četrtek, 27. oktober 2011

ROMAN #2: Zlagani jaz; 3. del



Hodila sta po pločniku in brcala je kamenčke pred sabo. "Kaj je hotela Eva?" je zaslišala reči Mihata in se obrnila k njemu. "Standard...hotela je, da grem ven." "Pa greš?" jo je vprašal. Skomignila je. "Opa..." je že bolj zainteresirano rekel in čudno ga je pogledala. "Kaj?" "In kakšen razlog je navedla tokrat, da si nenadoma zainteresirana?" se ji je zasmejal. "In kdo je rekel, da sem zainteresirana?" se je za trenutek ustavila in se zazrla vanj. "Ponavadi je tvoj takojšen odgovor 'NE', zdaj pa kar naenkrat nisi prepričana." Šment. Predobro jo je poznal. "Dobro no... Nek Matej bo zunaj..." Zdaj se je ustavil Miha in se malce presenečeno zazrl vanjo. "Od kdaj se pa ti zanimaš za fante?" Rahlo ga je boksnila v ramo in se namrščila. "Saj nisem lezbijka, no!" Zasmejal se je. "Pač všeč mi je...malce," je nadaljevala. "Spoznala sem ga poleti, ko smo imeli oratorij. Cel teden sem ga gledala, a več od pozdrava in o tem, kaj imamo na urniku, nisva spregovorila." Miha je dvignil desno obrv in ta pogled jo je začel begati. "In zakaj mi tega nisi povedala prej?" "Morda zato, ker še sama nisem vedela. Kaj pa vem." Skomignila je in se izognila njegovemu pogledu. "Pa saj ni važno. Nihče še ni rekel, da kam grem v petek in da kaj bo. Saj nikoli ne grem, zakaj bi šla zdaj?" Pospešila je korak, da se je moral Miha premakniti in malce steči za njo. "V redu, v redu..." je zamahnil z rokami in pričel tiho hoditi ob njej.
Ko sta prišla do njene hiše, sta se poslovila in odšla je noter, Miha pa par metrov naprej v svojo hišo. Smešno, kaj?

Nekaj časa pozneje, ko se je že preoblekla in najedla, ter je delala domačo nalogo za matematiko, ji je zazvonil telefon. Bilo je pet možnosti: Miha, mama, oče, šefica ali...Eva. "Ja?" se je oglasila in se na hrbet ulegla na posteljo. "Dogovoriti se morava, kdaj pridem k tebi v petek, da te uredim. Oblačila in make-up; nujno!" Rahlo je zavzdihnila. "Nihče še ni rekel, da grem." "Jaz sem rekla," jo je prekinila Eva in z druge strani slušalke je zaslišala neko šelestenje. "Spet ješ čokolado?" "Jaaaaa. Veš, kako je dobra?" Zasmejala se je. "Ma pusti zdaj čokolado, no!" je povzdignila glas in cmoknila. Očitno je imela v ustih še vedno košček čokolade. "Glavno je to, da greš ti v petek ven. Ker ko ti bom nekaj povedala, ne boš več v dilemi. In brez oporekanja se boš strinjala z mano in šla ven!"

sreda, 26. oktober 2011

ROMAN #2: Zlagani jaz; 2. del



Zaslišala je tisti nadležen zvok šolskega zvonca, a zdaj tako zelo prijeten, kot balzam za njena ušesa. To je bil zvok odrešitve.
V hitrem postopku je vse stvari pospravila v torbo in si oblekla jakno. "Pridi, pojdiva," je pocukala Mihata za rokav in počasi odšla do vrat. Tam jo je ujela Eva in skoraj je že zavila z očmi, ko je spet pričela z že prej začeto temo. "Torej?" ji je radovedno rinila pod nos. "Eva...res ne vem, no. Saj veš, da mi to ni najbolj všeč." "Ah, daj no!" je Eva že malce razdraženo poskočila in se ji zazrla v obraz. "Sem ti že rekla, da bo prišel tudi Matej?" se ji je hudomušno nasmehnila in se ji približala, da je bila z nosom on nje oddaljena le par centimetrov. "Ja, super..." je navidez nezainteresirano odvrnila in jo rahlo odrinila stran. "Prosim, varnostna razdalja," je zamahnila z rokami in jo skoraj dregnila v prsi. Eva se je namrdnila in že malce obupano dejala: "Ah, daj no! Ne bodi tak socialni izobčenec. Pojdi malo ven, saj se ti ni potrebno napiti. No ja, zaželeno je res..." se je tiho zasmejala. Grdo jo je pogledala in Eva je začela previdneje govoriti. "Daj, prosim! Zame? Obljubim, da te ne bom potem več morila. Prosim?" Uporabila je tisti, kako se že reče, neke vrste "pasji pogled". Saj veste, velike svetleče mežikajoče oči in usta stisnjena v nekakšno šobico. No ja, Eva je bila v tem profesionalka.
Zavzdihnila je. "Dobro no...mogoče. Bom še premislila." Eva je poskočila in zacvilila ter jo napol objela. "Tu nimaš kaj za premišljevat! Ne bo ti žal, res!" Nasmejana je oddivjala z razreda, preden bi lahko še dodala kak ugovor ali karkoli in komaj opazno je zmajala z glavo. Miha je zdaj stopil bližje in pogledala ga je. "Nisem hotel motiti vajinih "babjih" pogovorov," je rekel in se zazrl vanjo. "A sem ti že rekel, da mi gre Eva na živce?" Nasmehnila se je. "Skoraj vsak dan. Njej pa tudi." Prijela ga je pod roko in ga rahlo potegnila za sabo. "Pridi, greva domov."

ponedeljek, 17. oktober 2011

ROMAN #2: Zlagani jaz; 1. del



Napoleon. Francoska revolucija. Poraz v Rusiji. Waterloo. Otok Sv. Helene. Bla bla bla.
Zavzdihnila je in se že osmič v zadnjih petih minutah ozrla k uri. Še 10 minut. Glavo si je podprla z roko in se trudila ostati pri zavesti. Že celo uro je poslušala profesorico, ki je govorila o tem Napoleonu. Kot vsako uro prej. Kot da bi bila obsedena. Skoraj je že začela verjeti govoricam, da naj bi bila profesorica v umobolnici, ker je mislila, da je njegova žena. Obup.
Akto je obrnila na prvo stran in si odtrgala en samolepilni listič. S svinčnikom je na veliko nakracala "Umiram" in ga podala sošolcu, s katerim je sedela. Čez nekaj časa ji je listek vrnil in v spodnjem delu je z majhnimi črkami pisalo: "Odreši me muk, Hermiona! Naj me zadavi hudičeva zanka!" Nasmehnila se je. Klical jo je po imenu najboljše prijateljice Harryja Potterja, katerega je bil velik oboževalec. Tudi sama je prebrala vse knjige, zato je vedno vedela, o čem ji govori in razumela je vse njegove šale.
To je bil Miha. Bila sta najboljša prijatelja že od kar pomni in vedno sta bila skupaj. Razumljivo, saj sta bila sošolca že iz osnovne šole, pa tudi soseda sta bila. Vse sta si zaupala in večkrat je njuno prijateljstvo primerjala tudi s Harryjem in Hermiono.
Čeprav sta bila skoraj popolni nasprotji. Ona je rada brala, on je bil športnik. On je šel skoraj vsak petek ven (razen če je imel v soboto tekmo) in ga žural s prijatelji, ona pa je raje ostala doma in gledala filme. Njega je poznalo skoraj vse mesto, ona pa je imela komaj kaj prijateljev. V bistvu, če dobro pomislim, je bil on njen edini prijatelj poleg njene sestrične (kar se ne šteje, saj sta v sorodu).
Saj je poznala ljudi (večino prek Mihata), z marsikom se je pogovarjala in se dobro razumela, ampak zaupala je le njemu. In le on jo je poznal v celoti.

Zagledala je še en listek, ki je nenadoma priletel na njeno akto. Obrnila se je in videla, da ji ga je zasučala Eva, njena sestrična. Razprla ga je in na njem je pisalo: "Greš v petek ven?" Evi je vrgla kar se da zdolgočasen pogled, s katerim je dobro podala svoje mnenje o tem. Večkrat jo je to že vprašala in vedno je bil odgovor ne. Ampak Eva je še vedno vztrajala in jo vsak teden preklinjala, ko ji je ni uspelo spraviti v mesto. Pač ni bila za take stvari, bila je bolj mirne narave in ples ter pijančevanje ji ni dišalo.
Eva ji je z roko nakazala, da naj listek obrne in res ga je. "Matej bo tudi prišel. Povedal mi je," je pisalo. Še enkrat je pogledala Evo, ki se ji je začela hinavsko smejati. "Kako...?" je zašepetala in jo čudno pogledala, Eva pa se ji je še vedno smejala in ni rekla ničesar. "Bom še premislila," ji je še nakazala z usti in se obrnila naprej.

četrtek, 6. oktober 2011

One day your life will flash before your eyes. Make sure it's worth watching



Smrt.
Je neizbežna. Vsak bo enkrat umrl. Nekateri v visoki starosti, nekateri pa že mladi. Ja, smrti ne more nihče uiti. Ta post bo kratek, ampak povedala bom tisto, kar je pomembno.
Ne dolgo nazaj je umrla legenda slovenske glasbene scene: Lojze Slak. Danes ponoči je umrl Steve Jobs. In popoldne je bila še ena žrtev...Uroš. Bil je star 16 let, poznala sem ga. Peljal se je z motorjem, da bi se dobil s svojimi prijatelji. Ampak ni prišel do tam.
Prosila bi vas rada, da pazite nase. Da se zavedate, da je lahko vsak dan vaš zadnji. In da ne počnete nič preveč nevarnega, ker se lahko mimogrede kaj pripeti. In ko se zgodi smrt, ni samo ena žrtev. Žrtev je ob tem na desetine. Njegova družina, prijatelji ali pa tudi samo znanci. Vsi žalujejo in mnogi si zelo dolgo ne opomorejo.
Ker ko enkrat umreš, ne moreš nazaj. Čas ni prevrtljiv nazaj kot žepna ura, na kateri zasučeš le kazalec. Sekunde, minute, ure tečejo. Iz minute v minuto smo bližje svojemu koncu življenja in tega se mnogi sploh ne zavedajo. Tako da, PROSIM VAS; kvalitetno izkoristite svoj čas in pazite nase.

Počivaj v miru, Uroš.

ponedeljek, 3. oktober 2011

Be still, my heart


Prijateljstvo.
Ameriški pevec Jon Bon Jovi poje: "What do you got, if you ain't got love? Whatever you got, it just ain't enough." Mnogi se strinjajo s tem, vendar ne vsi. Ampak ti, ki temu oporekajo, so najbrž tisti, ki tega verza ne razumejo. Ti ljudje mislijo samo na ljubezen med moškim in žensko ali kako drugače, ampak to ni to. Obstaja več vrst ljubezni. Npr. med družinskimi člani, prijatelji ali celo do živali. To je tudi ljubezen. In če nimaš nič od tega, potem res nimaš NIČ.
Rada bi se zahvalila vsem mojim prijateljem. Hvala, da me imate radi takšno, kot sem. Hvala, da trpite moje vsakodnevne izpade in da ste vedno v bližini, ko potrebujem pomoč, mnenje ali smeh. Hvala, da ste vedno tu ob meni, ko vas najbolj potrebujem in da sem lahko del vašega življenja.
Povezanost, ki jo čutimo. Če se smeje en, se smejemo vsi. Če nekdo izmed nas trpi, z njim trpimo tudi drugi. Če nekdo pade, se mu drugi smejimo. Za sočutje takrat pač ni časa. ;Đ

Ljubica moja, (saj veš, kdo si!) prosim te; ne bodi žalostna. Bodi taka, kot si; bodi taka, kot te imamo najrajši. Čeprav se določen osebek iz dneva v dan pritožuje nad tvojimi izjavami. Ampak ne oziraj se nanj. On je itak moški.
Rada te imam!♥



Do naslednjič,

Layla.

~Vsi za enega, eden za vse.
~If there ever comes a day when we can't be together keep me in your heart, I'll stay there forever.

nedelja, 2. oktober 2011

When you're gone



Stisnila se je k svojemu roza medvedku. Z licem se je podrgnila ob njegov mehek trebušček in globoko vdihnila. Poslušala je nežno tiho glasbo, ki je prihajala iz mobilnega telefona za blazino. Spet je preveč razmišljala. In spet jo je prevzel tisti že preveč znan občutek samote. Zato se je še bolj stisnila k medvedku in si predstavljala, da je to nekdo drug. Ne bi smela gledati tisti romantični film, ki je bil prej po televiziji.
Rada se je stisnila v kot in pustila polovico postelje prazne. Rada si je predstavljala, da zjutraj, ko se bo zbudila, tista polovica ne bo več prazna, ampak bo tam nekdo ležal. Morda on, ki ga je ljubila že več kot leto dni. In potem bi se stisnila k njemu, ter se ji ne bi bilo potrebno več pretvarjati.
Še bolj se je stisnila k medvedku in se zavila pod toplo odejo. Mobilni telefon pod blazino je utihnil. Glasba je izginila. Zaslišal pa se je tresoč zvok in vibriranje. Z roko se je stegnila k telefonu in se zazrla v njegov ekran. Eno novo sporočilo. Bilo je od njega. "Lahko noč," je pisalo. Lahko noč tudi tebi.
Medvedka je poljubila na čelo, ko je nežna glasba spet pričela igrati in z glavo se je pogreznila globoko v blazino. Z ekrana na mobilniku pa jo je gledal on.
Veke so ji počasi pokrile njene utrujene oči in zaspala je ob nežnih zvokih klavirja.

~I love you more than my teddy bear, but please, don't tell him...