ROMAN #2: Zlagani jaz; 13. del

»Katastrofa. Katastrofa!« Vstala se je in pričela hoditi gor in dol po sobi. »Čakaj, kako pa ti sploh veš, kaj vse se je dogajalo v tej sobi?« »Nekaj sem sama videla, nekaj si mi pa ti povedala, ko sem te nesla na posteljo in si bila še malo prisebna,« je skomignila Eva in si natočila kozarec vode. »Čakaj, kaj pa moji starši? Saj ne vedo, kje sem!« je nenadoma vzkliknila Živa, a ji je Eva mirno odgovorila: »Ne skrbi, klicala sem tvojo mami, da boš prespala pri meni. Pri nas trenutno ni nikogar doma in nihče ne bo vedel, kje sva zares spali.« Živa se je vrgla Evi za vrat in jo 'kušnila' na lice. »Eva, ti se sploh ne zavedaš, kako zelo rada te imam trenutno. Hvala ti, res.« Eva se je le nasmehnila in rekla: »Za to pa so sestrične, kajne?«
Ko se je Živa oblekla nazaj v svoja oblačila, sta z Evo odšli v spodnje nadstropje k drugim. Počutila se je neprijetno, saj je imela občutek, da so vsi utihnili, ko so jo videli in zdelo se ji je, da jo premerjajo s pogledom. O Bog, sem res morala toliko piti? Tiho je stopila do Mateja, ki je sedel za mizo in pil kavo. Proti njemu je stegnila roko, v kateri je držala njegovo majico in se prisiljeno nasmehnila. »Se vidiva…ali nekaj takega,« je tiho rekla in se obrnila ter odšla. Eva se je še poslovila od drugih in stopila za Živo.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 12. del

Živa se je kar dvignila in upala, da ta zgodba ne vodi v kaj, česar ona ne bi hotela. »No in potem sta kar nekam odšla… Jaz, kot skrbna sestrična seveda, sem odšla ven in vaju poiskala. Bila sta zunaj pri telefonski govorilnici in Matej te je naslanjal nanjo ter te poljubljal. Nekaj časa sta se tako poljubljala, potem pa te je začel grabiti pod obleko in se mi je vse skupaj zazdelo malo preveč. Naredila sem se pijano kot mina in stopila do vaju ter se prevrnila na tla in se pričela režati. Ko si me videla, si me začela objemati in govoriti, da sem najboljša sestrična, da ne veš, kaj bi brez mene in da če me ne bi bilo več, da tvoje življenje ne bi več imelo smisla...« Živa jo je grdo pogledala in Eva je zavzdihnila. »Dobro no, rekla si samo to, da me imaš rada in da uživaš. Potem si pa rekla, da hočeš domov. Komaj si stala pokonci, Matej pa tudi ni bil ravno priseben in ko smo hoteli oditi, je prišla Maja, saj veš, tista iz sosednjega razreda. Bila je s svojimi prijatelji in vsi so bili veseli in pijani. Rekla je, da praznuje rojstni dan in da gredo k njej domov. In smo odšli tudi mi… Tam je spet tekla pijača in Matej te še kar ni spustil od sebe. Kmalu te je odpeljal nekam gor, torej v to sobo, kjer sva zdaj in pričel te je kar malo agresivno poljubljati in mečkala sta se, potem pa si je slekel majico in tebi obleko ter te hotel kar…saj veš, no. Hvala Bogu si ti rekla, da moraš na stranišče. Komaj te je spustil, a te je, ker si rekla, da se boš drugače polulala nanj.« Zasmejala se je in pogledala Živo, ki se je držala za glavo in zgroženo spremljala Evino zgodbo. »Tebe celo večnost ni bilo s stranišča, Matej pa je vmes zaspal na postelji. Potem sem te jaz našla na stranišču, kjer si spala. Neka Tia mi je pomagala, da sem te zvlekla na posteljo, na tleh pa sem našla Matejevo majico, ter te oblekla vanjo. Kmalu sem tudi jaz zaspala, to pa je bilo tu na tem kavču.« S prstom je pokazala na zofo v kotu sobe in se zazrla v Živo, ki je bila skoraj brez besed.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 11. del

»Meni ni popolnoma nič jasno…« je rekla Živa in debelo pogledala v Evo. S telesom se je vrgla nazaj na posteljo, saj je komaj sedela pokonci. »Kaj se je sploh dogajalo?« je pogledala Evo, ki se je prav nesramno smehljala sama pri sebi. »Zadnje, kar pomnim, sva midve v gostilni, kjer pijeva tekile. O moj Bog, tekile…« Z roko se je lopnila po obrazu in pogledala skozi prste. »Pa daj nehaj se že smejati in mi raje povej, no!« se je zadrla na Evo in jo udarila po prsih. »Pa dobro no, ne tolci me po joškah, mi bodo še otekle! Sicer, če malo premislim, me kar daj, bodo vsaj večje.« Izprsila se je in Živa je morala grozeče dvigniti dlan v zrak, da se je Eva zresnila in končno »privolila« v to, da ji pove dogajanje prejšnjega večera. Globoko je vdihnila in pričela pripovedovati: »No, na začetku veš, da sva pili tekile v gostilni. Teh tekil je bilo kar precej, sledile pa so jim še epruvetke jagermaistra. Moram reči, da si spila kar precej, glede na to, da sploh ne piješ.« Nasmehnila se je in nadaljevala: »No, po teh rundah sva odšli v disko. Tam sva plesali in moram priznati, da znaš kar migat, mačka!« Zarežala se je in jo lopnila po roki, a je raje nadaljevala zgodbo, saj jo je Živa skoraj prebodla s pogledom. »Potem je prišel Matej in ko si ga videla, si kar odplesala do njega in začela plesati z njim. Ko je videl, kako dobro plešeš, se ti je pridružil in plesala sta kar nekaj časa. Malo me je bilo kar strah zate, ker sta bila tako blizu skupaj in ker je njegova roka malo prevečkrat zašla na tvoja stegna in tvojo zadnjico.«