Here it goes again...

Pa je minilo eno leto, odkar redno pišem blog.

V tem letu se je mnogo stvari spremenilo. Dobila sem nove prijatelje, nekatere stare sem izgubila; končala sem osnovno šolo in začela srednjo; velikokrat se je bilo potrebno skregati in pobotati; ljubezni so prišle in odhajale; začela sem bolj zrelo razmišljati; v šoli sem bila uspešna, pa tudi manj uspešna in najpomembneje...veliko sem se naučila. Ampak s tem ne mislim šole. Naučila sem se bolj pomembnih stvari od tega, kako se reče kapniku, ki visi s stropa. Naučila sem se življenjskih reči, zdrave presoje, zaupanja ali nezaupanja, kaj je prav in kaj ni, odpuščanja, obdržanja skrivnosti in naučila sem se, kako pravilno imeti rad nekoga.

Kot sem naredila že lani, tudi letos ne bom postavila novoletnih zaobljub. Če se prav spomnim, sem prejšnje leto rekla, da bom poskusila leto 2010 čimbolj uživati in da bom čimveč pisala ta blog. In mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Kajne? ;)
Torej...mislim, da se bom tega držala tudi v letu 2011.

Saj sem vendar realist. Nikoli ne pričakujem preveč, niti premalo. Svoje cilje si dobro zastavim, da ni na koncu prevelikih razočaranj (vendar sem to začela delati šele v drugi polovici leta, bolj v jeseni).
Ko pa gre kaj narobe...takrat pa se potrudim, da sem čimbolj optimistična, če se da, da se ne sekiram preveč in poskušam težave spregledati, ter se zabavati kljub vsemu.

Letos novega leta ne bom preživela doma, temveč s svojimi prijatelji. Potrudila se bom, da se ga bom spominjala kot nepozaben večer poln zabave in da se ga bom sploh spomnila. ;P

Torej, uživajte prestop v novo leto, kjerkoli že boste.
Pa po pameti, seveda. ;)


Se beremo naslednje leto,

Layla.

Can you see me?

Stala sem nekje sredi travnika, pokritega z debelo plastjo snega. Do takrat sem samo hodila, videla sem le sneg pred sabo, v katerega sem vtiskala svoje stopinje. Nisem se trudila, da bi se ozrla naokoli, da bi pogledala, kje hodim. Potem pa sem se ustavila in dvignila pogled. Najprej sem se kar malo ustrašila, potem pa sem se zavedla. Stala sem sredi zasnežene pokrajine, okoli mene sam sneg in...gosta, zelo gosta megla. Tako je bila gosta, da sem videla samo sneg, ki se je nadaljeval in nadaljeval. Hiš za menoj nisem videla, saj so se skrivale za debelo plastjo megle in zdelo se je, kot da bila ujeta v samem snegu. Prisluhnila sem. Nekje na moji levi sem slišala avtomobile, ki so drveli po cesti. Ampak videla nisem nobenega. Niti grobih obrisov stavb, ki so stale ob cestah ne.
In potem sem se zamislila. Okoli mene sama belina. Megla in skoraj nedotaknjen sneg, v katerem so bile podpisane samo moje stopinje. In prvič sem se počutila samo. Zares samo. Imela sem občutek, da sem edina na celem svetu. Da mi ne bo nihče govoril, kaj naj počnem, kako naj se obnašam in kaj naj govorim. Da mi ne bo nihče utrujal in me spravljal v slabo voljo, morda celo v jok.
Iz sanjarjenja me je predramil moj pes, ki je skakal okoli mene. In tako me je prešinila misel. Če bi bila sama, ne bi bilo ljudi, ki bi mi polepšali dneve. Ne bi mi priklicali smeh na obraz. Ne bi bilo tebe, zaradi katerega se splača trpeti in zaradi katerega se nasmejem že, če samo pomislim nate. Ti, ki me spraviš v dobro voljo že z enim samim objemom ali pa, ko samo izgovoriš moje ime.
Za trenutek je bilo dobro imeti občutek, da sem sama, ampak raje sem opazovala svoje prevelike škornje, ki so se ugrezali v sneg pod menoj, ko sem se vračala v svet, kjer imam tebe. V svet brez megle, ki te je odvračala.


Do naslednjič,

Layla.

ZGODBA #4: Ta star obledel čoln

V mesečini je bosa stopala po mrzli rosni travi. Oboževala je občutek mrzle mehkobe med nožnimi prsti. Zazrla se je v reko, ki je lenobno tekla mimo nje. Sijaj lune se je odseval v njej in izginjal nekam v njene globine.
Zavzdihnila je. Prišla je do svojega cilja. Na bregu je bil ob nekdanje deblo ozkega drevesa privezan čoln. S prsti je zdrsela po njem. Kolikokrat sta se peljala z njim. Vsi ti objemi s katerimi sta se grela. poljubi, ki sta si jih izmenjevala. Skrivnosti, ki sta si jih zaupala. In ljubezen, ki sta si jo izpovedala. Vse to se je zgodilo prav v tem čolnu.
Zdaj se je njegova rdeča barva že dobro odluščila in na nekaterih mestih je ven zijal gol les. Vrv je bila na več mestih pretrgana in mnogokrat zvezana nazaj. Veslo pa je bilo samo še eno. Drugo se je namreč izgubilo nekega popoldneva, ko sta se vozila, tako kot vedno.
Ubogo je ležalo na dnu čolna in prijela ga je s svojimi starikavimi dlanmi. V reki je za trenutek zagledala svoj gubast, z mesečino obsijan obraz in sive, skoraj že bele lase.
V spomin na stare čase je še zadnjič stopila v čoln in ga odvezala, da je zaplaval po reki.

ZGODBA #3: Šara mojih izgubljenih spominov

Sedela je za mizo, njene oči so bile zaprte in prsni koš se ji je komaj opazno premikal. Dlani je imela sklenjene v pesti, noge pa so ji prosto visele in se rahlo dotikale tal. V sobi je bila skoraj popolna tema. Svetlobo je oddajala le stara svetilka na mizi, kateri je kazalo, da bo kmalu ugasnila.
Zadaj v kotu je bil med kupi knjig prevrnjen star gramofon, ki je imel zlomljeno iglo, okoli pa je bilo postavljeno polno škatel, ki so bile vse do vrha zapolnjene s staro šaro.
Počasi se ji je izpod trdno zaprtih trepalnic prikazala solza in obvisela na njih. Veka ji je rahlo trznila in solza je tiho kapnila na njeno staro, že prevečkrat zašito in zamazano majico.
Veter je nežno zapihal in črne zavese so rahlo zaplesale.
Počasi je odprla oči in odsotno pogledala v svojo zaprto dlan, ki se je počasi odprla in v njej je zagledala zmečkano sliko nekega moškega.
S hitrostjo želve je glavo zasukala v desno in se zazrla v časopisne izrezke, ki so prekrivali steno. Prevečkrat jih je že prebrala.
Še enkrat se je obrnila, , ko je žarnica v svetilki zadnjič zasvetila, nato pa za vedno izginila v temo.

She loves her and he loves him.

Homoseksualnost. Kaj si predstavljaš pod tem pojmom? Nekateri preprosto pomislijo na ljudi, ki jih privlačijo osebe istega spola, druge pa takoj prešine misel na pedre in lezbe, ki so v naši družbi odveč. Temu se reče homofobija – kadar oseba ali cela skupina ljudi izkazuje močen strah ali odklanjanje pred homoseksualci. Kaj je torej pravilno?

Najbrž ti je jasno, da je kakšna koli oblika diskriminacije napačno razmišljanje in da bi morali vsi znati sprejeti vse ljudi, ki so kakorkoli drugačni.
Jasno mi je, da so tisti, ki so homofobni, močno prepričani v svoj prav in je malo verjetnosti, da jim kaj drugega vbijemo v njihove glave, vendar bom vseeno poskušala vsaj razložiti situacijo homoseksualcev, če ne drugega.
Za začetek si zamisli, da bi ti najboljši prijatelj ali prijateljica zaupal, da ga/jo privlači le isti spol. Kaj če bi bil to celo tvoj brat ali sestra? In čez nekaj let tvoj otrok? A bi zlahka pozabila na vse, kar ste doživeli skupaj; na vse lepe dogodke, trenutke sreče in žalosti? A bi res tako lahko zavrgla stran vse te spomine? Ta oseba je vendar še vedno ista, kot je bila prej. Tudi homoseksualna je že bila, samo da tega nisi vedela.
Zdaj pa si predstavljaj še tole: Kaj če bi bila ti tista, ki bi ugotovila, da te privlači isti spol? Najbrž bi ti zelo olajšalo situacijo, če bi te bližnji podpirali še naprej, ne pa da bi te odrinili od sebe, kajne? Torej, poskusi se držati tega, da z drugimi delaš tako, kot bi želela, da drugi ravnajo s tabo.

Če je tvoj razlog, da homoseksualnih ljudi ne sprejmeš ta, ker se ti zdi sramotno, da se s kom takim družiš ali si z njim v sorodu, potem se raje zamisli, če si res dobra prijateljica ali sorodnica.
Geji in lezbijke niso čisto nič drugačni od hetero ljudi. To ni res, da se jih prepozna na daleč; niso vsi geji bolj ženski ter pripadniki mode in niso vse lezbijke možate. Pa tudi to ni res, da so spolno napadalni in da se takoj zaljubijo, če najdejo kakšnega homoseksualca. So popolnoma normalni in živijo normalno življenje, le da s svojimi partnerji nimajo otrok. In ne skrbi, da bi ljudje izumrli, saj je homoseksualcev zelo malo (okoli 5%) in njihov negativen prispevek k razmnoževanju ni kritičen.
Za konec naj pa še dodam, da zavračanje drugačnosti ni kul. Kul si, če sprejmeš vsakogar in ga podpiraš kljub vsemu.

~Why would God make us all so different if he wanted us to be the same?


Do naslednjič,

Layla.

I want you to promise that you'll never let go.

Med počitnicami sem preživljala zadnje trenutke s svojimi sošolci, ko sem jim sploh še lahko rekla tako. Zdaj smo namreč že bivši. Ker preprosto smo morali iz oguljenih osnovnošolskih klopi presedlati na sveže srednješolske. Tja, kjer je toliko novih ljudi, učiteljev in najbolj pomembno...sošolcev. Moram reči, da sem navdušena. Vsi moji sošolci so zelo v redu (no, skoraj vsi, ampak pustimo to...), "zaštekali" smo se že prvi teden in že prvi teden smo bili glasni med poukom, da so nas morali učitelji miriti... V razredu nas je namreč več kot v osnovni šoli v celi generaciji. Veliko. Meni se je sprva zdelo, da bo katastrofa, če nas bo toliko, ampak sploh ne. Kadar smo imeli v OŠ skupno pouk, smo se komaj zrinili v eno učilnico. In mislila sem, da bo enako tu. Ampak ni. Naš razred je velik, miz in stolov imamo še na rezervi in sploh ne izgleda, da nas je toliko.
Najbolje pa je, da se s sošolci poznamo komaj en mesec, pa se že razumemo, kot da bi se poznali že leta. Z nekaterimi smo postali najboljši prijatelji in če mene vprašate, so mi od zdaj naprej vikendi v napoto. No ja, samo da se enkrat lahko v miru naspim, drugače pa mi je med vikendi neizmerno dolgčas. Pogrešam svoje sošolce. Pa tudi druge prijatelje vidim med tednom. Nekatere med odmori na hodniku, na avtobusni postaji, pa tudi na avtobusu. Tako da...mi nič ne manjka. :)
Učitelji so dokaj v redu...sploh pa so ponavadi slabe volje na koncu ure, ker jih mi pripravimo do tega. Seveda nenamerno. ;P
Povzetek: srednja šola je ZAKON. In ne grem nazaj v osnovno, pa če mi plačaš milijone evrov. Nikoli in nikdar (sploh pa mi nihče ne bo ponudil tega denarja ;P).

Med temi počitnicami sem se imela res odlično. Ampak veste kaj? Čisto nič jih ne pogrešam. Ker mi je v šoli še veliko bolje. ;)


Do naslednjič,

Layla.

You said you didn't want to see me get hurt so does that mean you closed your eyes when I cried?

Kakšen občutek imajo ljudje, ki v bolnišnici čakajo na informacije o stanju njihovega ljubljenega? Jaz vem. Pa ne zato, ker bi to doživela, ampak zato, ker sem se počutila popolnoma enako. Nihče od mojih znanih ni bil v bolniščici ali na robu smrti, je bilo pa zato moje srce.
Preden sem izvedela, sem bila ves čas živčna. Sploh se nisem mogla pomiriti in neprestano sem morala nekaj početi, da se mi ni do konca zmešalo.
Sedela sem za mizo v šoli, bila je ura nevemkateregapredmeta in jaz sem od živčnosti prekladala svinčnik iz ene roke v drugo in mu zrla v hrbet. Potem pa sem se obrnila na desno in se zazrla v sošolko. Pogledala me je, ker je slišala moje topotanje z nogami in mi pokimala, ter nekaj rekla. Nisem je slišala, sem pa prebrala z njenih ustnic. "Povedal mi je," je rekla. Za trenutek sem otrpnila in moj svinčnik je obstal v zraku. Nasmešek z mojega obraza je v sekundi izginil in nadomestil ga je resen izraz. Zaradi tega se je začela tiho smejati, nato pa je hitro obmolknila. Najprej nisem verjela. Pogledala me je v oči in se žalostno nasmehnila; v njenih očeh sem lahko videla, kaj mi ima za povedati. Zdaj sem vedela, da misli resno.
Obraz sem obrnila v zvezek, na katerega sem odložila svinčnik. Zazrla sem se v srček na njem in pogled spet uprla vanjo. Z ustnicami je nemo izgovarjala neko ime, ki pa ga nisem znala prebrati. Mogoče niti nisem hotela, ker sem se bala resnice.
Na listek je napisala tisto ime in mi ga poslala prek druge sošolke. Ko sem ga podržala v roki, sem ga rahlo stisnila, nato pa sem ga s komaj vidno tresočimi rokami počasi razprla. Na njem je pisalo ime, pod imenom pa je bil narisan žalosten smeško. Kar sem prebrala, je bilo zadnje, kar sem pričakovala. Obraz sem obrnila na levo in se zazrla v sošolko. V NJO. V tisto, ki je bila napisana na listku. Na listku, na katerem bi moralo pisati moje ime.
Z nje sem pogled preusmerila vanj. Zrla sem v njegov hrbet, tako kot vsako uro prej. Ampak sedaj je bilo nekaj drugače. Moj pogled je vrtal v njega in žila na čelu mi je utripala v ritmu srčnega utripa.
Zakaj ona? Zakaj?

Žal mi je, dali smo vse od sebe, ampak vaše srce ni preživelo tako težke poškodbe. Moje sožalje.

Bum! Udarilo me je v glavo. Nisem tista. Kolikokrat že nisem bila. Pa saj sem vedela, da bo tako. Zakaj me je torej tako prizadelo? Mogoče zaradi tega, ker sem kljub vsemu še vedno upala. Imela sem še nekaj upanja. Ampak sedaj ga ni več. Požrl ga je tist žalosten nasmeh, ki me je potegnil nazaj v resničnost. Nazaj v kruto resničnost, kje zame ne obstaja svet TISTIH deklet. Jaz sem tisto dekle z malimi črkami. Tista, ki ni nobenemu vredna omembe. Tista, ki je sama.

Houston, we have a problem.

Torej, če bi bilo moje srce jajce in bi ga vrgli ob steno...veste, kaj bi ostalo od njega.


Do naslednjič,

samo Layla.


P.S. Še vedno imam ta listek in njegova roza barva ter vsebina me spravljata ob živce.

Be or not to be. This is the question.

Objem v slovo. To je bilo to. To je bil ta trenutek. V tisti sekundici, ko sem se s svojim licem dotaknila njegovega, je moje srce odpelo arijo. Ko sem svoje roke ovila okoli njegovega vratu, sem se počutila, kot da bi iz mene bruhnil ognjemet najlepših barv. In ko sem občutila mehkobo njegove kože, je v mojem trebuhu v milisekundi zrasel tropski gozd z milijone metuljev, ki so letali naokoli in se zaletavali v stene mojega želodca. Nisem hotela "reči adijo" temu trenutku in če bi lahko, bi se ga oklenila za vedno. Tako kot sem se oklenila njega.
In ko sem ga vendar spustila, je ta magičen trenutek izginil in nastala je praznina. Ampak še vedno je bil tu v moji glavi. Vrtel se mi je non stop pred očmi. Kot da bi se pokvarila kaseta in bi se ves čas ponavljalo eno in isto, jaz pa bi bila prisiljena, da to gledam. Kot da ne bi bila zmožna stegniti rok in pritisniti rdeč gumb in kot da ne bi mogla zapreti vek, ker bi mi jih nekaj vztrajno vleklo narazen. Ampak v bistvu se niti nisem dovolj potrudila. Če bi hotela, bi lahko stegnila roko še dlje, lahko bi premagala silo, ki me je držala budno, ampak preprosto nisem hotela. NOČEM. Hočem, da se mi to dogaja in hočem, da se zgodi tako, da na koncu ne bom sanjala ta trenutek, ampak še veliko več takih trenutkov.

Hvala Bogu za prijatelje. Res. Ker jutri bom izvedela, za koga mu bije srce. Ker je zaljubljen, ampak mene skrbi, da to nisem jaz. Ampak kaj pa, če sem? Kaj bo potem? Vprašanja, na katere nimam odgovora. Odgovori, ki ne sodijo k nobenemu vprašanju.
Ampak problem je v tem, da... Kaj če bi slučajno bila skupaj in bi se zgodilo nekaj, kar bi končalo mojo pravljico? In bi potem uničila tudi prijateljstvo? Če bi vedno, ko bi ga pogledala, pomislila na njegov pogled, ko sva bila skupaj? Če bi se ob vsakem njegovem dotiku spomnila na njegove objeme in stiske moje dlani? Kaj pa, če preprosto ne bi morala spustiti? Če bi se ga oklepala, kot svoje zadnje upanje? Kaj pa če bi bila jaz tista, ki bi vse skupaj končala in on ne bi mogel pozabiti?

Toliko vprašanj, na pamet pa mi ne pade niti en odgovor.

Zakaj ne morem narediti nekaj, kar bi ugajalo vsem? Kar bi ugajalo meni in hkrati tudi drugim? Nekaj, kar bi vse naredilo zadovoljne. Zakaj ne? Zakaj je potrebno vse tako komplicirati?
Bojim se besede 'ne'. Kaj naj potem? Kaj naj storim, če tega ne bom mogla prenesti? Kako naj ga gledam, ko bo z roko v roki po cesti hodil z drugo? Ko se mu bo druga ovijala okoli vratu in mu šepetala v uho? Kaj naj naredim, če bom videla, da je srečen kot še nikoli in to brez mene?
Kaj pa če bo beseda 'ja'? Kaj potem?

Najbrž je odgovor popolnoma jasen in to je: "Preprosto poskusi."


Do naslednjič,

zmedena Layla, ki se sprašuje pred vprašanjem: "Kaj pa potem?".

Don't let go, never give up, it's such a wonderful life.

Kaj je definicija umetnika? Umetniki so tisti, ki znajo prenesti svoja čustva v nekaj drugega. Ki zlijejo svojo dušo in občutke ven iz sebe, da iz tega nastane nekaj čudovitega. Pa četudi je to samo nekaj barvnih ali črno belih likov na papirju, nekaj not med petimi črtami ali par stavkov, ki izražajo nekaj lepega.

Umetniki stvari dojemajo drugače kot drugi ljudje. Če so slabe ali dobre volje, znajo to počutje prenesti naprej na druge ljudi. Te občutke znajo spremeniti v nekaj čudovitega. Tako da ta čustva čutijo tudi drugi, ki si vzamejo čas, da jih začutijo.

Ampak res bi bilo lepo, če bi dosegla te standarde.

Jaz nisem umetnica. Včasih se rada pogledam v ogledalo in si mislim: "Ti si umetnica." Ampak to so samo utvare. Jaz nisem umetnica. Ker če bi bila, potem ne bi moj blog sameval celo poletje. Če bi bila umetnica, moji zvezki in svinčniki ne bi bili nedotaknjeni takrat, ko sem imela največ časa. Takrat, ko sem najbolj potrebovala oporo. Namesto, da bi svojo ljubezen in nadarjenost gradila naprej in jo izboljševala, sem jo zatirala in skoraj popolnoma pozabila nanjo.

Če me bo kdo kdaj vprašal, kaj je moj cilj v življenju, bom odgovorila: "Moj cilj v življenju je, da bi se lahko, pa čeprav samo za trenutek, videla kot umetnico."


Do naslednjič,

Layla.

ZGODBA #2: Moja zgodba

To ni zgodba o ljubezni. To ni zgodba o družini. To niti ni zgodba o srečnem življenju.
To je zgodba o pogrešanju, o iskanju samega sebe. To je moja zgodba.
Včasih se zbudim vsa iz sebe in si želim, da bi bilo drugače. V spanju se potim in kričim. A me nihče ne sliši. Nihče se ne meni za moje krike. Nihče se ne meni zame. Počutim se kot ujeta v temno brezno, ki nima izhoda. Kot bi me zalival črn val, ki me kar naprej premetava. Kot da bi me pojedel Bermudski trikotnik in bi bila ujeta. Pogrešana za zmeraj. Le da me ne bi nihče pogrešal. Želim si, da ne bi bila tukaj. Da ne bi bila tako preklemano sama, da bi me nekdo razumel. A me ne. Za vse sem kot outsider, človek, ki nima pravice biti tu.
Ponavadi sem najraje sama, odrivam ljudi od sebe. Oziroma sploh nimam nikogar odrivati, saj se mi nihče ne približa. Nihče ne opazi, da globoko v sebi hrepenim po človeku, sotrpinu, nekomu, ki bi me razumel. Me imel rad. Da si želim samo en pofukan: »Živijo.« Ne, za druge sem nevidna. Sem kot pokvarjena konzerva, ki se je vsi želijo samo znebiti, jo vreči v smeti. Jaz sem bila vržena, a nihče ni opazil, kako sem ob tem trpela. Kako sem krvavela. In še zmeraj krvavim. Počasi krvavim in se utapljam v lastni krvi.
Vsak dan se mi v glavi ponavlja en in isti refren, kot pokvarjena kaseta. Počutim se ujeta sama v sebi. Hočem narediti neko stvar, a mi telo ne dovoli. Odvija se v drugo smer. Kot bi me dali v prisilni jopič in me pustili v temačni sobi. Ter pozabili name.
Moje življenje je odeto v črnino, zame ni svetle prihodnosti. Vidim samo svojo črno preteklost, prekrito z žalostjo, obžalovanji, zavračanji in zapuščanji. Najraje bi si prerezala žile, a se spominjam, kako sem včasih prepričevala druge ljudi, da je to narobe. Oh, kako sem bila vesel človek. Sem bila.
Sežem po nožu, a se ustavim. Pišem. To mi še nekako pomaga. Da zlijem svoja čustva, občutke in misli. Tega mi še nihče ni vzel. A nameravajo. Vem, da hočejo. Ne pustijo mi, da bi uživala. Da bi živela.
Hotela sem živeti svoje sanje, se vpisati na baletno šolo in imeti fanta. Pa so vse sanje padle na tla in se razbile v pogubo, kot skodelica polna kakava, ki sem jo potem morala pobrisati in sem se vmes še urezala v prst. Kri pa mi je curljala na tla in se razlivala po belih ploščicah. Obliznila sem si prst. Ne vem zakaj, a ta okus mi je bil tako všeč, da sem hotela še. Hotela sem se raniti, občutiti in okusiti svojo bolečino. Večkrat sem se zalotila, kako se z nožem sklanjam nad svojo roko. A sem se ustavila.
Spominjam se, kaj vse sem doživela. Kaj vse sem poskusila, da bi le bila srečna. Pa sem se samo slepila. Sreča mi ni bila nikoli usojena. Samo skakala mi je pred nosom, kot miš pred mačko in ko sem jo hotela doseči in sem se stegnila ponjo, je smuknila v luknjo, da je nisem več mogla doseči. Tolikokrat sem bila blizu temu, da bi spet živela. Da bi videla radost v življenju, ki sem jo zdaj tako pogrešala. Sploh več ne vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen.
Želim si samo imeti prijatelje, se dobro razumeti s svojo družino in se zabavati. Želim si samo, da bi bila srečna. A mi je to tako težko omogočiti?

To zgodbo posvečam meni zelo pomembnim osebam. Osebam, ki so mi stale ob strani, mi pomagale, da sem stopala čez dan, da sem bila zadovoljna in ob njih celo srečna.
Hvala.
Hvala, ker me imate radi.
Hvala, da imam jaz vas lahko rada.
Pa saj veste, kdo ste.
Rada vas imam bolj, kot ima Murko rad sebe. :)


Do naslednjič,

Layla.

Opozorilo: To NI moja zgodba in ni resnična!

I'll never be the same, if we ever meet again...

Videla sem nekoga po štirih letih. Mojega bivšega sošolca. Nekje sredi petega razreda nas je zapustil, ker se je prepisal na drugo šolo. Takrat se nismo razumeli kaj preveč (z njim), pa tudi bili smo še dokaj majhni in nismo bili niti sposobni ohranjati stike. Potem v letih, ki so minevala in letela mimo, sem ga parkrat videla, ko je bil s prijatelji v kinu, na kolesu ali kako drugače, ampak ga nikoli nisem pozdravila. Sprva mi je bilo nerodno, leto kasneje se mi je zdelo nepotrebno pozdraviti, ker sem si mislila, da me sploh ne pozna več (kar je v bistvu skoraj res...xd). No ja...zadnje leto pa me je začelo zanimati, kaj se dogaja z njim. Tega v bistvu nisem nikoli izrekla naglas, ker vedno ko ga je kdo omenil, so vsi vihali nosove in začeli govoriti čez njega. Motilo naj bi jih to, da je (v petem razredu!) vedno dišal in imel gel na laseh, pa tudi zaradi tega, ker je bil nasilen (do mene ni bil nikoli, jaz sem se vedno dobro razumela z njim). Večkrat sem pogledala na facebook, če ima slučajno narejeno stran, ampak nikoli ni bilo nobenega zadetka na njegovo ime. Potem pa mi je enkrat sošolka rekla, da se namerava vpisati na isto srednjo šolo kot jaz. To me je kar nekako šokiralo in razveselilo, ker mi je bilo všeč, da bova po dolgem času spet sošolca. Od tega je tudi minilo nekaj časa in še kar ni bilo nobenega zadetka na facebooku. Potem pa pred dvema tednoma sem se spet spomnila nanj po dolgem času in poskusila srečo in kdo bi si mislil: na facebooku se je pojavil zadetek. Odprla sem profil in hotela sem se prepričati, če je to res on. Kar sem videla, mi ni bilo všeč. Po podatkih sodeč je bil od mene starejši za tri leta, rojstni datum pa je imel za en mesec drugačen. Dobro no, bom pogledala še slike. Nobene slike objavljene. Je bil pa označen na dveh slikah. Na eni sliki je bil slikan v hrbet med poukom, na drugi sliki pa je bila generacijska slika. Gledam po obrazih in ga zagledam. In res je bil on. In res sem se počutila super, da sem ga našla. Pustila sem mu sporočilo na zidu (bila je sobota) in potem sem mislila, da bo to to. Ampak naslednji dan, ko sem preganjala čas na računalniku in facebooku, se mi je v desnem kotu spodaj odprlo okence. Izpisalo se je njegovo ime in kratek pozdrav. In res sem se začela pogovarjati z njim. Med drugim sem izvedela tudi to, da ne gre na isto šolo kot jaz, ker si je premislil. Potem pa kar naenkrat izjavi: "A vas lahko pridem jutri pogledat?" Woow. Človek je res rekel, da nas bo prišel pogledat v šolo in bo z nami pri pouku. Najprej nisem mogla verjeti, kaj pravzaprav berem, nato pa sem hitro zagrabila telefon in poklicala sošolko. Vedela sem, da bo tudi ona vesela (edina, ki ni nikoli grdo govorila o njem), zato sem ji povedala. Potem smo se še pogovarjali in ja... Naslednji dan, bil je ponedeljek, je prišel. Najprej je nekaj govoril, da se mu ne da, potem pa smo se dogovorili, da pride drugo uro. Nobenemu nisem povedala (razen dvema sošolkama), ker sem hotela, da so presenečeni (zares obožujem gledati presenečene obraze :D). V bistvu so naše punce že vedele, ker so izvedele ne vem kako (opravljivke...). Je pa bil užitek gledati sošolcev obraz, ko mu ni bilo čisto nič jasno, za kaj se gre (*evil*). No ja...po prvi uri sem odšla v avlo in hodila gor in dol po njej ter po garderobi, da bi videla, kdaj bo prišel. Da ne bi slučajno zamudila naslednje ure, sem odšla nazaj. Ravno takrat pa je iz razreda stopila sošolka in rekla sem ji, če gre z mano. Odšli sva na hodnik in se še nekaj pogovarjali, zraven pa sem se ves čas obračala, da ga ne bom zgrešila. Potem pa sem že skoraj obupala (bila sem res neučakana.xd) in sem se obrnila, da bom odšla nazaj, ko sem zagledala malo preveč znan obraz. Sedel je pri dežurni mizi in nekaj risal. Najprej sem obraz zasukala za par stopinj in nekaj časa zrla vanj, če je to res on, ali imam spet privide, nato pa sem se mu pribrižala. Pomahala sem mu in ko me je videl, najprej sploh ni bil prepričan, če me pozna in če ve, kdo sem. No ja, poznal me je in najprej sem ga objela. Potem pa ja...huhu. Nisem sploh mogla verjeti. Ene dvakrat sem odšla v razred in nazaj, ker ravnatelja ni in ni bilo na spregled (uči nas :D). Potem ko se je končno prikazal, smo ga vprašali, če je lahko z nami pri pouku in ker je dovolil, je pač bil z nami. Kaj naj rečem? :D In takrat je bil moj trenutek, ko sem na sošolcevem obrazu gledala izraz, ki ni vedel, za kaj se gre in kaj se dogaja. Ko sem stopila z njim v razred, sem se počutila kar malo pomembno.xd Kot nalašč smo bili tisto uro sami, ker je ravnatelj moral oditi in čas smo imeli, da smo se malo pogovarjali. Moram priznati, da sem se prejšnji dan bala, kako se bodo odzvali, ker se ponavadi o njem niso pogovarjali kaj preveč lepo, a sem bila kar prijetno presenečena, ko so ga lepo sprejeli. No, saj ne, da bi pričakovala, da bo obratno, ampak...ni važno. -.-

Pač minil je pouk in potem po pouku smo odšli jaz, on in sošolka (ki sem jo prejšnji dan klicala po telefonu) k meni domov. Zvečer je odšla sošolka domov, kmalu za njo pa še on. In čeprav nisem dojela, da se je to res zgodilo, sem bila zelo dobre volje. Tako zelo zakon mi ga je bilo videti po štirih letih, da je woow.^^ In človek sploh ni tak, kot sem pričakovala. Še vedno je zelo lepo dišal, gela pa ni bilo več. Včasih je imel kratke lase na špičke, zdaj pa ima dolge lase, na katerih ni niti kapljice gela. V teh štirih letih se je tudi že velikokrat prebarval na različne barve (blond, vijolična, modra, rdeča...), trenutno pa ima temno rjave lase. Kar pa sem najmanj pričakovala od njega, je njegov okus za glasbo. Taylor Swift je njegova najljubša pevka. In skupina Boys 2 Man, če jo poznate... To veliko pove. In zares fajn osebica je. Z njim se lahko pogovarjaš in ni ti dolgčas, ko se. Od tistega ponedeljka (to je bilo pred točno enim tednom, zdajle je tudi ponedeljek - čez 6 minut ne bo več; zdaj že 5 ;D) sva se slišala vsak dan (hvala Bogu, da sem prejšni ponedeljek skupaj z njim dobila tudi spet nazaj džabest in imam minute; on pa ima mobitel omrežje in ker je edini, imam 1000 minut samo zanj ;D). V petek smo se dopoldne videli tudi na četvorki, še isti dan zvečer pa smo odšli v kino. Lahko rečem, da sva postala kar zelo dobra prijatelja? Lahko? (-včeraj me je klical zaradi problema s punco; kako naj jo pusti, haha.xd)

Kaj je bistvo tega posta? Bistvo je, da se mi vse skupaj zdi čudno. Ampak vse mi je všeč. Veste, po štirih letih sem spet videla svojega bivšega sošolca in postala sva zelo dobra prijatelja. Težko je tudi razložiti. Vse skupaj se mi zdi zelo novo, kot bi se šele sedaj spoznala, ampak v predalih in albumih imam slike, ko smo bili majhni. Na razrednih slikah od prvega do četrtega razreda sva oba (v petem ga ni bilo več na slikanju). In res me je tudi vse skupaj spravilo v boljšo voljo. Vesela sem, zares sem vesela. :D


Do naslednjič,

Layla.

When I grow older, I will be stronger

Kaj se mi je danes zgodilo... O.o Prijateljica je prišla k meni, da bi prepričale mojo mami, da bi šla jutri zjutraj k njej in bi bila ves dan, ker pa bi šle zvečer na kres, bi pač prespala pri njej. xD No ja, ko smo se zmenile in jo prepričale (:D), sem jo pospremila do pol poti. Ona je šla na kolesu, jaz pa zraven nje peš. Ko smo šle po cesti, sem videla, da nekdo teka naokoli in ko smo prišle bližje, se je oseba približala in začela spraševati, če ima katera telefon. Videla sem, da je to gospa, ki je v cerkvi vedno na istem mestu. V drugi vrsti na koncu. Vedno se mi je zdela malo smotana, ker je pri maši vedno grdo gledala in če smo kaj klepetali, nas je kregala in nas grdo gledala. No ja... Potem je pripeljal avto in ga je ustavila. Pa je spet spraševala, če ima gospa v avtu telefon. Me s prijateljico smo se spet javile, da imamo telefon. In začela je govoriti, da naj pokličemo rešilca, ker je teti počila žila na nogi in bo izkrvavela. Meni ni bilo čisto nič jasno. Samo malce zmedeno sem gledala v gospo in nazaj v prijateljico, ki je hitro vzela telefon in poklicala 112 (jaz nisem imela telefona...). Potem tista, ki je bila v avtu, je pa poklicala sina od te gospe, ki je krvavela. Ko smo opravile klice, smo odšle s prijateljico z gospo v hišo in ko sem vstopila, sem najprej zagledala krvave stopinje. Kar stisnilo me je... In potem, ko sem stopila korak naprej, sem se obrnila desno, kjer je bila kopalnica, v kateri je bila ogromna luža krvi, ki je obkrožala straniščno školjo. Prav videla sem, kako je kri polzela od vrha školjke do dna. Videle so se marogaste črte krvi, ki je tekla po školjki. Izgledalo je, kot da bi imela ženska zelo močno menstruacijo. Potem na levo je bila kuhinja, v kateri je bila gospa. Nogo je imela povito v brisače in prijateljica se je sklonila k njej, ter ji skupaj tiščala brisače, da bi poskusila zaustaviti krvavenje. Tista gospa, ki je iskala pomoč, je ves čas močila krpo in ji vlažila obraz. Mene so poslale ven, da bi rešilcu pokazala pot. Tiste z avtom ni bilo več. Prijateljica mi je rekla, da ko sem odšla, jo je teta prijela za ramo in ji rekla: "Slabo mi je." In rekla mi je še, da je govorila, zakaj ji pomagamo in zakaj je ne pustimo v miru umret. Ja groza no... -.-
Potem ko so prišli rešilci in so šli noter v kuhinjo, sta rekla reševalca, da ni tako hudo, kot izgleda in da ji je počila arterija. Ker so potrebovali prostor, sva se s prijateljico odmaknili ven in ker naju niso več potrebovali, so rekli, da lahko greva. Pa tudi zato, ker se je njej mudilo, ker je bila ura že okoli pol desetih in bi morala biti že zdavnaj doma. No ja, ne vem, koliko je bila ura. Najbrž več kot pol desetih. Sploh nisem imela občutka za čas ob vsem tem dogajanju.
Ko sem jo pospremila do mosta, je šla ona naprej, jaz pa nazaj domov. In med potjo sem se še ustavila pri njih, da bi pogledala, kako je. Ravno so jo nalagali v rešilca. Opazila sem, da je prišel še nek moški. Tista ki je iskala telefon, mu je začela govoriti da smo jaz in še ena punca pomagali in sva posodili telefon, ter vse drugo. Moški je izgledal ves odsoten in očitno se sploh ni zavedal, kaj se dogaja okoli njega. Pogledal me je s tistim hvaležnim pogledom in teta mu je začela govoriti, da nama mora poplačati. Jaz sem rekla, da ni nič potrebno, ker sva šli samo mimo in pomagali, ker so prosili za pomoč. Moški je začel brskati po denarnici in ven je privlekel bankovec. Teta ga je hitro vzela in mi ga začela riniti v roke. Parkrat sem rekla, da ni potrebno, ampak vseeno mi ga je vztrajno rinila. Na koncu sem se vdala in sprejela (NEpotreben) denar. Teta me je še objela in me ni hotela spustiti, nato pa je rekla: "Bog naj vama poplača." Ko sem odhajala, mi je še nasproti prišel tisti moški, mi pokimal in dvignil roko. Ne vem, zakaj. V zahvalo? Kaj pa vem. xD
Ko sem hodila domov po cesti, z rokami v žepih, sem zatipala bankovec, ki mi ga je dala teta. Vzela sem ga iz žepe in ker sem hodila pod lučmi, sem zagledala rjav bankovec, na katerem je pisalo 50. WOOW. Pogledala sem, kot da ne bi vedela, da obstaja tak denar. Pa še smešno mi je, ker mi je teta govorila, da bo poplačala, da bova šli na sladoled. In kot sem zračunala, bi pri našem slaščičarju dobila 62 kepic in pol. :D Hehe.;D
Prijateljica mi je govorila, da sva gospe rešili življenje, da sva herojki in spraševala me je, če se tega zavedam. Ne, v bistvu se ne. In ne počutim se herojka. Pač pomagala sem, ker so me prosili za to. Ampak vem, da tiste krvi ne bom pozabila.


Do naslednjič,

Layla(heroj?).

ZGODBA #1: Rumen dežnik

Majhna postava je sedela na klopci in zrla v vodo, ki je drla po skalah, vanjo pa so vztrajno padale debele kaplje dežja.
"Od kod pride dež?"
Vprašanja, na katera ni imela odgovora.
Odgovori, za katera ni imela vprašanja.
Tako mlada, pa že tako nesrečna…
Črna postava je stopila do nje in jo prijela za ramo.
"Pojdiva domov."
"Kam? Saj nimam doma."
Zavzdihnila je. Svoj rdeč dežnik je zavrtela in ga dvignila nad glavo.
"Ali bom dobila tudi rumen dežnik?"

In solzica je spolzela po punčkinem bledem licu, ko je še zadnja kaplja padla v vodo in se pridružila drugim.

Ever fallen in love with someone you shouldn’t have fallen in love with?

Super kratek in super nezabaven blog.



Kaj mi gre na živce, da sem vedno tako prijazna! Vedno moram vsem drugim pomagati, čeprav moram potem zaradi tega ponoči tiščati glavo v blazino. Kakšna iluzija, da se mi ob Njegovih srčkih, ki mi jih napiše, v oči prikradejo solze. In to ne od sreče.
Ampak zakaj? Zakaj me ima rad? Ker sem mu všeč? Ker me ima preprosto rad? Ne, sploh se ne gre za to. Gre se za to, da mu jaz pomagam pri neuresničeni ljubezni, da mu pomagam pri ljubezenskem pismu in ga SPODBUJAM, da ga napiše ter ji ga da.
Zlata si, zlata si. Odmeva mi v glavi in bolj kot se trudim, da bi si te dve besedi izbila iz nje, bolj me preganjajo. Zlata ja, prej rdeča. Krvavo rdeča.
Zdajle berem njegovo pismo. Zakaj tako boli? Ker jo ima tako rad? Ker sem jaz samo bralec? Ali ker v pismu ne piše moje ime ampak njeno?
Zakaj popravljam te vejice in brišem odvečne črke? Zakaj urejam vrstice? Zakaj razmišljam, katere so prave besede? Zakaj se trudim?
Pogrešam njegov topel dotik, ko me je zeblo. Pogrešam njegove roke na mojem hrbtu. Pogrešam njegove smehljaje, ki so bili namenjeni meni. Pogrešam občutek, ki me je preveval ob tem. Ker zdaj vem, da v to ne daje svoje ljubezni in ne daje topline. Ker zdaj vem, da vso njegovo ljubezen in toplino pošilja njej. Da jo hrani zanjo. In da je ONA tista srečnica, ki bo slišala tisto, kar želim slišati jaz.
Kakšna iluzija, da si najbrž misli, da sem samo prijazna in meni to ne pomeni nič posebnega. Jaz pa ne vem, kaj naj sploh še storim. Ampak odločila sem se, da mu bom pomagala. Pismo mu bom uredila, kot me je prosil. In njegovi ljubezni bom rekla, da ni tak, kot misli in da jo ima zares rad. Pomagala mu bom. Odločila sem se. In če dobim zaradi svojih dejanj kakšen njegov objem, mi bo dovolj. Hvaležna bom za vse. In poskusila bom pozabiti.

Pa čeprav v bistvu se počutim nekako dobro, ker vem, da drugim pomagam in me imajo potem raje. Sebe pa dajem v nič! -.-

Ampak preprosto ga imam rada.

Do naslednjič,

Layla.

PS: In da ne bi slučajno še kdo rekel, da fantje nimajo srca! Da ne bi slučajno še kdo rekel, da so fantje prasci. Ker jaz vem, da ni tako. Jaz vem, da imajo svojo žlahtno plat. Jaz vem, da lahko izrazijo svoja čustva. Vem, da imajo lahko radi. Pa še preklemano kako! Ampak včasih se samo bojijo resnice.
In priznajmo, ženske nismo nikakršne izjeme. Prav velikokrat smo iste kot oni.

PS2: To počnem že drugič, samo da je bila prej druga oseba.

Recommending #1

DANES BOM OPISALA KNJIGO!

Nikar se ne bojte, da vas bom posiljevala s tem, kako je SSKJ priročna in poučna knjiga. Ne bom, ker niti sploh ne vem, če sem jo že kdaj prijela v roke. xD

No ja, veste zakaj taka tema? Ker sem včeraj prebrala prav superfantastičnošmeksinajboljšozblojenonajnajnajnajknjigokotkadarkoliprej. Res je super in naslov ji je...

PRINCESKA Z NAPAKO!

No ja, morda se res sliši malo čudno... Ampak ne! Knjiga je zakon! Ne, ni klasična ljubezenska zgodba. Ne, ni kriminalka. In ne, nima srečnega konca. Je ena prav posebna knjiga, ki prikazuje bedo sveta, hkrati je notri ljubezen, ki v bistvu ni ravno srečna, zapleti, ki jih ne bi nihče pričakoval in...nesrečen konec.
Moram reči, da ko sem brala konec knjige, da sem se kar držala za glavo. Zgodba sama se me je tako dotaknila, da sem bila ob koncu knjige tako potrta, da sem bila še celo popoldne zamorjena. Ampak ravno to daje knjigi pečat. Ravno to naredi knjigo dobro in ravno to mi je všeč. Ker če knjiga ne bi bila dobra, se ne bi čutila potrto ob žalostni usodi glavne junakinje.

Zakaj se gre knjiga? No ja, malo bom povedala, kaj preveč pa ne, če se bo kdo slučajno odločil potem, ko bo prebral ta blog, da je knjiga vredna, da nanjo vržeš oko. Lahko tudi jajce na oko zaradi mene.xd
Glavna oseba je 14letno dekle Fatima. Z njeno družino so zbežali iz Bosne, ker tam divja vojna in so jim požgali hišo. Njena družina živi neprijavljena v Sloveniji (ja, slovenska knjiga.;)) in trpijo v revščini s šestimi otroki.
Fatime nihče ne mara, ker je revna in ker je iz Bosne. Nihče se sploh z njo ne mara pogovarjati. Večkrat tudi prešprica šolo in tudi kaj ukrade v trgovini. Ko pa sreča fanta z zelenimi očmi, se vse spremeni...

Citat:

Temno zelene so bile, kot jezero po nevihti, hipnotične kot laserji, temnejše od njenih, obdane s temno rjavimi vejicami in debelo sledjo obrvi nizko nad njimi.

Oh ja... :D No ja, v bistvu tega fanta še sreča. Brez skrbi. In med njima se splete nekakšna romanca, če lahko temu sploh tako rečemo. In ja...stvari se zapletejo. Kaj bi zgodba brez zapletov, kajne? Aja, zelo pomembna informacija - ta fant je star več kot 20 let. -.-

Iiin pač... (zakaj ves čas pišem tri pikice? še meni gre na jetra. -.-) V knjigi najprej piše, da je lep, da dol padeš in da če bi samo še enkrat videla njegove oči, bi jo zadeli amorčki. Ampak potem, ko sta "skupaj", je nekako zadržana...ne vem, prav ne čuti se, da bi ga imela rada. Ampak se vseeno vidi v majhnih kosemcih. In tudi obratno.

Naslov knjige je prišel od tega zelenookega lepotca. Kako in zakaj? Ker prvič: kliče jo princeska in drugič:

"Ti ni še nihče rekel, da si popolna, princeska? Ni še nihče opazil, da si prava natur bomba?" Svoje ličnice je čutila v tilniku. Res, gospod Gorenc, malo preveč me mazite! Z ustnicami ji je zdrsnil k ušesu. "Eno samo napako imaš, princeska moja... Na prvi pogled se ne vidi, ampak tu je, velika kot Kip svobode..."

Nikjer ne piše, kaj ta napaka je. In rada bi vedela! Draga gospa Janja Vidmar, a bi mi prosim odgovorili na to vprašanje? Kaj je njena napaka? Hvala.

Če se človek vživi v knjigo in diha z njo, ga lahko kar potre že sam naslov knjige. Kako je prišlo do takega naslova. Ker mene je. In stisne me že, če pogledam knjigo oz. je sploh pogledati ne potrebujem. Ker je vsa zgodba tako resnično napisana in tako zares bi se lahko zgodila, da se človek lahko zamisli.

V knjigi Fatima tudi odkrije svet spolnosti, alkohola in kriminala. Spoprijatelji se tudi z osebo, za katero bi to najmanj pričakovali. Kar s Kodrlajso, učiteljico biologije, ki si vsak teden pobarva lase. In njuno prijateljstvo je pristno, vidi se tudi čisto na koncu knjige, ko Fatima... PREBERI!

Ampak najbolj žalostno dejstvo je (ne vidi ga vsak, ki prebere to knjigo), da jo je imel zelenookec resnično rad. Čeprav ji je grozil in ji ni kazal veliko ljubezni, jo je imel globoko v sebi vseeno rad. Čeprav naj bi bilo sramotno, da se bogat Slovenec zaplete z revno Bosanko. In tukaj sledi moj najljubši del v knjigi...

V sobi sta bili dve postelji. Ena je bila prazna. Ob njegovi je sedela svetlolasa ženska, verjetno mama, in ji kazala hrbet. Obstala je med vrati in pogoltnila cmok. Prežemali so jo čudni, mešani občutki, ko je zagledala njegovo obvezano glavo na vzglavniku. Maščevanje je kazen za tistega, ki se maščuje, je šinila vanjo tako šilovito, da je klecnila in se naslonila na podboj. Zakaj bi sicer isto noč njena mama izgubila otroka?
Na trepalnicah so ji obvisele solze. Niti zasmrkati si ni drznila, da ne bi zbudila pozornosti svetlolase gospe, ki je sina držala za roko in z drugo listala po reviji. Adam, veliki osvajalec, se je zdel v postelji nekako droban, kot bi se skrčil. Njegove ustnice so bile enako brezbarvne kot obraz. Premaknil se je in odeja mu je zlezla k prsim. Na vratu je imel debelo obvezo in med njo vstavljen plastični tulec, podoben prazni bombici za nalivnik. Potem je trenil z vekami in spoznala je, da sploh ne spi, temveč s priprtimi očmi nemo strmi naravnost vanjo. Brez besed. Res je bil čuden prizor. Njegova mama, ki lista po reviji in nerazločno momlja, šelestenje papirja, njuno neslišno dihanje in pogled, ki plava po sobi in se zatika v rebra bolniške posteljne ograje. Njegove oči so bile še vedno nesramno zelene. In njeno srce še vedno preveč romantično.
Plaho je dvignila roko v pozdrav. Polglasno je zastokal. Njegova mama je odložila revijo in se zaskrbljeno nagnila nad sina. Ona pa bi lahko prisegla, da je zašepetal princeska, preden je zaprl oči in s prsti nemirno zatipal po rjuhi.

A ne čutite ljubezni med njima? :(:(

In prosim, zaploskajte mi, ker sem za tale citat prepisala celo stran v knjigi. :D

Mislim, da je moje delo tukaj končano (za ta post, brez skrbi, I'll be back;)). Tukaj sledite vi. Ali vam je bil ta vpis všeč ali ne, je vaša stvar. Če boste prebrali knjigo, tudi. Ampak resno...knjiga je fenomenalna! Priporočam jo, ampak to je tudi vse, kar lahko storim.





Do naslednjič,

Layla. ;)