Sonce ji je posvetilo v oči in počasi jih je odprla ter pomežikala v svetlobo. Opazila je, da so balkonska vrata odprta, v sobo pa je pihljal lahen vetrič in zibal dolge bele zavese. Za njimi je ugledala obris osebe. Nasmehnila se je in se počasi vstala. Z roko je k sebi potegnila rjuho in se ovila vanjo, saj jo je malce mrazilo. Stopila je k balkonskim vratom in odgrnila zaveso. Zagledala je moškega v spodnjicah, ki je zrl na obalo in opazoval bučanje valov. Obrnil se je in njuna pogleda sta se staknila. Nasmehnil se je in ji podal roko. Potegnil jo je k sebi ter jo poljubil na čelo. "Dobro jutro," ji je šepnil v uho in jo z roko objel okoli ramen. Zazrla se je v sončni vzhod in jadrnico, ki je nekje na odprtem morju plula v neznano. Ljubila je ta razgled. Ljubila je to hišo. In ljubila je njega.
Cel dan sta nekaj počela. In kar sta se lotila, sta se lotila skupaj.
Na rumeno sta prebarvala staro ograjo pred njuno hišo. Gojila sta paradižnike na vrtu. Pripravila sta kosilo in ga pojedla zunaj ter opazovala morje. Brala sta knjige, ko ju je nežno božal veter. Odšla sta na sprehod s psom po plaži. Gledala sta sončni zahod na verandi. Objeta sta zaspala v topli postelji in pričakovala nov dan.
×××
Zrla je v krsto pred seboj in zavrtela rožo v svoji roki. Bila je rumena lilija. Njegova najljubša. Vrgla jo je v jamo, na vrh kupa rdečih vrtnic. Nekako je uspela obdržati miren izraz na obrazu. Nekako ji je uspelo, da se ni zlomila.
Opazovala je, kako so krsto počasi spustili v zemljo. Počakala je do konca obreda; tudi, ko je bilo konec, je še vedno mirno stala in čakala. Zrla je v kup zemlje pred seboj in kup vencev na njem. Čutila je roke, ki so jo trepljale po hrbtu, jo nežno stiskale po ramenih. Razumela jih je.
Solza ji je spolzela po gubastem licu in padla na krsto. To je bilo njeno slovo. Slovo od moškega, ki ga je ljubila. Ki ga bo večno ljubila, čeprav on ne bo več poleg nje.
Doma se je usedla na gugalnik na verandi in se zazrla v zahajajoče sonce. Z roko je pogladila prazen del gugalnika poleg nje in se spomnila nanj. Še nekaj dni nazaj je sedel tu z njo. Zavzdihnila je in šepnila v veter: "Vedno boš z mano, kajne?" Vedno, je ponovil veter in jo pobožal po obrazu. Vedela je, da je bil to on in rahlo se je nasmehnila. Nikoli ne bom sama, saj bo on vedno z mano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar