Zaslišala je tisti nadležen zvok šolskega zvonca, a zdaj tako zelo prijeten, kot balzam za njena ušesa. To je bil zvok odrešitve.
V hitrem postopku je vse stvari pospravila v torbo in si oblekla jakno. "Pridi, pojdiva," je pocukala Mihata za rokav in počasi odšla do vrat. Tam jo je ujela Eva in skoraj je že zavila z očmi, ko je spet pričela z že prej začeto temo. "Torej?" ji je radovedno rinila pod nos. "Eva...res ne vem, no. Saj veš, da mi to ni najbolj všeč." "Ah, daj no!" je Eva že malce razdraženo poskočila in se ji zazrla v obraz. "Sem ti že rekla, da bo prišel tudi Matej?" se ji je hudomušno nasmehnila in se ji približala, da je bila z nosom on nje oddaljena le par centimetrov. "Ja, super..." je navidez nezainteresirano odvrnila in jo rahlo odrinila stran. "Prosim, varnostna razdalja," je zamahnila z rokami in jo skoraj dregnila v prsi. Eva se je namrdnila in že malce obupano dejala: "Ah, daj no! Ne bodi tak socialni izobčenec. Pojdi malo ven, saj se ti ni potrebno napiti. No ja, zaželeno je res..." se je tiho zasmejala. Grdo jo je pogledala in Eva je začela previdneje govoriti. "Daj, prosim! Zame? Obljubim, da te ne bom potem več morila. Prosim?" Uporabila je tisti, kako se že reče, neke vrste "pasji pogled". Saj veste, velike svetleče mežikajoče oči in usta stisnjena v nekakšno šobico. No ja, Eva je bila v tem profesionalka.
Zavzdihnila je. "Dobro no...mogoče. Bom še premislila." Eva je poskočila in zacvilila ter jo napol objela. "Tu nimaš kaj za premišljevat! Ne bo ti žal, res!" Nasmejana je oddivjala z razreda, preden bi lahko še dodala kak ugovor ali karkoli in komaj opazno je zmajala z glavo. Miha je zdaj stopil bližje in pogledala ga je. "Nisem hotel motiti vajinih "babjih" pogovorov," je rekel in se zazrl vanjo. "A sem ti že rekel, da mi gre Eva na živce?" Nasmehnila se je. "Skoraj vsak dan. Njej pa tudi." Prijela ga je pod roko in ga rahlo potegnila za sabo. "Pridi, greva domov."
Ni komentarjev:
Objavite komentar