Bilo je na začetku avgusta. Sonce je pripekalo in iz dneva v dan je bilo bolj vroče. Marsikdo se je pritoževal nad vročino, nekateri pa so se preprosto sprostili in se odšli kopat na bazen, če že niso bili na morju. Ampak to nas ne zanima. Tu smo, da bi bližje pogledali v blok in spoznali Kovačeve, najbolj pa nas zanima njihova 15 letna najstnica. Ta je v tem trenutku tlačila obleke v kovček, kar pa ji ni ravno šlo, saj je nametala veliko preveč stvari.
»Nika!« Mama je vstopila v njeno sobo in se vsa zgrožena razgledala po njej. Bila je namreč, kot bi vanjo padla bomba. Zvezki in knjige so ležali na mizi in po tleh, oblačila vsepovsod, najbolj opazne so bile spodnje hlačke, ki so visele na namizni lučki. »Kaj je zdaj to?! Pospravi sobo in si že enkrat pripravi kovček. Nimaš več veliko časa.« »Ja, saj vem,« je v mukah rekla Nika. Zdaj je že sedela in skoraj skakala po kovčku. »No, Nika. Hitro se zmigaj in se pripravi ter POSPRAVI! Razumeš?«
Z žugajočim prstom je zapustila sobo, za katero je upala, da bo kmalu kot iz škatlice. Nika je samo zavila z očmi in se ponovno spravila nad kovček, nad katerim je že skoraj obupala. »Daj no!« Zdaj je dobesedno skočila nanj in ga nekako zaprla. Od veselja je skoraj zaplesala. Kmalu se je nehala veseliti, saj se je ozrla po sobi in zavzdihnila. Z rokami v bokih se je najprej razgledala po njej, nato pa se je lotila nič kaj prijetnega dela. Po nekaj mučnih minutah oz. urah je končala. Sploh ni vedela, koliko časa je pospravljala sobo, vedela je samo, da je trajalo zelo dolgo. V tistem trenutku, ko se je razgledovala po sobi in gledala, če je slučajno kaj izpustila, je v sobo vstopila mama. Ob pogledu na odlično pospravljeno sobo, ji je zastal dih in že je z iztegnjenimi rokami drla proti Niki. Ta se je, seveda, odlično izmuznila. »No, hočem ti samo pokazati, kako si bila pridna,« ji je rekla mama. »Saj vem, da sem bila. Koliko je ura?« Ob pogledu na omenjeno stvar, se ji je zmračil pogled in že je drla k omari iz katere so kmalu spet letele obleke. Mama je samo zmajala z glavo in obupano zrla predse. »Pa tako lepo je bilo pospravljeno.«
Nika se ni zmenila zanjo in tako sploh ni opazila, kdaj je zapustila njeno sobo. Zanimalo jo je samo eno. Kaj obleči? Po dolgem razmetavanju oblek po ravno pospravljeni sobi, se je odločila, da bo oblekla mini krilo, lahko majčko in jopico z metuljčki in veliko kapuco. Ko se je oblekla, se je samo še hitro naličila in si uredila pričesko. Nato je že tekla ven. Ravno, ko se je obuvala, se je za njen hrbet priplazila mama in spet je hotela vse vedeti. »Kam greš?« jo je hitela zasliševati. »Ven greva z Uršo.« »Da ne boš spet pozna.« »Ne bom.« To sta bili zadnji dve besedi, ki jih je slišala mama, preden Nike že ni bilo več. Ko je tekla po stopnicah, se je v nekoga zaletela. Bila je Urša. »Oj. A se nisva zmenili, da me počakaš pred vhodom?« »Ja, sva se, pa sem hotela priti do tebe.« »Saj nisem tako pozna, kajne?« »Ne, pojdiva zdaj.« Odšli sta po stopnicah in se napotili v park.
Ko sta prispeli, ju je tam že čakala Julija. »Kje maš pa Roka?« »Ah daj, ne omenjaj mi tega bedaka. Na bruhanje mi gre že, ko slišim njegovo ime.« »Poznam to,« je rekla Urša. Kmalu so že sedele na klopci in pomenkovale. »Groza, jutri gremo na morje.« »Daj no, mogoče boš spoznala kakega hudega tipa.« »Samo ne mi z tipi,« je zavzdihnila Julija. »Veš, ne vrti se cel svet okoli tebe. In ja, Rok je bedak. Preboli že. Kmalu boš spoznala novega in boš spet v oblakih. Joj, kako je lep. Kako je prijazen. Pogledal me je! Aaah. Saj tako ali tako zmeraj menjavaš fante.« Julija se je namrdnila in prekrižala roke na prsih, Urša pa se je obrnila nazaj k Niki. »Daj no, razvedri se. Saj se bomo videle čez deset dni.« »Deset dni, deset dni. Zakaj moram iti na morje s starima? Mar bi mi pustila, da gremo me tri skupaj na morje in se ne bi tako grdo držala.« »Bomo pa poskusile še drugo leto. Zmenjeno?« »Zmenjeno.« Julija je v potrdilo dvignila palec v zrak in jima pomežiknila. »Pa da nama boš povedala vse, kar se bo zgodilo,« je hitela Julija in se nasmehnila. »A res? Tudi kaj smo jedli in kdaj sem šla na stranišče? In pa, da je bila luknja v prtu?« »No, to ne. Ne bodi smešna,« je nasmejano odvrnila Urša. »Vse kar bo pomembno in kar bi lahko potešilo najine radovedne nevrončke.« Nika se je nasmehnila. »Samo nekaj bi rada vedela,« se je zazrla v Julijo in Uršo. »Kako bosta vidve zdržali skupaj? Saj se ves čas kregata, če ni mene, da bi vaju pomirila.« Spogledali sta se in se začeli smejati. »Pa bo že.«
Kmalu so se poslovile in odšle vsaka v svojo smer. Nika je takoj, ko je prišla domov, skočila pod prho, nato pa v pižamo. Nekaj časa je še gledala televizijo, nato pa smuk v posteljo in lepe sanje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar