"Ti bom že dala grobnico!" je siknila Živa in Evo porinila vstran. Stegnila se je v omaro in ven povlekla hlače ter majico, ki sta bili na vrhu kupa. "Tole bom oblekla. Ok?" "Ne, ni okej," se je zgrozila Eva. "Tako se ti oblečeš zjutraj, preden greš v šolo?" Živa je nežno pokimala in upala, da Eva ne bo preveč popenila, kot je ponavadi znala. "Ni čudno, da vedno izgledaš tako grozno," je prhnila. Živa ji je vrgla grd pogled, a rekla ni ničesar, saj se ji preprosto ni dalo več prerekati z njo. "Takole bova naredili..." je še rekla Eva in se pognala v notranjost omare. Kmalu so obleke začele leteti vse naokoli, Živa pa se je lahko ob tem le držala za glavo in upala, da bo Eva čimprej našla njej primerno oblačilo in nehala.
Ustavila se je. Končno.
Počasi se je obrnila proti Živi in pobuljila vanjo. V roki je držala nekaj črnega. "TO si ves ta čas skivala na dnu omare?!" Oblačilo je raztegnila in zagledala je črno oblekico. "O moj Bog, tega ne bi smela videti!" je javknila Živa in pograbila obleko iz Evinih rok. "To mi je kupila mama, ker naj bi jo oblekla za na neko poroko, a potem sploh nismo šli. Nikoli je nisem oblekla in je tudi ne nameravam." "O ja pa jo boš!" Eva je z rokami švignila proti njej in preden se je sploh zavedala, obleke že ni imela več v rokah. "Vsaj pomeri jo. Prosim! Daj!" Pomolila ji jo je pod nos in Živa se je vdala. "V redu, ampak v njej ne grem nikamor, to ti že zdaj povem." Slekla si je hlače in majico, nato pa si je obleko navlekla nase. Eva ji je še zapela hrbtno zadrgo, nato pa se je postavila pred ogledalo, ki je stalo v kotu njene sobe. Obleka ji je bila kot ulita. Bila je bolj oprijeta in je dobro poudarila njeno postavo. Imela je U izrez, segala pa je do sredine njenih stegen. Bila je popolnoma preprosta, a je dobro delovala. Do zdaj se sploh ni zavedala, kako zelo dolge noge ima.
V ogledalu je za seboj zagledala Evo, ki je zaprepadena zrla v njo. "Okej, nisem več prepričana, katera je tista seksi v naši družini," je tiho rekla in Živa se je zasmejala. "Ti, kdo pa drug." "No ja, to vem, ampak zdaj nisem več prepričana, če sem edina." Pričakovala je, da bo rekla nekaj takega, zato se je samo nasmehnila. "Čeprav mi bo kasneje žal, ker te bo veliko več fantov oblegalo...ampak moraš obleči to obleko!" "O ne ne ne," je Živa takoj pričela oporekati in se izmikati Evi. "Ah daj no, zakaj si tako zategnjena?! Nikoli ne znaš uživati, samo zapiraš se v svojo sobo in tvoja duša je uvela kot platnice knjig, katerih se tako obupano oprijemaš." Rekla ni ničesar. Eva je bila zelo nesramna, ko ji je to rekla, a vedla je, da ima v bistvu prav. "Okej, oprosti," je rekla in Živa je videla, da ji je malce žal. "Daj prosim, pojdi ven v tem. PROSIM." Puppy look. Že spet. Sranje. "V redu no..." je zavzdihnila in se vdala v usodo. Eva je poskočila od veselja in Živo posedla na stol, ter ji pričela urejati pričesko. Bog, samo še to te prosim: naj ne bo prehudo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar