Napoleon. Francoska revolucija. Poraz v Rusiji. Waterloo. Otok Sv. Helene. Bla bla bla.
Zavzdihnila je in se že osmič v zadnjih petih minutah ozrla k uri. Še 10 minut. Glavo si je podprla z roko in se trudila ostati pri zavesti. Že celo uro je poslušala profesorico, ki je govorila o tem Napoleonu. Kot vsako uro prej. Kot da bi bila obsedena. Skoraj je že začela verjeti govoricam, da naj bi bila profesorica v umobolnici, ker je mislila, da je njegova žena. Obup.
Akto je obrnila na prvo stran in si odtrgala en samolepilni listič. S svinčnikom je na veliko nakracala "Umiram" in ga podala sošolcu, s katerim je sedela. Čez nekaj časa ji je listek vrnil in v spodnjem delu je z majhnimi črkami pisalo: "Odreši me muk, Hermiona! Naj me zadavi hudičeva zanka!" Nasmehnila se je. Klical jo je po imenu najboljše prijateljice Harryja Potterja, katerega je bil velik oboževalec. Tudi sama je prebrala vse knjige, zato je vedno vedela, o čem ji govori in razumela je vse njegove šale.
To je bil Miha. Bila sta najboljša prijatelja že od kar pomni in vedno sta bila skupaj. Razumljivo, saj sta bila sošolca že iz osnovne šole, pa tudi soseda sta bila. Vse sta si zaupala in večkrat je njuno prijateljstvo primerjala tudi s Harryjem in Hermiono.
Čeprav sta bila skoraj popolni nasprotji. Ona je rada brala, on je bil športnik. On je šel skoraj vsak petek ven (razen če je imel v soboto tekmo) in ga žural s prijatelji, ona pa je raje ostala doma in gledala filme. Njega je poznalo skoraj vse mesto, ona pa je imela komaj kaj prijateljev. V bistvu, če dobro pomislim, je bil on njen edini prijatelj poleg njene sestrične (kar se ne šteje, saj sta v sorodu).
Saj je poznala ljudi (večino prek Mihata), z marsikom se je pogovarjala in se dobro razumela, ampak zaupala je le njemu. In le on jo je poznal v celoti.
Zagledala je še en listek, ki je nenadoma priletel na njeno akto. Obrnila se je in videla, da ji ga je zasučala Eva, njena sestrična. Razprla ga je in na njem je pisalo: "Greš v petek ven?" Evi je vrgla kar se da zdolgočasen pogled, s katerim je dobro podala svoje mnenje o tem. Večkrat jo je to že vprašala in vedno je bil odgovor ne. Ampak Eva je še vedno vztrajala in jo vsak teden preklinjala, ko ji je ni uspelo spraviti v mesto. Pač ni bila za take stvari, bila je bolj mirne narave in ples ter pijančevanje ji ni dišalo.
Eva ji je z roko nakazala, da naj listek obrne in res ga je. "Matej bo tudi prišel. Povedal mi je," je pisalo. Še enkrat je pogledala Evo, ki se ji je začela hinavsko smejati. "Kako...?" je zašepetala in jo čudno pogledala, Eva pa se ji je še vedno smejala in ni rekla ničesar. "Bom še premislila," ji je še nakazala z usti in se obrnila naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar