ROMAN #2: Zlagani jaz; 7. del

Čisto počasi je odprla oči in v ogledalu zagledala...sebe; seveda. No ja, bila je veliko bolj normalna, kot si je v glavi predstavljala. Njene oči niso bile zadimljene, temveč je imela nad trepalnicami potegnjeno le tanko črto z eyelinerjem in imela je vijolično senčilo, ki je poudarilo njene zelene oči. Ustnic ni imela našminkanih z rdečo šminko, ampak so bile nežne roza barve in so se tudi malce svetlikale. Pričeska pa je bila zelo preprosta. Lase je imela na levi strani spete v čop in so ji prosto padali. Bili so zravnani, le konice so bile nakodrane. "Hej," se je Živa obrnila k Evi. "Pa saj si zelo dobra v tem." Eva se je zasmejala. "Seveda, kaj si pa mislila, trapica," jo je frcnila in stopila korak naprej ter na mizo odložila glavnik ter kodralnik za lase.
"Zagotavljam ti, da se boš imela danes nepozabno. Ampak samo, če boš sodelovala z mano in če ne boš cel večer trezna," ji je rekla Eva, ko se je obrnila nazaj k njej. "Haha," je sarkastično rekla Živa. "Zdaj me boš pa še napila." "Pa ne napila!" je zamahnila z roko. "Samo opila." Nasmehnila se je in ji pomežiknila. "Kot da je to kaj razlike," je zavzdihnila Živa in Evo malce grdo pogledala. "Oh, ti se sploh ne zavedaš kakšna," je dahnila Eva in se zazrla v ogledalo.
Ko se je še Eva uredila do konca, sta počasi odšli ven. Ura je bila devet zvečer in nočno življenje v mestu se je počasi pričelo prebujati. Ko sta končno prišli do centra, je Živa pogledala okoli sebe. Videla je kar nekaj znanih obrazov in ni si mislila, da bo zunaj toliko ljudi.
Eva jo je zvlekla do diskoteke in šli sta skoraj v sredino množice. Ko se je prebijala skozi gnečo, je zaslišala nekaj žvižgov za njenim hrbtom. Gotovo so bili namenjeni Evi. Si je mislila...
Eva je stopila do skupine nekih tipov in se pričela pogovarjati z njimi ter se smejati. Poskušala se je držati bolj v ozadju, a jo je Eva kmalu povlekla bližje in z roko pokazala nanjo. "Fantje, to je moja sestrična Živa." Lepo so jo pozdravili in postalo ji je neprijetno, ker so jo tako čudno gledali (beri: poželjivo). Tudi sami so se predstavili in bilo jim je ime Tim, Jakob, Lucijan, Luka in Edis. Tako, na oko, sploh niso zgledali slabo. Še posebej tisti Lucijan... Ah sranje, tukaj sem zaradi drugega razloga! Prvi jo je ogovoril Luka in pričel jo je spraševati vse živo - na katero šolo hodi, od kdaj sta z Evo sestrični in kako to, da je ni še nikoli videl. Zapletli so se v pogovor in kmalu je opazila, da Eve ni več poleg nje. Poleg tega pa je še začutila neznano roko na svojem boku. Super.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 6. del

"Ti bom že dala grobnico!" je siknila Živa in Evo porinila vstran. Stegnila se je v omaro in ven povlekla hlače ter majico, ki sta bili na vrhu kupa. "Tole bom oblekla. Ok?" "Ne, ni okej," se je zgrozila Eva. "Tako se ti oblečeš zjutraj, preden greš v šolo?" Živa je nežno pokimala in upala, da Eva ne bo preveč popenila, kot je ponavadi znala. "Ni čudno, da vedno izgledaš tako grozno," je prhnila. Živa ji je vrgla grd pogled, a rekla ni ničesar, saj se ji preprosto ni dalo več prerekati z njo. "Takole bova naredili..." je še rekla Eva in se pognala v notranjost omare. Kmalu so obleke začele leteti vse naokoli, Živa pa se je lahko ob tem le držala za glavo in upala, da bo Eva čimprej našla njej primerno oblačilo in nehala.
Ustavila se je. Končno.
Počasi se je obrnila proti Živi in pobuljila vanjo. V roki je držala nekaj črnega. "TO si ves ta čas skivala na dnu omare?!" Oblačilo je raztegnila in zagledala je črno oblekico. "O moj Bog, tega ne bi smela videti!" je javknila Živa in pograbila obleko iz Evinih rok. "To mi je kupila mama, ker naj bi jo oblekla za na neko poroko, a potem sploh nismo šli. Nikoli je nisem oblekla in je tudi ne nameravam." "O ja pa jo boš!" Eva je z rokami švignila proti njej in preden se je sploh zavedala, obleke že ni imela več v rokah. "Vsaj pomeri jo. Prosim! Daj!" Pomolila ji jo je pod nos in Živa se je vdala. "V redu, ampak v njej ne grem nikamor, to ti že zdaj povem." Slekla si je hlače in majico, nato pa si je obleko navlekla nase. Eva ji je še zapela hrbtno zadrgo, nato pa se je postavila pred ogledalo, ki je stalo v kotu njene sobe. Obleka ji je bila kot ulita. Bila je bolj oprijeta in je dobro poudarila njeno postavo. Imela je U izrez, segala pa je do sredine njenih stegen. Bila je popolnoma preprosta, a je dobro delovala. Do zdaj se sploh ni zavedala, kako zelo dolge noge ima.
V ogledalu je za seboj zagledala Evo, ki je zaprepadena zrla v njo. "Okej, nisem več prepričana, katera je tista seksi v naši družini," je tiho rekla in Živa se je zasmejala. "Ti, kdo pa drug." "No ja, to vem, ampak zdaj nisem več prepričana, če sem edina." Pričakovala je, da bo rekla nekaj takega, zato se je samo nasmehnila. "Čeprav mi bo kasneje žal, ker te bo veliko več fantov oblegalo...ampak moraš obleči to obleko!" "O ne ne ne," je Živa takoj pričela oporekati in se izmikati Evi. "Ah daj no, zakaj si tako zategnjena?! Nikoli ne znaš uživati, samo zapiraš se v svojo sobo in tvoja duša je uvela kot platnice knjig, katerih se tako obupano oprijemaš." Rekla ni ničesar. Eva je bila zelo nesramna, ko ji je to rekla, a vedla je, da ima v bistvu prav. "Okej, oprosti," je rekla in Živa je videla, da ji je malce žal. "Daj prosim, pojdi ven v tem. PROSIM." Puppy look. Že spet. Sranje. "V redu no..." je zavzdihnila in se vdala v usodo. Eva je poskočila od veselja in Živo posedla na stol, ter ji pričela urejati pričesko. Bog, samo še to te prosim: naj ne bo prehudo.

ZGODBA #13: Le še spomin

"Ali verjameš v usodo?" Pogledal sem jo v njen, s soncem obsijan obraz. O Bog, kako je bila lepa. Veter ji je nežno razmrševal valovite rjave lase, površno spete z veliko sponko nad tilnikom. Hotem sem stegniti roko in jo pobožati po teh njenih svilnatih laseh, a si nisem upal. Morda bi si mislila, da sem perverzen, ali nekaj takega. Že to, da sva skupaj ležala na travi vrh hriba, je bilo dovolj. "Jaz verjamem. In verjamem, da sva se danes srečala z razlogom." Pogledala me je. Zazrl sem se v njene lepe modre oči, v katerih je bilo kanček zelene barve in nasmehnila se je. "Niti tvojega imena ne vem," sem dahnil. "Saj ti ni treba," je rekla s svojim nežnim glasom in z roko poiskala mojo. Svoje prste je prepletla z mojimi in se zazrla v nebo. "Ni potrebno. Če samo skupaj opazujeva oblake, še ni nujno, da se poznava." Nisem ji oporekal. Nežno sem ji stisnil dlan in glavo zasukal proti nebu. Opazoval sem oblake, ki so se komaj opazno premikali in poslušal petje ptic. Kaj pa veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

Prijel sem jo za roko, tako kot tisto poletno popoldne, pred tolikimi leti. Vendar stiska nazaj nisem začutil. Zazrl sem se vanjo. Njeni prelepi lasje so z leti osiveli, a vedno jih je negovala in jih puščala dolge. Vedela je, kako zelo jih obožujem. Ko sem jih pogledal zdaj, sem postal samo še otožen. Bili so zelo redki, saj so ji izpadli in sredi glave nad čelom je imela golo kožo. Ta madež je bil neenakomeren, bil je v obliki amebe. Amebe, ki se je nesramno širila po njeni glavi in ji uničevala lase. Na blazini poleg njene glave je ležalo nekaj las in bal sem se, kaj bom zagledal spodaj, ko se bo vstala.
O Bog, kako sem pogrešal njene zdrave dolge lase. Tiste lase, ki sem jih lahko prijel in s prsti zdrsel skozi njih, ne da bi mi v dlani ostal šop las. Bal sem se jih prijeti. Bal sem se, da jih bom izpulil še več. In tega nisem hotel. Zdaj so bili zame kot eksponent v muzeju, ki je bil strogo varovan in si ga lahko le opazoval. Tako sem se počutil. Kot obiskovalec v muzeju za izjemno vredne predmete.
Pogledal sem skozi okno te sive bolnišnične sobe. Zunaj je bilo temno in na nebu so se nabirali sivi oblaki, sonce pa je počasi tonilo za gore. Očitno se bo kmalu ulilo. Še vreme je vedelo, kaj se dogaja.
Začutil sem, da je roka v moji nežno trznila. Obrnil sem se proti njej in videl, da je odprla oči. "Dober večer," sem ji rekel ljubeznivo, z rahlim nasmehom na obrazu. Zazrla se je vame s tistimi svojimi lepimi očmi. A nekaj je manjkalo. Manjkala je ta iskrica v njih, ki me je vedno spravila v dobro voljo, celo na ušiv dan, kot je ta.
Globoko v sebi sem upal, da bo danes drugače. Da ne bo spet isto kot vsak dan zadnji dve leti.
"Kdo si ti?" Ta njen nežen glas, ki sem ga imel vedno tako rad. Ampak te besede... Zabolelo me je v srce, kot me vedno. Nežno sem zaprl oči in poskušal zadržati solze. Nato sem jih spet odprl in se ji nasmehnil, kot da je vse v redu.

Ne vem, morda bo jutri drugače. Tudi takrat je bilo.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 5. del

Ti trije dnevi so minili hitro (razen tisti trenutki, ko je Eva spet razpravljala o petku in o tem, kako bo vse uredila, da bo šlo kot po maslu; ipd. ipn. - ni vredno omembe) in kmalu je prišel petek. Ta prekleti petek.
"Živa (to je naš glavni lik; fyi), danes boš končno oživela! Tvojemu imenu primerno." S temi besedami je Eva vstopila v njeno sobo in se z rokami v boku postavila pred posteljo, na kateri je ležala Živa. To ubogo žrtveno jagnje. Roki, ki sta se stikali v zapestjih, je dvignila v zrak, ju pomolila proti Evi in dahnila: "Vaša sem, naredite z mano kar želite; a prosim vas, bodite mili z mučitvenimi obredi. Pred smrtjo pa se hočem še zahvaliti svojima staršema, še posebno očetu in materi, da sta me pripeljala na ta svet in sem lahko odkrila ta dar življenja, ki ni dan veliko ljudem." "Daj ne dramatiziraj," jo je Eva lopnila po dlaneh in se s svojo precej neobilno zadnjo platjo poknila na posteljo poleg njene glave (preveč informacij, če mene vprašate), ter pričela brskati po svoji izjemno majhni, a prostorni in lepi ter priročni torbici, kot je Eva vedno citirala opis iz kataloga. "S sabo imam nekaj make-upa, ker vem, da ga ti nimaš," je rekla, gledajoč v globine svoje božanstvene iznajdbe, ki se ji reče torbica (kot sem že omenila). "Kot jamski človek si, da veš. Ne upam si niti pogledati, kaj skrivaš pod temi hlačnicami in rokavi, kaj šele v spodnjih hlačkah. Gotovo imaš tam spodaj tropski gozd. Kjer se znova in znova rojeva na tisoče novih vrst žuželk in insektov, ki jih svetovna znanost še ne pozna." Ošinila jo je s pogledom. "Ti pa govoriš kot jamski človek," ji Živa ni ostala dolžna. "Same nesmisle." Vstala se je s postelje in stopila korak proti mizi in stolu poleg nje, a je dojela, da ni smisla v tem, da se prestavlja na manj udoben prostor, čeprav je ironično dlje od njene sestrične. S katero sta v sorodu. Očitno. In potem se človek vpraša, koga so zamenjali v porodnišnici. Njo ali mene? Poknila se je nazaj na posteljo in si vrgla blazino čez glavo. Morda je celo upala, da bo zaradi pomanjkanja zraka omedlela in ne bo potem mogla v mesto. "Meni se tako ne daaaa," je pridušeno zajavkala izpod ptičjega perja, skrbno zašitega v blago. "Pa se ti bo moglo!" je rekla Eva in jo lopnila po blazini. "Auč, moj nos!" je javknila Živa in se podrgnila po njem. Blazina je bila še vedno na njenem obrazu. Vendar ne za dolgo, saj jo je pograbila Eva in jo zalučala na drugo stran sobe. "Hej!" je vzkliknila Živa in se hitro dvignila. "Na tem jaz spim! In zdaj bodo notri bakterije in ponoči, ko bom mirno sanjala, mi bodo zlezle v nos in potem bom zbolela in umrla počasne ter boleče smrti." "Ja? In kaj boš dobila? Spalnega raka? Daj ne nori no! Raje se hitro zmigaj sem, da te najprej oblečem, nato pa še našminkam in sfriziram." Eva je stopila proti njej in jo povlekla za roko. Postavila jo je pred omaro, jo odprla in zavzdihnila: "Torej, kje v tej grobnici oblačil za upokojence naj začnem?"

ROMAN #2: Zlagani jaz; 4. del

Nerodno se je obrnila na postelji. "In...kaj je to, kar me bo tako butnilo na rit?" Tišina. Hotela je že nekaj ziniti, a je Eva končno dobila nazaj dar govora: "Matej je samski." Zavila je z očmi. "Novica stoletja! Kakšna bomba! Največja skrivnost, kar jo je svet kdaj slišal! Res, pretreslo me je, da sem prva živa duša, ki je to izvedela." "Pa daj počakaj no, da povem do konca!" je Eva povzdignila glas. Bila je malce razdražena, kar se je slišalo. "Rekel mi je, da hoče končno nekaj akcije ta petek," je nadaljevala. "Hoče, da mu zrihtam eno punco in jaz sem mu rekla, da imam seksi samsko prijateljico. Ko je slišal, da sva v sorodu, je bil takoj zainteresiran." Čeprav je ni videla, je vedela, da si je pričela važno vrteti lase okoli prsta in si gledati svoje popolne nohte. Važička. "Torej hočeš, da se v petek prikažem v mestu vsa seksi in se mu vržem okoli vratu, ter mu pustim, da dela z mano kar hoče, ter mi naredi kopico otrok?" Bila je zainteresirana, pa še kako, vendar to za nobeno ceno ni hotela pokazati Evi, zato se je trudila, da bi zvenela čimbolj zdolgočaseno in nenavdušeno. "Nekaj takega, ja..." je odvrnila Eva in cmoknila. "Če bi pogledi lahko ubijali...in bi to negativno energijo lahko sprejela skozi telefon..." se je slišala zasikati skozi zobe in megleno, zaradi priprtih oči, je pogledala v tla. "Pa daj ne bodi no tako sovražno nastrojena!" je na drugi strani slušalke zaslišala krikniti Evo. "Včasih me je strah, da mi boš kaj naredila. Psihopatka." Zarežala se je in skoraj bi se že pričela kopati v ponosu, a je Eva še naprej govorila. A ta ženska sploh kdaj utihne? "Torej, si za? Prosim reci, da si! Ne bo ti žal, res ne! In obljubim, da ti potem ne bom več tečnarila. Pa saj ti najbrž tudi ne bo treba, ker boš sama hotela ven, se znoreti, skočiti kakšnemu starejšemu moškemu v objem njegovih prsnih dlak in z njim preživeti noro noč, zjutraj pa se zbuditi vsa mlahava, z občutkom tigra v želodcu in dehidracijo v grlu, spomnila pa se ne boš ničesar, a čez 9 mesecev ti bodo telo prevzeli močni krči in odšla boš v bolnišnico in pričela rojevati in porivala boš to kričeče bitje ven iz svoje maternice in porivala in porivala in kri bo špricala naokoli in..." "Pa daj utihni že, no! Saj bom šla! Jezus Kristus in Marija devica, ki ga je spočela brezmadežno!" O moj Bog. "Kdaj si pa ti postala tako pobožna?" "Ti imaš resne probleme, veš to?" je zavzdihnila. "Vem," je še zaslišala tih Evin glas, preden je poklopila telefon.