Zvečer se je lepo oblekla in naličila, ter odšla. Spet je pustila mamo, da je za njo vpila, kam gre in kdaj bo nazaj. Vedno je to delala.
Ko je pritekla po stopnicah in prišla do tam, kjer naj bi se dobila, jo je že čakal. Pogledoval je na uro in mencal z nogami. Prikradla se mu je za hrbet in rekla: »Zakaj si nervozen? Saj sem točna.« »Kot ura.« Z nasmeškom na obrazu se je obrnil k njej. »Greva?« jo je vprašal. »Kam pa?« ga je začudeno pogledala in upala, da ne načrtuje česa preveč ekstremnega. »Malo na sprehod,« se je nasmehnil in jo povlekel za rokav, da se je premaknila in mu sledila. Ko sta prišla do slaščičarne je rekel: »Pridi, greva po sladoled.« »Ampak, nimam denarja,« je skoraj zardela, saj na to sploh ni pomislila. »Saj bom jaz plačal,« ji je pomežiknil.
Ko sta imela vsak svoj sladoled, sta odšla naprej ob obali in se ustavila na klopci. Pričela sta se pogovarjati. »Nekaj me zanima. Ali si vedno tako neroden, ali si me zanalašč pošprical in polil?« se je nasmehnila Nika in se zazrla vanj.
»Amm… Zanalašč ne, vedno pa tudi ne.« »Ampak vedno je nekaj z vodo.« »Pa res. Nisem opazil,« se je nasmehnil in pokazal svoje bele zobe. Nika je opazila, da ima zelo lep nasmeh in skoraj bi se oklofutala, ko je začela sanjariti. »Aha, saj res. Kako ti je sploh ime?« je prekinil njeno sanjarjenje. »Meni je ime Nika. Pa tebi?« »Jaz pa sem David. No, torej Nika, ali greš?« »Kam?« ga je začudeno pogledala. Ni ji odgovoril, temveč jo je samo povlekel za sabo in skočil v vodo. Nika se mu je nasmehnila, ko jo je pošprical. »Že spet? Oh ne, tokrat ne bo ostalo pri tem.«
Tudi sama je skočila v vodo in ga začela zalivati. Špricala sta se, ko je Niki spodrsnilo na spolzkem kamnu in je cela padla v vodo. David je to opazil in stekel k njej, ter ji pomagal vstati. Ni bil ravno uspešen, saj je tudi sam padel, tokrat tako, da je še sam padel na njo. Začela sta se smejati, ko sta kar naenkrat umolknila in se zazrla drug v drugega. David ji je z roko odmaknil lase z obraza in rekel:
»Kako imaš lepe oči.« Preden se je Nika lahko odzvala, jo je poljubil. Najprej se mu je hotela izmakniti, potem pa mu je poljube začela vračati. Kar naenkrat je prekinila in skočila stran, ter ga zalila z vodo. Začela se je hihitati. »Ne boš mi pobegnila,« ji je nasmejano dejal David. Stekel je za njo in jo spet pošprical z vodo, ona pa njega nazaj. Tako sta se špricala, dokler je ni ujel in jo objel. »Torej nimaš nič proti?« jo je vprašal. »Proti čemu?« se je zazrla vanj. »Temu.« Prijel jo je za vrat in jo še enkrat poljubil. Nika mu je poljube z užitkom vračala in ni hotela končati, saj se je res božansko poljubljal. Ko sta se razmaknila, je rekla: »Ne, nič nimam proti.« David se je nasmehnil, jo prijel za roko in jo povlekel za sabo. Vsa sta bila premočena in sta se samo z roko v roki hihitala in hodila mimo stojnic. Ko je bil čas, da Nika odide, sta se na hitro poljubila in zmenila za naslednji dan.
Nika se je vsa nasmejana primajala v apartma in spet ni ničesar rekla mami, ampak se je samo zaprla v sobo ter se vrgla na posteljo in zazrla v nihalo.
»Hvala,« je še rekla in padla v globok spanec, v katerem ni manjkalo sanj.
Ljubezen? Ne… Ali pač?
Ni komentarjev:
Objavite komentar