Dež je vztrajno kapljal po njenem obrazu. Sprva so bile majhne in redke kaplje, sčasoma pa so se večale in vse več jih je bilo. Ni je motilo. Prav nasprotno, obraz je obrnila navzgor, odprla se je nebu. Začela se je smejati in plesati v dežju. Skočila je v lužo in zavriskala od veselja. "Pridi, pojdiva že enkrat!" ji je zavpila prijateljica, ki je bila varno pod svojim dežnikom. "Vsa si mokra, prehladila se boš!" Sklonila je glavo in se zazrla vame. Moker pramen njenih dolgih las ji je silil v usta, vendar se ni ozirala nanj. Še vedno se je smejala in v očeh se ji je videla sreča. Obrnila se je k prijateljici in ji rekla: "Ah daj no, nič mi ne bo," in v smehu stekla naprej po poti. "Hej, počakaj me!" je še zaslišal njeno prijateljico, ki je tudi sama kmalu izginila za njo.
Zrl je skozi okno in opazoval gnečo na cesti. Vsak dan isto. Življenje v tem mračnem mestu, prebijanje iz dneva v dan. Zavzdihnil je. Pogled mu je padel na sliko na polici, na kateri se je nabiral prah. Na njej je bil on, poleg njega pa je stala ženska s kratkimi razmršenimi lasmi. Njegova žena. Ampak to ni bila ONA. To ni bilo tisto dekle izpred 15 let. To ni bilo tisto dekle, ki jo je vsa ta leta ljubil, čeprav ni vedel niti njenega imena.
Edini razlog, da se je poročil s svojo ženo, je bil ta, da ga je spominjala nanjo. Imela je isti pogled v očeh, vendar ni bila tako polna življenja.
Zavedal se je, da je bil on kriv, da je bila taka. Da sta imela tako življenje. In da nista bila nikoli srečna. On ju je zaviral, zaviral je njun odnos. Ona pa je vztrajala, saj ga je tako močno ljubila.
Ampak zdaj je bilo drugače. Tega ni bilo več. Ravno eno uro nazaj, ko je prišel iz službe, jo je zagledal...
Stala je sredi hodnika in zrla vanj. Poleg njenih nog sta ležala dva kovčka. Pogledal ju je in takoj je vedel, kaj se dogaja. Nič ni rekel, samo zrl je v njen obraz in mirno stal pred vhodnimi vrati. "Ne morem več tako naprej," je rekla, zadržujoč solze. "Nisva srečna in to dobro veš. Želim si otroke, Filip. Ampak ti vedno misliš samo nase, vedno misliš na tisto punco, ki je sploh ne poznaš! Ne boš je našel in nikoli ne boš srečen, ker živiš v preteklosti!" Ob njenem kriku se je zdrznil. Take je še ni videl. Vedno je vse prenesla, vedno je bila tiho in ni rekla ničesar. Vedno se je bala karkoli reči. Ampak zdaj je bila druga stvar. Zdaj ga je zapuščala. "Odhajam in ne bom ti povedala kam. Ne trudi se me iskati, ne kliči me. Sploh pa ne verjamem, da me boš. Ločitveni papirji te čakajo na mizi, jaz sem svoj del že podpisala." Ko je to rekla, je pograbila kovčka in odšla mimo njega. Z ramo ga je oplazila po roki in stopila skozi vrata. In to je bilo to. To je bilo nazadnje, kar jo je videl.
Odšel je na podstrešje in pregledoval svoje stare stvari. Našel je albume in jih na hitro pregledal. Ob tem se je spomnil, da ni nikoli vedel, kako je izgledala njegova žena, ko je bila otrok. Nikoli ji ni posvečal dovolj pozornosti. Ni mu bilo mar.
Hotel se je nasloniti nazaj, vendar je pozabil, da stol, na katerem sedi, nima naslonjala in prekucnil se je nazaj ter prevrnil kup škatel. Zajavkal je in se pogladil po zadnjici, ki ga je bolela od padca. Takrat jo je zagledal. Bila je kaseta in ležala je na tleh. Najbrž je padla iz ene izmed škatel, ki jih je prevrnil.
Roko je stegnil proti njej in jo pograbil ter prebral naslov. "Sašin šestnajsti rojstni dan. To je bila njegova žena. Vstal se je in stopil do starega televizorja, ki je stal na podstrešju. Z roko je potegnil po njem in obrisal debelo plast prahu. Kaseto je vstavil v video rekorder in jo začel predvajati.
Zagledal je Sašino mamo, svojo taščo, ki je nosila torto. Ljudje okoli nje so peli rojstnodnevno pesem in se smejali. Potem pa jo je zagledal. Tisto dekle. Tisto dekle izpred petnajstih let; ki je plesala na dežju. Od vznemirjenja je poskočil in prevrnil stol, na katerem je sedel. Pokleknil je k televizorju in pobožal njegov ekran. Potem pa se mu je obraz spačil od groze. Njegova tašča je torbo odložila na mizo, točno pred tisto dekle; ki je nekaj trenutkov kasneje upihnila sveče in vsi so začeli vzklikati.
To je bila ona! Njegova žena je bila tisto dekle! Bila je ona, on pa tega sploh ni vedel. Bil je slep, nikoli ni videl, kaj ima pred seboj. Nikoli ni vedel, kaj ima.
Hitro je pograbil svoj telefon in poklical svojo ženo. Iz telefona pa je zaslišal le: "Številka ne obstaja. Prosimo, preverite številko in poskusite znova."
Sranje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar