"Ali verjameš v usodo?" Pogledal sem jo v njen, s soncem obsijan obraz. O Bog, kako je bila lepa. Veter ji je nežno razmrševal valovite rjave lase, površno spete z veliko sponko nad tilnikom. Hotem sem stegniti roko in jo pobožati po teh njenih svilnatih laseh, a si nisem upal. Morda bi si mislila, da sem perverzen, ali nekaj takega. Že to, da sva skupaj ležala na travi vrh hriba, je bilo dovolj. "Jaz verjamem. In verjamem, da sva se danes srečala z razlogom." Pogledala me je. Zazrl sem se v njene lepe modre oči, v katerih je bilo kanček zelene barve in nasmehnila se je. "Niti tvojega imena ne vem," sem dahnil. "Saj ti ni treba," je rekla s svojim nežnim glasom in z roko poiskala mojo. Svoje prste je prepletla z mojimi in se zazrla v nebo. "Ni potrebno. Če samo skupaj opazujeva oblake, še ni nujno, da se poznava." Nisem ji oporekal. Nežno sem ji stisnil dlan in glavo zasukal proti nebu. Opazoval sem oblake, ki so se komaj opazno premikali in poslušal petje ptic. Kaj pa veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Prijel sem jo za roko, tako kot tisto poletno popoldne, pred tolikimi leti. Vendar stiska nazaj nisem začutil. Zazrl sem se vanjo. Njeni prelepi lasje so z leti osiveli, a vedno jih je negovala in jih puščala dolge. Vedela je, kako zelo jih obožujem. Ko sem jih pogledal zdaj, sem postal samo še otožen. Bili so zelo redki, saj so ji izpadli in sredi glave nad čelom je imela golo kožo. Ta madež je bil neenakomeren, bil je v obliki amebe. Amebe, ki se je nesramno širila po njeni glavi in ji uničevala lase. Na blazini poleg njene glave je ležalo nekaj las in bal sem se, kaj bom zagledal spodaj, ko se bo vstala.
O Bog, kako sem pogrešal njene zdrave dolge lase. Tiste lase, ki sem jih lahko prijel in s prsti zdrsel skozi njih, ne da bi mi v dlani ostal šop las. Bal sem se jih prijeti. Bal sem se, da jih bom izpulil še več. In tega nisem hotel. Zdaj so bili zame kot eksponent v muzeju, ki je bil strogo varovan in si ga lahko le opazoval. Tako sem se počutil. Kot obiskovalec v muzeju za izjemno vredne predmete.
Pogledal sem skozi okno te sive bolnišnične sobe. Zunaj je bilo temno in na nebu so se nabirali sivi oblaki, sonce pa je počasi tonilo za gore. Očitno se bo kmalu ulilo. Še vreme je vedelo, kaj se dogaja.
Začutil sem, da je roka v moji nežno trznila. Obrnil sem se proti njej in videl, da je odprla oči. "Dober večer," sem ji rekel ljubeznivo, z rahlim nasmehom na obrazu. Zazrla se je vame s tistimi svojimi lepimi očmi. A nekaj je manjkalo. Manjkala je ta iskrica v njih, ki me je vedno spravila v dobro voljo, celo na ušiv dan, kot je ta.
Globoko v sebi sem upal, da bo danes drugače. Da ne bo spet isto kot vsak dan zadnji dve leti.
"Kdo si ti?" Ta njen nežen glas, ki sem ga imel vedno tako rad. Ampak te besede... Zabolelo me je v srce, kot me vedno. Nežno sem zaprl oči in poskušal zadržati solze. Nato sem jih spet odprl in se ji nasmehnil, kot da je vse v redu.
Ne vem, morda bo jutri drugače. Tudi takrat je bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar