgana in mnogokrat zvezana nazaj. Veslo pa je bilo samo še eno. Drugo se je namreč izgubilo nekega popoldneva, ko sta se vozila, tako kot vedno.
Ubogo je ležalo na dnu čolna in prijela ga je s svojimi starikavimi dlanmi. V reki je za trenutek zagledala svoj gubast, z mesečino obsijan obraz in sive, skoraj že bele lase.
V spomin na stare čase je še zadnjič stopila v čoln in ga odvezala, da je zaplaval po reki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar