ROMAN #1: Poletje ljubezni; 5. del

Težko pričakovan osmi dan, če se smem tako izraziti. Nika je vsa nestrpna skakala dol po stopnicah in si roke globoko potiskala v žep. Končno ga je zagledala. Oziral se je okoli sebe in pogled se mu je ustavil na Niki. Nasmejano je stopil proti njej in ona mu je skočila v naročje, ter ga poljubljala po ustih. »Pogrešala sem te. Pa te komaj en dan nisem videla.« »Veš, jaz sem te tudi pogrešal,« je rekel David in jo spustil na tla. »Ura je točno sedem. Smo pa točni…« »Kje si sploh bil?« je rekla Nika in se zazrla vanj. »Ah, s starši sem moral nekam, ne da se mi razlagati. Torej, onadva sta ostala, jaz pa sem prišel nazaj. K tebi,« se je nasmehnil in ji razkuštral lase. »Ne! Pa toliko časa sem potrebovala,« je malce razdraženo rekla in si pričela gladiti lase. »Ti si vedno lepa, ne potrebuješ se nič šminkati ali si urejati pričeske,« ji je še rekel in ji pritisnil poljub na lice.
»Torej greva, kajne? K meni.« »Ja,« je prikimala Nika. »Kaj si rekla staršema?« »Ah, da sem našla neke prijateljice iz šole in da gremo malo ven, ter da bom pozno nazaj. Saj vedno zaspita pred televizijo in to že okoli enajstih. Včasih celo okoli desetih,« je prhnila v smeh. David ji je posvetil nagajiv nasmešek in jo pripeljal do njihove hiške. »Tu sva,« je rekel in odklenil vrata. »Saj sploh niste tako daleč od nas,« je rekla Nika in vstopila. »Samo malo, to je čisto vaše?« »Ja.« »Vaše, vaše?« David je nekaj zamomljal in prikimal. »Naše.« Nika je lahko razločila zelo lepo opremljeno notranjost hiše, ki sploh ni bila tako majhna v primerjavi z drugimi. Nasprotno, bila je zelo velika.
Stopila je bolj v notranjost in legla na kavč, ki se je bohotil sredi dnevne sobe. »Nekaj mi povej. A ste vi slučajno bogati in si mi POZABIL povedati?« David se je nasmehnil in se usedel zraven nje. »Ne, babica nam je to predala, saj ni več zmožna hoditi na morje ali oddajati drugim.« »Škoda. Sem že mislila, da ste res bogati…« je malce otožno dejala in se začela smejati. »Saj veš, da se hecam, kajne?« »Upam,« je še rekel David, ko ga je zadel najbližji predmet, ki ga je Nika dosegla in to je bila blazina. »Ej!« je še rekel in se dvignil. »Boš že videla.«
Nepričakovano jo je dvignil in obesil prek ramena, da mu je visela prek hrbta. Odnesel jo je v spalnico in jo vrgel na posteljo...

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 4. del

Zjutraj, ko je sonce komaj pokukalo ven iz morja, vsaj tako je izgledalo, je Nika že sedela na postelji in si oblačila nogavice. To ji je povzročalo nemalo težav in enkrat se je skoraj prevrnila s postelje.
»Smotane nogavice,« je rekla, ko si jih je končno obula in je lahko prosto stopila v kuhinjo.
Pripravila si je zajtrk in zasanjano gledala v skodelico, v kateri je bila nedolžna kava in če bi bila živa, bi mislila, da je Nika zmešana in da jo je obsedel hudič. Globoko je zavzdihnila in zaprla oči ter se zamislila.
Poljubljala se je z Davidom in prijel jo je za roko ter zvlekel v vodo. Nekaj časa sta se lovila, nato pa jo je dvignil v naročje in jo nesel na obalo, kjer sta sedela na tleh in se poljubljala…
»Nika?«
Mami? Menda ja ne…
»Nikaaa.«
Mami, pusti me. Ne vidiš, da sem zasedena?
»Nika!«
Na hitro je odprla oči, saj jo je mama skoraj oklofutala, ker je zasanjana Nika sploh ni slišala. »A da si zasedena? Zakaj že?« se ji je hinavsko smejala mama. »Mami! Prestrašila si me!« je razdraženo rekla Nika, saj jo je prebudila iz teh božanskih sanj. S kavo v roki se je naglo vstala in stopila k koritu. Na dušek jo je spila in se nakremžila, ker je bila mrzla.
»Zakaj si zasedena?« je še vedno zanimalo mamo. »Moraš res vse vedeti?« je Nika zavila z očmi. »Sicer pa, zakaj si me sploh zmotila?« »Če imaš občutek, da ti bo otrok z glavo butnil ob mizo ali pa odplaval med oblake, potem je čas, da ukrepaš… A si zaljubljena?« Mama se je zazrla vanjo z najbolj hinavskim nasmehom, kar jih je premogla. Z roko v boku nagnila k njej in ji s tem nagajivim nasmeškom rinila pod nos. »Mamiii! Kaj ti je?« je zardela Nika. Skodelico je skoraj vrgla v korito in v hitrem tempu odšla v hodnik, ter se obula. »Nisem zaljubljena, pa pika!« je še zaklicala, ko je mama stopila k vratom, sama pa je zdrvela ven.

Naglo je hodila po cesti mimo stojnic in se ves čas ozirala na uro, ki je po njenem, minevala zelo počasi. Končno ga je zagledala. Stal je naslonjen na drevo in se oziral v drugo smer od nje. Potiho je stopila k njemu in roke pritisnila na njegove oči.
»Kdo je?« je tiho rekla in se nasmehnila. David jo je prijel za zapestje in se obrnil. »Če ni to tista tetka...?« »Ti bom že dala tetko!« mu je nasmejano odvrnila in mu pustila, da je na njene ustnice pritisnil svoje. »A greva?« Nika ga je prijela za bok, ter svojo glavo naslonila nanj. »Veš, razmišljal sem…« je rekel, ko sta hodila. »Pač… Nekaj mi povej…« ji je rekel in se obrnil proti njej, ter jo prijel na rame. »Ja?« je malce nestrpno in prestrašeno rekla Nika. »Ko boš odšla domov… Kaj bo z nama?« je končno izjavil. Zavzdihnila je in se žalostno zazrla v tla. Počasi je dvignila pogled in se potopila v Davidove oči. »Tudi sama sem o tem razmišljala. Izgleda, da se ne bova nikoli več videla. Torej… Izkoristiva čas, ki ga še imava!« je hitro dejala in se prisiljeno nasmehnila, ter mu na ustnice pritisnila hiter poljub. David je svojo glavo naslonil na njeno in hodil naprej.
Ja, težko sta se počutila. David sploh ni vedel, kako se Nika počuti in da vse noči joka, ker se še predobro zaveda, da bo morala čez 4 dni že oditi.
Poskušala je prikriti svojo žalost in se delati brezskrbno pred Davidom. Ni ga hotela obremenjevati.
»Nika, nekaj te hočem vprašati,« je rekel David, ko sta že končala svojo »turo« in sta se poslavljala. »Jutri me ne bo, ker moram nekam s starši,« je zavil z očmi. »pojutrišnjem bom pa sam… A bi mi prišla delat družbo?« Niko je vprašanje presenetilo in obotavljala se je, preden je odgovorila. »O-ok,« je zmedeno dejala in migala z glavo kot lutka na vzmeteh. Hitro je poljubila Davida in stekla po stopnicah, mahajoč nazaj.

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 3. del

Zvečer se je lepo oblekla in naličila, ter odšla. Spet je pustila mamo, da je za njo vpila, kam gre in kdaj bo nazaj. Vedno je to delala.
Ko je pritekla po stopnicah in prišla do tam, kjer naj bi se dobila, jo je že čakal. Pogledoval je na uro in mencal z nogami. Prikradla se mu je za hrbet in rekla: »Zakaj si nervozen? Saj sem točna.« »Kot ura.« Z nasmeškom na obrazu se je obrnil k njej. »Greva?« jo je vprašal. »Kam pa?« ga je začudeno pogledala in upala, da ne načrtuje česa preveč ekstremnega. »Malo na sprehod,« se je nasmehnil in jo povlekel za rokav, da se je premaknila in mu sledila. Ko sta prišla do slaščičarne je rekel: »Pridi, greva po sladoled.« »Ampak, nimam denarja,« je skoraj zardela, saj na to sploh ni pomislila. »Saj bom jaz plačal,« ji je pomežiknil.
Ko sta imela vsak svoj sladoled, sta odšla naprej ob obali in se ustavila na klopci. Pričela sta se pogovarjati. »Nekaj me zanima. Ali si vedno tako neroden, ali si me zanalašč pošprical in polil?« se je nasmehnila Nika in se zazrla vanj.
»Amm… Zanalašč ne, vedno pa tudi ne.« »Ampak vedno je nekaj z vodo.« »Pa res. Nisem opazil,« se je nasmehnil in pokazal svoje bele zobe. Nika je opazila, da ima zelo lep nasmeh in skoraj bi se oklofutala, ko je začela sanjariti. »Aha, saj res. Kako ti je sploh ime?« je prekinil njeno sanjarjenje. »Meni je ime Nika. Pa tebi?« »Jaz pa sem David. No, torej Nika, ali greš?« »Kam?« ga je začudeno pogledala. Ni ji odgovoril, temveč jo je samo povlekel za sabo in skočil v vodo. Nika se mu je nasmehnila, ko jo je pošprical. »Že spet? Oh ne, tokrat ne bo ostalo pri tem.«
Tudi sama je skočila v vodo in ga začela zalivati. Špricala sta se, ko je Niki spodrsnilo na spolzkem kamnu in je cela padla v vodo. David je to opazil in stekel k njej, ter ji pomagal vstati. Ni bil ravno uspešen, saj je tudi sam padel, tokrat tako, da je še sam padel na njo. Začela sta se smejati, ko sta kar naenkrat umolknila in se zazrla drug v drugega. David ji je z roko odmaknil lase z obraza in rekel:
»Kako imaš lepe oči.« Preden se je Nika lahko odzvala, jo je poljubil. Najprej se mu je hotela izmakniti, potem pa mu je poljube začela vračati. Kar naenkrat je prekinila in skočila stran, ter ga zalila z vodo. Začela se je hihitati. »Ne boš mi pobegnila,« ji je nasmejano dejal David. Stekel je za njo in jo spet pošprical z vodo, ona pa njega nazaj. Tako sta se špricala, dokler je ni ujel in jo objel. »Torej nimaš nič proti?« jo je vprašal. »Proti čemu?« se je zazrla vanj. »Temu.« Prijel jo je za vrat in jo še enkrat poljubil. Nika mu je poljube z užitkom vračala in ni hotela končati, saj se je res božansko poljubljal. Ko sta se razmaknila, je rekla: »Ne, nič nimam proti.« David se je nasmehnil, jo prijel za roko in jo povlekel za sabo. Vsa sta bila premočena in sta se samo z roko v roki hihitala in hodila mimo stojnic. Ko je bil čas, da Nika odide, sta se na hitro poljubila in zmenila za naslednji dan.
Nika se je vsa nasmejana primajala v apartma in spet ni ničesar rekla mami, ampak se je samo zaprla v sobo ter se vrgla na posteljo in zazrla v nihalo.
»Hvala,« je še rekla in padla v globok spanec, v katerem ni manjkalo sanj.
Ljubezen? Ne… Ali pač?

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 2. del

Naslednji dan se je prebudil in z njim tudi cirkus. »Nika! Vstani no! Hitro! Da ne bomo zamudili. Poglej koliko je že ura!« se je po celem stanovanju drla mama. »Mhm...« Njena hčer ni bila pretirano navdušena nad zgodnjim vstajanjem. »Nika!« Zdaj je gospa Kovačeva vdrla v sobo in se jezno zazrla v spečo lenobo, ki se nikakor ni hotela vstati. »Nikaaa!« »Ja, noo...!« je zamrmlala in se končno ter z muko počasi odkrila. Hitro se je vstala, saj je vedela, da bi znalo biti še grdo. Napol še v spanju, se je odvlekla v kopalnico, kjer se je zadržala kar dolgo časa, saj se ji ni še nič dalo. Potem je nase navlekla oblačila, pozajtrkovala in pomagala zvleči kovčke in vso drugo navlako v prtljažnik. Vožnja do Rabaca je bila zelo dolga, zato je bila Nika pametna in je vzela Mp3 ter rezervne baterije. Vso vožnjo se je dolgočasila in poslušala glasbo. Ko so prispeli, si je malo oddahnila in bila vsa vesela, da so končno prišli in da je tiste mučne vožnje konec. Ni se javila Urši in Juliji, saj je mobilni telefon pustila doma, da ne bi imela spet prevelikega računa, tako kot vsako leto.

Prve tri dni se ni zgodilo nič zanimivega, le dolgočasila se je cele dneve in se poskušala izmuzniti iz hiše, da bi lahko odšla sama na plažo.
Četrti dan pa se je zgodilo to... Na plaži se je sončila in poslušala glasbo, ter uživala na sončku. Vse je bilo OK, dokler je ni zalil curek vode. Ni bila tisti tip punc, ki bi ob taki situaciji vreščal in preklinjal že ob kapljicah vode. Ne, ni bila. Vendar pa vseeno ni bila dobre volje. Z očmi je preiskala okolico in našla nekega fantka, vsaj tako je mislila, ki se je skrival za skalami in je izza njih videla samo vrh glave z očmi, ki so zrle vanjo. Grdo se je zazrla vanj in mu rekla:
»Ej, mulc! Pazi malo!« Tisti, po njene rečeno mulc, se je zdaj dvignil in izkazalo se je, da sploh ni nikakršen mulc, ampak fant, ki je bil celo večji od nje in mislila je, da starejši. »Komu ti mulc!?« je malce razdraženo rekel in jo grdo pogledal. »Amm… Mislila sem, da,« je v zadregi dejala. »Sem jaz kriva, da se obnašaš tako otročje in potem mislim, da si majhen otrok?!« Bila je razburjena in jezna nad njegovo reakcijo, saj ni bila ničesar kriva. »Dobro no, ženska histerična,« je zavil z očmi in se obrnil stran od nje.
Niko je to razkurilo, zato se je dvignila in stopila k vodi. Besno se je zazrla vanj.
»Ti bom že dala žensko histerično!« Ker je stal, ga je lahko prevrnila v vodo in čof! je štrbunknil in naredil nov curek vode, ki pa sedaj ni letel k njej, ampak k eni stari teti. Nika se je hitro usedla nazaj na brisačo in gledala izpod prekrižanih rok. K sreči je tista gospa ni nahrulila, pač pa se je kot nevihta spravila nad tistega fanta. Ta je čisto zmeden zrl vanjo in se oziral k Niki, ki se je hihitala nad situacijo, za katero je bila zdaj kriva ona. Odločila se je, da jo bo pobrisala, preden končata prepir in se tisti fant spravi nanjo. Ali še huje, babica.
Hitro je pograbila stvari in skoraj stekla s plaže, da ni več mogla slišati visokih tonov stare ženičke.
Ko je prisopihala nazaj v apartma, se ni ozirala na presenečeno mamo in je samo odšla v sobo ter se zaprla vanjo.
"Malo se mi celo smili. Nekako je bil luškan," si je mislila. "Aaa! Tisti debil, ki se obnaša kot otrok? Ne, nee! Nika, prenizko si padla."
Tako se je v mislih prepirala sama s sabo in si mislila, kako je pomilovanja vredna.

Naslednji dan se je odločila, da se ne bo odšla kopat, ter da se bo samo sprehajala naokoli in gledala stojnice. Torej, ko je lepo mirno brala revijo in nosila vodo v roki, se je nekdo zaletel vanjo in ji polil vodo, da se je razlila po njej. »Eejjj, tii…« je razdraženo rekla in dvignila pogled. Ni mogla verjeti svojim očem, saj je pred seboj zagledala tistega fanta od včeraj. »Spet ti?« ga je ne preveč navdušeno pogledala. »Amm, jaa…« se je popraskal po tilniku in upal, da ga ne bo spet nahrulila. »Tole te bo stalo pijače!« se je namrdnila. »Prav, danes ob osmih zvečer se dobiva tu. Čakal te bom. Adijo!« »Kaj?!« je vzkliknila, vendar je že izginil, preden bi mu lahko rekla še kaj več. Tisto s pijačo seveda ni mislila resno, vendar kaj naj zdaj? Ker je to rekel, bi ga najraje z macolo po glavi. »A zdaj mi boš delal pa še dodatne preglavice? Argh!« Jezna je pogledala plastenko, v kateri je bilo samo še malo vode, saj jo je polila oz. jo je polila zaradi tistega idiota. Šele takrat je opazila, da ima belo majico in da se vse vidi čez. Z revijo se je pokrila in stekla nazaj v apartma. Hitro se je preoblekla in seveda tuhtala, kaj naj stori. »Naj grem, ali naj ne grem?«
Po sobi je hodila gor in dol, ter pazila, da bi bila čim tišja, saj bi lahko zbudila starša, ki sta smrčala v sosednji sobi. Nato pa se je nečesa spomnila. Iz predala je izbrskala nihalo odločitev, ki ga je kupila prejšnji dan na stojnici. Postavila ga je na posteljo, sama pa je pokleknila k njej in rekla: »Ali naj grem?« Zanihala je in ustavilo se je na »Sigurno«. »Eej, goljufaš! Še enkrat… Ali naj grem?« Spet je zanihala in pristalo je na »Moraš.« »Khm… Zakaj že? Prav, še enkrat! Pa da bo nekaj pametnega! Ali naj ostanem doma?« Tokrat je pristalo na »Nikakor«. »Aaa, zakaj to delaš?! Zdaj bo pa res zadnjič in naredila bom ravno nasprotno, kot boš rekel. Ali naj grem?« Zdaj je zanihala in v mislih molila, da bo prišlo na pritrdilno sporočilo. Ustavilo se je na… Niti slučajno!
Zdaj se je od obupanosti skoraj zjokala, vendar je kmalu spoznala, da je taka usoda in da tisti fant sploh ni grd in da se morda splača iti...

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 1. del

Bilo je na začetku avgusta. Sonce je pripekalo in iz dneva v dan je bilo bolj vroče. Marsikdo se je pritoževal nad vročino, nekateri pa so se preprosto sprostili in se odšli kopat na bazen, če že niso bili na morju. Ampak to nas ne zanima. Tu smo, da bi bližje pogledali v blok in spoznali Kovačeve, najbolj pa nas zanima njihova 15 letna najstnica. Ta je v tem trenutku tlačila obleke v kovček, kar pa ji ni ravno šlo, saj je nametala veliko preveč stvari.
»Nika!« Mama je vstopila v njeno sobo in se vsa zgrožena razgledala po njej. Bila je namreč, kot bi vanjo padla bomba. Zvezki in knjige so ležali na mizi in po tleh, oblačila vsepovsod, najbolj opazne so bile spodnje hlačke, ki so visele na namizni lučki. »Kaj je zdaj to?! Pospravi sobo in si že enkrat pripravi kovček. Nimaš več veliko časa.« »Ja, saj vem,« je v mukah rekla Nika. Zdaj je že sedela in skoraj skakala po kovčku. »No, Nika. Hitro se zmigaj in se pripravi ter POSPRAVI! Razumeš?«
Z žugajočim prstom je zapustila sobo, za katero je upala, da bo kmalu kot iz škatlice. Nika je samo zavila z očmi in se ponovno spravila nad kovček, nad katerim je že skoraj obupala. »Daj no!« Zdaj je dobesedno skočila nanj in ga nekako zaprla. Od veselja je skoraj zaplesala. Kmalu se je nehala veseliti, saj se je ozrla po sobi in zavzdihnila. Z rokami v bokih se je najprej razgledala po njej, nato pa se je lotila nič kaj prijetnega dela. Po nekaj mučnih minutah oz. urah je končala. Sploh ni vedela, koliko časa je pospravljala sobo, vedela je samo, da je trajalo zelo dolgo. V tistem trenutku, ko se je razgledovala po sobi in gledala, če je slučajno kaj izpustila, je v sobo vstopila mama. Ob pogledu na odlično pospravljeno sobo, ji je zastal dih in že je z iztegnjenimi rokami drla proti Niki. Ta se je, seveda, odlično izmuznila. »No, hočem ti samo pokazati, kako si bila pridna,« ji je rekla mama. »Saj vem, da sem bila. Koliko je ura?« Ob pogledu na omenjeno stvar, se ji je zmračil pogled in že je drla k omari iz katere so kmalu spet letele obleke. Mama je samo zmajala z glavo in obupano zrla predse. »Pa tako lepo je bilo pospravljeno.«
Nika se ni zmenila zanjo in tako sploh ni opazila, kdaj je zapustila njeno sobo. Zanimalo jo je samo eno. Kaj obleči? Po dolgem razmetavanju oblek po ravno pospravljeni sobi, se je odločila, da bo oblekla mini krilo, lahko majčko in jopico z metuljčki in veliko kapuco. Ko se je oblekla, se je samo še hitro naličila in si uredila pričesko. Nato je že tekla ven. Ravno, ko se je obuvala, se je za njen hrbet priplazila mama in spet je hotela vse vedeti. »Kam greš?« jo je hitela zasliševati. »Ven greva z Uršo.« »Da ne boš spet pozna.« »Ne bom.« To sta bili zadnji dve besedi, ki jih je slišala mama, preden Nike že ni bilo več. Ko je tekla po stopnicah, se je v nekoga zaletela. Bila je Urša. »Oj. A se nisva zmenili, da me počakaš pred vhodom?« »Ja, sva se, pa sem hotela priti do tebe.« »Saj nisem tako pozna, kajne?« »Ne, pojdiva zdaj.« Odšli sta po stopnicah in se napotili v park.
Ko sta prispeli, ju je tam že čakala Julija. »Kje maš pa Roka?« »Ah daj, ne omenjaj mi tega bedaka. Na bruhanje mi gre že, ko slišim njegovo ime.« »Poznam to,« je rekla Urša. Kmalu so že sedele na klopci in pomenkovale. »Groza, jutri gremo na morje.« »Daj no, mogoče boš spoznala kakega hudega tipa.« »Samo ne mi z tipi,« je zavzdihnila Julija. »Veš, ne vrti se cel svet okoli tebe. In ja, Rok je bedak. Preboli že. Kmalu boš spoznala novega in boš spet v oblakih. Joj, kako je lep. Kako je prijazen. Pogledal me je! Aaah. Saj tako ali tako zmeraj menjavaš fante.« Julija se je namrdnila in prekrižala roke na prsih, Urša pa se je obrnila nazaj k Niki. »Daj no, razvedri se. Saj se bomo videle čez deset dni.« »Deset dni, deset dni. Zakaj moram iti na morje s starima? Mar bi mi pustila, da gremo me tri skupaj na morje in se ne bi tako grdo držala.« »Bomo pa poskusile še drugo leto. Zmenjeno?« »Zmenjeno.« Julija je v potrdilo dvignila palec v zrak in jima pomežiknila. »Pa da nama boš povedala vse, kar se bo zgodilo,« je hitela Julija in se nasmehnila. »A res? Tudi kaj smo jedli in kdaj sem šla na stranišče? In pa, da je bila luknja v prtu?« »No, to ne. Ne bodi smešna,« je nasmejano odvrnila Urša. »Vse kar bo pomembno in kar bi lahko potešilo najine radovedne nevrončke.« Nika se je nasmehnila. »Samo nekaj bi rada vedela,« se je zazrla v Julijo in Uršo. »Kako bosta vidve zdržali skupaj? Saj se ves čas kregata, če ni mene, da bi vaju pomirila.« Spogledali sta se in se začeli smejati. »Pa bo že.«
Kmalu so se poslovile in odšle vsaka v svojo smer. Nika je takoj, ko je prišla domov, skočila pod prho, nato pa v pižamo. Nekaj časa je še gledala televizijo, nato pa smuk v posteljo in lepe sanje...

Too school for cool

ŠOLA. Zapor. Kletka. Mučilnica. Pa še kakšna beseda bi se našla...
Tako pravi večina šolarjev; tako sem tudi jaz mislila. Ampak ne več.
Nikoli si nisem niti predstavljala, da bom komaj čakala na šolo in da se je bom dejansko veselila. Ampak zdaj je vse drugače. Seveda, tu so še vedno pouk, učenje, pisanje dolgih in nepomembnih besedil, dokler ti ne odpade roka, nagovarjanja k temu, da dejansko sledimo in poslušamo profesorja, kontrolne naloge, spraševanje, težke torbe, zgodnje vstajanje, tečni profesorji, pravila in še kaj bi se našlo... Ampak to me niti več ne moti, ker vem, da bom lahko spet skupaj s sošolci 5 dni na teden. Ker med počitnicami sem jih preklemano pogrešala. In zdaj tega ne bo več. :)
In pri meni se slabe stvari izničijo pod dobrimi. In ostajamo samo še mi. Skupaj.

Seveda pa ne pozabimo tudi na fazaniranje... ;D


Do naslednjič,

Layla.

ZGODBA #9: Ljubezen je slepa

Dež je vztrajno kapljal po njenem obrazu. Sprva so bile majhne in redke kaplje, sčasoma pa so se večale in vse več jih je bilo. Ni je motilo. Prav nasprotno, obraz je obrnila navzgor, odprla se je nebu. Začela se je smejati in plesati v dežju. Skočila je v lužo in zavriskala od veselja. "Pridi, pojdiva že enkrat!" ji je zavpila prijateljica, ki je bila varno pod svojim dežnikom. "Vsa si mokra, prehladila se boš!" Sklonila je glavo in se zazrla vame. Moker pramen njenih dolgih las ji je silil v usta, vendar se ni ozirala nanj. Še vedno se je smejala in v očeh se ji je videla sreča. Obrnila se je k prijateljici in ji rekla: "Ah daj no, nič mi ne bo," in v smehu stekla naprej po poti. "Hej, počakaj me!" je še zaslišal njeno prijateljico, ki je tudi sama kmalu izginila za njo.

Zrl je skozi okno in opazoval gnečo na cesti. Vsak dan isto. Življenje v tem mračnem mestu, prebijanje iz dneva v dan. Zavzdihnil je. Pogled mu je padel na sliko na polici, na kateri se je nabiral prah. Na njej je bil on, poleg njega pa je stala ženska s kratkimi razmršenimi lasmi. Njegova žena. Ampak to ni bila ONA. To ni bilo tisto dekle izpred 15 let. To ni bilo tisto dekle, ki jo je vsa ta leta ljubil, čeprav ni vedel niti njenega imena.
Edini razlog, da se je poročil s svojo ženo, je bil ta, da ga je spominjala nanjo. Imela je isti pogled v očeh, vendar ni bila tako polna življenja.
Zavedal se je, da je bil on kriv, da je bila taka. Da sta imela tako življenje. In da nista bila nikoli srečna. On ju je zaviral, zaviral je njun odnos. Ona pa je vztrajala, saj ga je tako močno ljubila.

Ampak zdaj je bilo drugače. Tega ni bilo več. Ravno eno uro nazaj, ko je prišel iz službe, jo je zagledal...

Stala je sredi hodnika in zrla vanj. Poleg njenih nog sta ležala dva kovčka. Pogledal ju je in takoj je vedel, kaj se dogaja. Nič ni rekel, samo zrl je v njen obraz in mirno stal pred vhodnimi vrati. "Ne morem več tako naprej," je rekla, zadržujoč solze. "Nisva srečna in to dobro veš. Želim si otroke, Filip. Ampak ti vedno misliš samo nase, vedno misliš na tisto punco, ki je sploh ne poznaš! Ne boš je našel in nikoli ne boš srečen, ker živiš v preteklosti!" Ob njenem kriku se je zdrznil. Take je še ni videl. Vedno je vse prenesla, vedno je bila tiho in ni rekla ničesar. Vedno se je bala karkoli reči. Ampak zdaj je bila druga stvar. Zdaj ga je zapuščala. "Odhajam in ne bom ti povedala kam. Ne trudi se me iskati, ne kliči me. Sploh pa ne verjamem, da me boš. Ločitveni papirji te čakajo na mizi, jaz sem svoj del že podpisala." Ko je to rekla, je pograbila kovčka in odšla mimo njega. Z ramo ga je oplazila po roki in stopila skozi vrata. In to je bilo to. To je bilo nazadnje, kar jo je videl.

Odšel je na podstrešje in pregledoval svoje stare stvari. Našel je albume in jih na hitro pregledal. Ob tem se je spomnil, da ni nikoli vedel, kako je izgledala njegova žena, ko je bila otrok. Nikoli ji ni posvečal dovolj pozornosti. Ni mu bilo mar.
Hotel se je nasloniti nazaj, vendar je pozabil, da stol, na katerem sedi, nima naslonjala in prekucnil se je nazaj ter prevrnil kup škatel. Zajavkal je in se pogladil po zadnjici, ki ga je bolela od padca. Takrat jo je zagledal. Bila je kaseta in ležala je na tleh. Najbrž je padla iz ene izmed škatel, ki jih je prevrnil.
Roko je stegnil proti njej in jo pograbil ter prebral naslov. "Sašin šestnajsti rojstni dan. To je bila njegova žena. Vstal se je in stopil do starega televizorja, ki je stal na podstrešju. Z roko je potegnil po njem in obrisal debelo plast prahu. Kaseto je vstavil v video rekorder in jo začel predvajati.
Zagledal je Sašino mamo, svojo taščo, ki je nosila torto. Ljudje okoli nje so peli rojstnodnevno pesem in se smejali. Potem pa jo je zagledal. Tisto dekle. Tisto dekle izpred petnajstih let; ki je plesala na dežju. Od vznemirjenja je poskočil in prevrnil stol, na katerem je sedel. Pokleknil je k televizorju in pobožal njegov ekran. Potem pa se mu je obraz spačil od groze. Njegova tašča je torbo odložila na mizo, točno pred tisto dekle; ki je nekaj trenutkov kasneje upihnila sveče in vsi so začeli vzklikati.
To je bila ona! Njegova žena je bila tisto dekle! Bila je ona, on pa tega sploh ni vedel. Bil je slep, nikoli ni videl, kaj ima pred seboj. Nikoli ni vedel, kaj ima.
Hitro je pograbil svoj telefon in poklical svojo ženo. Iz telefona pa je zaslišal le: "Številka ne obstaja. Prosimo, preverite številko in poskusite znova."

Sranje.

ZGODBA #8: Življenje brez tebe

Sonce ji je posvetilo v oči in počasi jih je odprla ter pomežikala v svetlobo. Opazila je, da so balkonska vrata odprta, v sobo pa je pihljal lahen vetrič in zibal dolge bele zavese. Za njimi je ugledala obris osebe. Nasmehnila se je in se počasi vstala. Z roko je k sebi potegnila rjuho in se ovila vanjo, saj jo je malce mrazilo. Stopila je k balkonskim vratom in odgrnila zaveso. Zagledala je moškega v spodnjicah, ki je zrl na obalo in opazoval bučanje valov. Obrnil se je in njuna pogleda sta se staknila. Nasmehnil se je in ji podal roko. Potegnil jo je k sebi ter jo poljubil na čelo. "Dobro jutro," ji je šepnil v uho in jo z roko objel okoli ramen. Zazrla se je v sončni vzhod in jadrnico, ki je nekje na odprtem morju plula v neznano. Ljubila je ta razgled. Ljubila je to hišo. In ljubila je njega.

Cel dan sta nekaj počela. In kar sta se lotila, sta se lotila skupaj.
Na rumeno sta prebarvala staro ograjo pred njuno hišo. Gojila sta paradižnike na vrtu. Pripravila sta kosilo in ga pojedla zunaj ter opazovala morje. Brala sta knjige, ko ju je nežno božal veter. Odšla sta na sprehod s psom po plaži. Gledala sta sončni zahod na verandi. Objeta sta zaspala v topli postelji in pričakovala nov dan.

×××

Zrla je v krsto pred seboj in zavrtela rožo v svoji roki. Bila je rumena lilija. Njegova najljubša. Vrgla jo je v jamo, na vrh kupa rdečih vrtnic. Nekako je uspela obdržati miren izraz na obrazu. Nekako ji je uspelo, da se ni zlomila.
Opazovala je, kako so krsto počasi spustili v zemljo. Počakala je do konca obreda; tudi, ko je bilo konec, je še vedno mirno stala in čakala. Zrla je v kup zemlje pred seboj in kup vencev na njem. Čutila je roke, ki so jo trepljale po hrbtu, jo nežno stiskale po ramenih. Razumela jih je.
Solza ji je spolzela po gubastem licu in padla na krsto. To je bilo njeno slovo. Slovo od moškega, ki ga je ljubila. Ki ga bo večno ljubila, čeprav on ne bo več poleg nje.

Doma se je usedla na gugalnik na verandi in se zazrla v zahajajoče sonce. Z roko je pogladila prazen del gugalnika poleg nje in se spomnila nanj. Še nekaj dni nazaj je sedel tu z njo. Zavzdihnila je in šepnila v veter: "Vedno boš z mano, kajne?" Vedno, je ponovil veter in jo pobožal po obrazu. Vedela je, da je bil to on in rahlo se je nasmehnila. Nikoli ne bom sama, saj bo on vedno z mano.