Zjutraj, ko je sonce komaj pokukalo ven iz morja, vsaj tako je izgledalo, je Nika že sedela na postelji in si oblačila nogavice. To ji je povzročalo nemalo težav in enkrat se je skoraj prevrnila s postelje.
»Smotane nogavice,« je rekla, ko si jih je končno obula in je lahko prosto stopila v kuhinjo.
Pripravila si je zajtrk in zasanjano gledala v skodelico, v kateri je bila nedolžna kava in če bi bila živa, bi mislila, da je Nika zmešana in da jo je obsedel hudič. Globoko je zavzdihnila in zaprla oči ter se zamislila.
Poljubljala se je z Davidom in prijel jo je za roko ter zvlekel v vodo. Nekaj časa sta se lovila, nato pa jo je dvignil v naročje in jo nesel na obalo, kjer sta sedela na tleh in se poljubljala…
»Nika?«
Mami? Menda ja ne…
»Nikaaa.«
Mami, pusti me. Ne vidiš, da sem zasedena?
»Nika!«
Na hitro je odprla oči, saj jo je mama skoraj oklofutala, ker je zasanjana Nika sploh ni slišala. »A da si zasedena? Zakaj že?« se ji je hinavsko smejala mama. »Mami! Prestrašila si me!« je razdraženo rekla Nika, saj jo je prebudila iz teh božanskih sanj. S kavo v roki se je naglo vstala in stopila k koritu. Na dušek jo je spila in se nakremžila, ker je bila mrzla.
»Zakaj si zasedena?« je še vedno zanimalo mamo. »Moraš res vse vedeti?« je Nika zavila z očmi. »Sicer pa, zakaj si me sploh zmotila?« »Če imaš občutek, da ti bo otrok z glavo butnil ob mizo ali pa odplaval med oblake, potem je čas, da ukrepaš… A si zaljubljena?« Mama se je zazrla vanjo z najbolj hinavskim nasmehom, kar jih je premogla. Z roko v boku nagnila k njej in ji s tem nagajivim nasmeškom rinila pod nos. »Mamiii! Kaj ti je?« je zardela Nika. Skodelico je skoraj vrgla v korito in v hitrem tempu odšla v hodnik, ter se obula. »Nisem zaljubljena, pa pika!« je še zaklicala, ko je mama stopila k vratom, sama pa je zdrvela ven.
Naglo je hodila po cesti mimo stojnic in se ves čas ozirala na uro, ki je po njenem, minevala zelo počasi. Končno ga je zagledala. Stal je naslonjen na drevo in se oziral v drugo smer od nje. Potiho je stopila k njemu in roke pritisnila na njegove oči.
»Kdo je?« je tiho rekla in se nasmehnila. David jo je prijel za zapestje in se obrnil. »Če ni to tista tetka...?« »Ti bom že dala tetko!« mu je nasmejano odvrnila in mu pustila, da je na njene ustnice pritisnil svoje. »A greva?« Nika ga je prijela za bok, ter svojo glavo naslonila nanj. »Veš, razmišljal sem…« je rekel, ko sta hodila. »Pač… Nekaj mi povej…« ji je rekel in se obrnil proti njej, ter jo prijel na rame. »Ja?« je malce nestrpno in prestrašeno rekla Nika. »Ko boš odšla domov… Kaj bo z nama?« je končno izjavil. Zavzdihnila je in se žalostno zazrla v tla. Počasi je dvignila pogled in se potopila v Davidove oči. »Tudi sama sem o tem razmišljala. Izgleda, da se ne bova nikoli več videla. Torej… Izkoristiva čas, ki ga še imava!« je hitro dejala in se prisiljeno nasmehnila, ter mu na ustnice pritisnila hiter poljub. David je svojo glavo naslonil na njeno in hodil naprej.
Ja, težko sta se počutila. David sploh ni vedel, kako se Nika počuti in da vse noči joka, ker se še predobro zaveda, da bo morala čez 4 dni že oditi.
Poskušala je prikriti svojo žalost in se delati brezskrbno pred Davidom. Ni ga hotela obremenjevati.
»Nika, nekaj te hočem vprašati,« je rekel David, ko sta že končala svojo »turo« in sta se poslavljala. »Jutri me ne bo, ker moram nekam s starši,« je zavil z očmi. »pojutrišnjem bom pa sam… A bi mi prišla delat družbo?« Niko je vprašanje presenetilo in obotavljala se je, preden je odgovorila. »O-ok,« je zmedeno dejala in migala z glavo kot lutka na vzmeteh. Hitro je poljubila Davida in stekla po stopnicah, mahajoč nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar