Ti trije dnevi so minili hitro (razen tisti trenutki, ko je Eva spet razpravljala o petku in o tem, kako bo vse uredila, da bo šlo kot po maslu; ipd. ipn. - ni vredno omembe) in kmalu je prišel petek. Ta prekleti petek.
"Živa (to je naš glavni lik; fyi), danes boš končno oživela! Tvojemu imenu primerno." S temi besedami je Eva vstopila v njeno sobo in se z rokami v boku postavila pred posteljo, na kateri je ležala Živa. To ubogo žrtveno jagnje. Roki, ki sta se stikali v zapestjih, je dvignila v zrak, ju pomolila proti Evi in dahnila: "Vaša sem, naredite z mano kar želite; a prosim vas, bodite mili z mučitvenimi obredi. Pred smrtjo pa se hočem še zahvaliti svojima staršema, še posebno očetu in materi, da sta me pripeljala na ta svet in sem lahko odkrila ta dar življenja, ki ni dan veliko ljudem." "Daj ne dramatiziraj," jo je Eva lopnila po dlaneh in se s svojo precej neobilno zadnjo platjo poknila na posteljo poleg njene glave (preveč informacij, če mene vprašate), ter pričela brskati po svoji izjemno majhni, a prostorni in lepi ter priročni torbici, kot je Eva vedno citirala opis iz kataloga. "S sabo imam nekaj make-upa, ker vem, da ga ti nimaš," je rekla, gledajoč v globine svoje božanstvene iznajdbe, ki se ji reče torbica (kot sem že omenila). "Kot jamski človek si, da veš. Ne upam si niti pogledati, kaj skrivaš pod temi hlačnicami in rokavi, kaj šele v spodnjih hlačkah. Gotovo imaš tam spodaj tropski gozd. Kjer se znova in znova rojeva na tisoče novih vrst žuželk in insektov, ki jih svetovna znanost še ne pozna." Ošinila jo je s pogledom. "Ti pa govoriš kot jamski človek," ji Živa ni ostala dolžna. "Same nesmisle." Vstala se je s postelje in stopila korak proti mizi in stolu poleg nje, a je dojela, da ni smisla v tem, da se prestavlja na manj udoben prostor, čeprav je ironično dlje od njene sestrične. S katero sta v sorodu. Očitno. In potem se človek vpraša, koga so zamenjali v porodnišnici. Njo ali mene? Poknila se je nazaj na posteljo in si vrgla blazino čez glavo. Morda je celo upala, da bo zaradi pomanjkanja zraka omedlela in ne bo potem mogla v mesto. "Meni se tako ne daaaa," je pridušeno zajavkala izpod ptičjega perja, skrbno zašitega v blago. "Pa se ti bo moglo!" je rekla Eva in jo lopnila po blazini. "Auč, moj nos!" je javknila Živa in se podrgnila po njem. Blazina je bila še vedno na njenem obrazu. Vendar ne za dolgo, saj jo je pograbila Eva in jo zalučala na drugo stran sobe. "Hej!" je vzkliknila Živa in se hitro dvignila. "Na tem jaz spim! In zdaj bodo notri bakterije in ponoči, ko bom mirno sanjala, mi bodo zlezle v nos in potem bom zbolela in umrla počasne ter boleče smrti." "Ja? In kaj boš dobila? Spalnega raka? Daj ne nori no! Raje se hitro zmigaj sem, da te najprej oblečem, nato pa še našminkam in sfriziram." Eva je stopila proti njej in jo povlekla za roko. Postavila jo je pred omaro, jo odprla in zavzdihnila: "Torej, kje v tej grobnici oblačil za upokojence naj začnem?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar