Glupost

Dovolj imam teh srednješolcev! Ne vseh; tistih taotročjih. Večine torej. Ne da se mi več vsak dan zavijati z očmi, ker sosednji razred ne more utihniti in se derejo po cele dneve, kot da jih profesorji v razredu koljejo in ne učijo. Ne da se mi več skakat od strahu po avtobusni postaji, ko čakam na avtobus, ker vsepovsod mečejo petarde in mi poka pod nogami. Res ste smešni, res. Zaploskam vam za vašo odraslost. Res...
Kje je poanta, da se delaš slovenceljna in se družiš s skinheadi, se oblačiš v tiste njihove jakne in nosiš bulerje, ko jih pa ni zraven, se pa oblačiš v trenirke, si geliraš frizuro, da seže višje kot Ramoseva žoga, ko namerava zabiti penal; in poslušaš glasbo od naših spodnjih sosedov, čeprav naj bi jih kao sovražil? Nisem še slišala, da se obnašajmo tako kot tisti, ki jih ne maramo. Res, tega izreka še nisem slišala...
Ali pa naprimer, da vidiš neko punco, ki se je vas čas visoko nosila po mestu, zdaj pa kar naenkrat v bulerjih in se dela, da je prava upornica. Aha, povej to svoji zbirki Hello Kitty igračk.
Resno, ne razumem, zakaj naj bi bilo zabavno dretje, pretepi z drugimi, delanje, da si pravi mačo, kar niti slučajno nisi in ZAKAJ ne zna polovica fantov kupiti hlače prave velikosti? Zadnje čase se jih čimveč dela gangsterjev in vlečejo hlače za sabo, ker jih imajo sredi riti poleg tega, da so za 2 številki prevelike; slepijo ljudi naokoli s svojimi bling bling verižicami in "kul" kapami, obrnjenimi na stran. Ne, tvoj imidž ni kul. In ne nosi sončnih očal po oblačnem vremenu, lepo te prosim! Ker ne izgledaš kul, izgledaš bedasto.
+ Če imaš o nekom slabo mnenje, v redu, zadrži svoje komentarje zase in RES se ti ni treba skoraj dreti, da bi te ja vsi slišali. Ker me ob tem prime, da bi te mahnila na gobec, da bi končno utihnil. In enkrat te bom, resno.

Ne vem, morda se samo delam pametno, ali pa sem res po odraslosti na veliko višjem nivoju kot večina mojih vrstnikov.
Kakor koli že; pogrešam pameten folk.


Do naslednjič,

Layla.

So cheesy

( •_•)
( •_•)>⌐■-■
(⌐■_■)

Včasih se zgodi

MARKO:
Cviljenje gum, ki mu je sledil zvok avtomobilske troblje, mu je zadonelo v ušesu, ko je stekel čez cesto. "Otrok nesrečni! Lahko si vesel, da si živ!" je hripavo zakričala tetka iz svojega majhnega cliota, pod čigar kolesi bi ravnokar skoraj pristal. Le zamahnil je z roko in stekel naprej, da bi našel zatočišče pred dežjem, ki ga je v zadnjih nekaj minutah že pošteno zmočil. Otrok. Kakšen otrok? Star sem vendar že 21 let! Ti stari ljudje so pa tudi ene pojave... Skočil je pod streho bloka, kamor je bil dejansko namenjen. Vedel je, da njegove punce še ni doma, saj mu je to sporočila malo prej in zavedal se je, da jo bo moral še nekaj časa čakati. Super. Premočen kot pes, zdaj moram pa še čakati tu zunaj na mrzlem. Ko je tako stal pred vhodom v blok, ter se skušal ogreti, je upal le na to, da bo morda kdo prišel mimo in ga bo lahko spustil noter. A se to ni zgodilo.
Ko mu je čakanje postalo nevzdržno, je na "blef" pritisnil na zvonec, ga pridržal za dve sekundi in ga nato spustil. "Ja, prosim?" se je zaslišal nežen glas iz zvočnika, v ozadju pa se je lahko slišala glasba. Če ga sluh ni varal, je bil trenutno tisti del komada, kjer nastopi kitarski solo oz. žaganje. Impresivno. Pritisnil je na gumb, ter rekel. "Dober dan." Odkašljal se je, saj je bil njegov glas precej hripav in nadaljeval: "Se opravičujem, ker motim, ampak čakam na nekoga; dež me je močno zmočil in nimam ključa, rad bi..." Sploh ni dokončal stavka, ko je že zaslišal pisk. Hitro je pograbil za kljuko in jo potegnil k sebi. Vrata so se odprla. "Najlepša vam hvala," je samo še rekel, odstranil prst z gumba in odšel na toplo v blok.


JULIJA:
Platnici knjige je treščila skupaj, ko je zaslišala zvok piščalke. »Že spet!« je bentila in se dvignila s postelje. »Že cel dan mi piskaš pod oknom, pa daj umiri se, v bloku živiš, vendar!« se je zadrla sama sebi in stopila do okna. Odgrnila je zaveso in se zazrla nekam v daljavo. Zunaj ni bilo nikogar, razen nekoga, ki je s kapuco na glavi tekel nekam proti njenemu bloku, saj je že cel dan padal dež. Torej mora biti sosedov tamal, ki stanuje pod nami, kaj? Bo že še videl, enkrat mu bom vrgla vodni balonček na glavo, ko bo na balkonu. Zavzdihnila je in se odločila, da bo to piskanje poskusila preglasiti, zato je s stojala za CDje potegnila prvo zgoščenko in jo vstavila v radio. Skladba številka 1. Pritisnila je na gumb za play. Kitarski uvod v komad. Orgazmično. Začela je skakati po stanovanju in s pomočjo daljinskega upravljalnika za televizijo, ki je bil v njeni domišljiji mikrofon, je pričela peti skupaj s pevcem. Welcome to the jungle we've got fun and games. We got everything you want honey, we know the names… Zvijala se je v ritmu glasbe in ko se je pričel najboljši del komada, kitarski solo, je pilota zamenjala za metlo in se pretvarjala, da žaga na strune. Iz elementa jo je prebudil zvok hišnega zvonca. Kater drek me zdaj moti? Zavzdihnila je in pritisnila na gumb. »Ja, prosim?« je skušala reči karseda mirno. »Dober dan,« se je zaslišalo iz zvočnika. »Se opravičujem, ker motim, ampak čakam na nekoga; dež me je močno zmočil in nimam ključa, rad bi...« Takoj je vedela, kaj bi rad, zato je le pritisnila na gumb za odklepanje in počasi odmetla proti kuhinji. »Najlepša vam hvala,« se je še zaslišalo iz zvočnika. »Najlepša mi dala!« se je zadrla v prazno in se vrnila k zvijanju po stanovanju.

Restless pillow

Zadnje čase težko zaspim. Pa ne bom rekla, da ne vem zakaj, da sem pač nemirna. Niti ne. V bistvu resnično vem razlog. Pri meni je to problem, da zvečer težko zaspim zaradi dolgočasja. Ja, morda se sliši čudno, da mi je dolgčas, ko hočem zaspati, a je res. Gre se za to, da če nisem naredila nič posebnega čez dan, če nisem naredila nič produktivnega, se mi zdi, kot da še ni čas, da grem spat. V moji glavi gre nekako takole: "Danes je bil dolgčas; nisem zaspana," oz. "Za mano je težak dan, marsikaj sem storila, marsikje sem bila, zdaj si pa zaslužim počitek." To je nekaj takega, kot ko prideš domov po večurnem šopingu in razmišljaš samo še o svoji postelji in o ničemer drugem.
Problem pri meni pa je tudi to, da sem lena. Tako da...produktivnost pri meni - redka stvar. Spanje - prav tako.

Something

I wish you were a book so I could flip through your pages and underline my favourite things about you, fold your pages' corners and tell my friends about how wonderful you are. I would save you in a bookshelf next to my bed where I come to escape reality and dream of things that make me happy. I would read you again and again as if you were the only book I've got and I would take you everywhere with me because you would make me happy with the way you choose your words and how sweetly you let them flow through paper.

Paranoia

Zavzdihnem in nogo potopim nazaj v vodo. Pljusk. Opazujem paro, ki pleše nad mojo glavo v nesimetričnih oblikah. Razlog, da sem si sploh naredila kopel, je bil, ker me je zeblo. Zdaj pa nočem iti ven. S prstom na nogi za trenutek zadušim pipo, nato pa opazujem, kako špricne, ko nogo malce odmaknem. Pomrmravam si pesem, ki se sliši iz radia in noge naslonim na steno, da se lahko s telesom še bolj potopim v vodo. V ritmu topotam z nogami po mrzlih ploščicah, nato pa glavo do ušes potopim v vodo. Glasba kar naenkrat izgine, sliši se le voda, ki se pretaka okoli mene. Šum. Tišina. Glavo dvignem ven iz vode in si pomanem oči. Nato se še enkrat potopim v vodo, tokrat s celo glavo. Poslušam šumenje v moji glavi in počasi odprem oči. V odsevu ploščic opazim senco in neko postavo nad menoj. Od šoka pogoltnem vodo, se hitro dvignem in pričnem kašljati. Nikogar ni nikjer. Sama sem v kopalnici. Globoko pričnem dihati in se oziram okoli sebe. Po telesu me začne mraziti, čeprav je v kopalnici precej toplo, skoraj že vroče. Nato pa opazim, da iz mojih ust namesto zraka prihaja dim. Sprva se zdi kot topel zrak, ki ga vidiš pozimi, ko je temperatura pod ničlo; nato pa postaja bolj gost in mi za trenutek zamegli pogled. V dimu se prikaže obraz, ki se mi približuje, in ko že hoče skočiti v moj obraz, zakričim in dim se nenadoma razblini. Nikogar ni nikjer. Sama sem v kopalnici.

~It's either para-fuckin-noia
Or somebody's after me.

Seasons

POMLAD
Zelena trava. Toplo vreme z nežnim vetričem. Rožice. Dolgi sprehodi s psom. Sedenje na kozolcu in opazovanje narave. Pihanje v trobentice. Sonce. Pihanje milnih mehurčkov. Sprehod po travi, ki ti sega do pasu. Opazovanje oblakov na nebu. Drevesa, ki se zibajo z vetrom. Metulji. Pihanje regratovih lučk. Barvanje velikonočnih jajčk. Zvok ptičjega žgolenja.

POLETJE
Vonj po morju. Borovci. Občutek na obrazu, ko ti burja nežno pihlja v obraz. Sonce. Sedenje ob morju z zmrzlino v roki. Poležavanje na plaži. Sončna očala. Kratke hlače. Limonada. Peka koruze. Sprehod po hladnem gozdu, ko na soncu pripeka. Sončnice. Vročina. Počitnice. Poslušanje grmenja, ko greš spat. Občutek toplote na eni strani obraza, ker te greje sonce. Nočni sprehodi v lahki jopici, ker je še vedno dovolj toplo.

JESEN
Barve. Kostanj. Krompirjeve počitnice. Štetje izrezanih buč, ko se ponoči pelješ domov. Tople pletene jopice. Začetek sezone čajčkanja. Večerno branje knjig v kopalnem plašču. Ohladitev. Deževna jutra. Izgovor, da si spet odeneš najljubši šal. Zvok dežja, ki pada po strehi. Rojstni dan.

ZIMA
Gazenje po snegu. Neskončna belina. Zvok tvojih skibootsk, ki se ugrezajo v novo zapadel sneg. Vonj po svežem hladnem zraku. Čajčkanje na krušni peči. Božič. Vonj po cimetu. Delanje adventnih venčkov. Okraševanje božičnega dreveščka. Postavljanje jaslic. Odštevanje na novo leto. Pičiči. Šali. Sankanje. Zavijanje v posteljo pod kup odej. Peka peciva. Vonj po sveže pečenih piškotih. Mandarine.

Enough

And you came to the point in life, at which you began telling yourself: "I need to move the fuck on."
So I'm done trying. If you want me in your life, let me know.
Bye.

ŠVIC

Čakam, da bo ura 12, da bomo končno šli. Ko pogledam na uro in vidim, da mi ostane le še 20 minut, jaz pa se moram še do konca spakirati in pojesti, začnem vsa živčna tekati gor in dol po hiši. OK, vse stvari so v potovalki - ne, čakaj, še zobna krtačka! V redu, to sem uredila...še kaj? Ne, v redu, zdaj lahko grem. Že se odpravljam v spodnje nadstropje, ko se nečesa spomnim...KARTA! Hitro tečem v sobo in v predalu pobrskam za karto. Mejdun, skoraj se mi je spet to zgodilo! No, hvala Bogu sem se vsaj spomnila na to. Čeprav zadnji čas, a sem se le! Lačna sem. V kuhinji odprem hladilnik in se namrščim zaradi neprijetnega vonja po mesu. Makaroni, makaroni... Aha, tukaj so! Iz hladilnika vzamem lonec z že narejenimi makaroni in ga postavim na štedilnik. Nastavim na najvišjo toplino in živčno pogledujem k mobilnemu telefonu, ki se še kar ni napolnil. Vzamem ga v roke. 4. Hitro klicanje. Kliči. "Ja, halo. Kdaj gremo? Kličem, ker me zanima, koliko časa imam še, da pojem. Aha, šele ob enih? OK, v redu..." Prekini. Zavzdih. No, lahko pa vsaj pojem v miru. Ko se makaroni končno segrejejo, jih stresem na krožnik in počasi pojem ob branju Slovenskih novic. Še kar mi ne gre iz glave članek, ki sem ga brala zadnjič. Največji moški ud meri 22cm, ko nabrekne, pa se pohvali kar s 33cm! Ugh, ne. Boli me, čeprav ne čutim. Kis. Olje. No me gusta. Vase zbašem makarone in se počim na kavč. Prižgem televizijo. Premikam programe, ko zaslišim avto. Prišla je moja sestra. Pripeljala je škatle stvari. Naj bi ji pomagala, a sem bolj kot ne le v moralno podporo. Nekje mine tista ena ura. Ura je končno 1. Ni jih še. 10 čez 1. Še kar jih ni. 20 čez 1. Pa kje so, no?! 30 čez 1 (beri: pol 2). Še kar nič. 13:37. Telefonski klic. "Pridi ven." "Prihajam!" Na hitro se poslovim od sestre, pograbim potovalko, spalno vrečo ter zložljive stolčke ter stečem ven. Prtljago odložim v prtljažnik in se usedem v avto. Pa pojdimo! "Zdajle gremo v McDonaldsa, ker sva lačni. Hehe." OK. Peljemo se. Bršljin. "Ti boš tudi kaj?" "Ne hvala, sem jedla doma." Počakam par minut, ko pritečeta nazaj z dišečimi vrečkami. Ven potegneta vsaka svoj hamburger, solato, sladoled in coca colo. Priskočim jima na pomoč s slamicami in jima pomagam pridržati pijačo, da se ne bi kaj polilo. Evo, ena coca cola je že na tleh. Ponudim jima robčke. Pa je zletela po tleh še žlička za sladoled! Zapasal mi je, a tega ne bom priznala. Ko se punci le najesta, prispemo v Trebnje. Vozimo se še nekaj časa po nekih jakih rovtah, ki jih na zemljevidu najbrž sploh ni označenih. Čez okno vidim neko teto, ki pristopiclja iz gozda. "Teta se bo tudi švercala na Švic? Haha." Prispemo. Ustavimo se sredi ceste in hitro tečemo po prtjago v prtljažnik. Tako hitimo, da se zapletemo z ležalkami in rabimo še nekaj časa da se odpletemo. Hitro, hitro, varnostnik nas čudno gleda, ker stojimo sredi ceste! V redu, to smo uredile, zdaj pa pojdimo! Nagrmadene s prtljago stopimo dol s ceste in se usedemo na travo. Uf, je gužva. Malce stran od nas opazimo našo družbo..in eno vmes, ki niti malo ni naša družba. "Daj, pojdi jih vprašat, kdaj gredo notri. Jaz ne grem, ker ne mislim gledati tiste ženske tam." OK, grem. Že na daleč me vidijo, da se jim bližam in mi začnejo mahati. "Heeeeeeej." Z nekaterimi se objemamo, ker se že dolgo nismo videli. "Boš pir?" "Ja, itak." Sparjen je. Ne paše mi več. Čez čas se končno odločimo, da gremo po zapestnice in čakati v vrsto. Hej, lanske zapestnice so bile lepše. Škoda, da je nimam. Stojimo v vrsti. In čakamo. In dočakamo. "Imaš kaj hrane ali pijače?" Odkimam. In res je nimam. Torej me spusti mimo. Potovalke se mi ne da do konca zapeti, zato z napol odpeto stopim malce stran. Ven iz nje mi zevajo oblačila, ampak se mi ne da zapirati zadrge. "Bosta odtisnili roke?" Ja, seveda, zakaj pa ne. Roko mi namaže pol z rumeno in pol s črno barvo. Odtisnem jo nekam na sredino in si poskušam čimbolj zapomniti, kam sem jo dala in kako izgleda, da jo bom lahko pozneje našla. Vsaj upam, da jo bom lahko. Ko vsi naši pridejo noter, se hitro odpravimo do tam, kjer hočemo imeti šotore. Sranje. Je že zasedeno. Prostor je le še za en šotor. Jaz naj bi pazila prostor za 3 šotore. Kje, za vraga?! S prijateljico se odpraviva malo naprej in najdeva neko prazno površino. Po tleh zlekneva odeje in vse, kar najdeva, ter se odpraviva k našim. Zdaj pa čakam, da pridejo moji šotori. Bolj kot mineva čas, bolj sem živčna, da mi bo nekdo ukradel "rezervirano taborišče". Končno pridejo vsi skupaj okoli 5. ure. S prijateljico greva čakati k vhodu. Tam v šotorišču zagledava bivšega sošolca in greva k njemu, da bi ga pozdravili. Ko se pogovarjava z njim, me prijateljica dregne. "Kaj?" Pomigne k sosednjemu šotoru. Zakričim. Zbežim stran. "Kaj dela ta ženska tukaj? Že v šoli mi jo je muka gledati, pa naj jo gledam še tukaj? Fuj! Gotovo ima sabo knjige, da se bo učila, ker drugače to zanjo ne bo produktiven vikend." Postavim se k tabli, kjer sem prej odtisnila dlan. Svojega odtisa že ne najdem več. Šment. Stojim pri ograji in se režim sošolkam, ki čakajo v vrsti. "Lej ga Žiga," s prstom pokažem prijateljici. "In tam je še tadrug Žiga!" "Koga čakate?" "Prijatelje." "Daj se prosim umakni malo stran." Varnostnik me nežno odrine stran in primorana sem se postaviti na drugo stran table. Počakam še nekaj časa in se smejim nekim naključnim fantom, ki ogovarjajo mojo prijateljico. Zagledam sošolca, ki je prišel do varnostnikov in postavil potovalko na mizo. Reži se. Poznam ta njegov nasmeh. Nekaj skriva v torbi, baraba! Ampak varnostnik mu ničesar ne najde, saj se mu sploh ne da temeljito pregledovati. Win win! Postavi se malce ob stran, da bi počakal še druge svoje kolege, jaz pa se mu postavim točno za hrbet. Ko se le obrne (po nekaj časa, ko stojim tam za njegovo ritjo kot budala), me s tistim začudenim izrazom pozdravi: "O bok, kje imaš šotor?" Resno? Ne vidimo se cel mesec, nazadnje ko smo se videli, si mi rekel, da me pogrešaš, jaz ti 3 ure pazim na prostor, da boš lahko postavil šotor, ker ni skoraj nič več prostora, ti me pa tako pozdraviš?! Strmam se in mu nočem povedati, kje ga imam. Vda se v usodo in se odpravi sam naprej, da bi našel še kaj prostora. Čez čas mi je žal in mu napišem sms, da naj počaka, a me ne posluša. Tudi prav. Sama še malce postojim in končno dočakam kolegice, ter moj šotor. Peljem jih v šotorišče 1, kjer me že celo večnost čakajo odeje (ki btw ležijo na posušenih konjskih/kravjih iztrebkih) in upam, da so še vedno tam. Prav tako tudi moji zložljivi stolčki in potovalka. Kriza, stari. "Varnostnik mi je našel žvižgavec!" "Haha." Ne gane me, itak ne pijem vina. Pridemo do tam in hvala Bogu so vse moje stvari še vedno na mestu. Postavim jih na kup in gledam, kako začneta dve kolegici postavljati šotor. S tretjo samo gledava. "Daj primi tule. Nategni vrv!" Primem in za silo napnem. "Pizda ste nesposobne." Vemo, ja. Zato se raje umakneva, ker v najini bližini šotori bolj padajo, kot pa se postavljajo. Moja partnerka v nesposobnosti se ozira naokoli in ko zagleda našega soseda, me prime za glavo in me kušne na lice. Šotor je postavljen. Da krstimo naš novi začasni domek, predenj postavimo moja zložljiva stolčka. Čiliranje. Ni nam hudga. Pridejo neki novi sosedje in začnejo postavljati šotor poleg našega. Gledamo jih, kako nimajo pojma o le-tem. "Pa kako to postavljate, to bi morali obrniti v drugo stran!" Tisti sposobni dve iz naše četverice priskočita na pomoč. "Kje hočete imeti vhod?" "Ja pri vas, da boste lahko ponoči hodile noter." Haha. Iz nekje privlečeta kladivo in jim začneta zabijati kline. "Hej, kako ste prešvercale kladivo? Meni ga je našel varnostnik in ga zasegel, češ da je hladno orožje." "Nekateri znamo. So mi pa zato našli pijačo." "Mi jo imamo pa v avtu, haha." Šotor je postavljen. "Zdaj nam boste morali pa kupovati pivo. Nam ga ne dajo, ker še nismo 18." Strinjanje. Me gusta tale protiusluga. "Gremo jest?" "Ja! Zdele bi mi ful pasal eni čevapi." "Nimajo jih." "Kako, da ne?!" Razočaranje. Histerija. "Pač nimajo jih... Imajo pa polnjene palačinke in pečena jajčka. " "Eh." "Pa jedi na žlico! Ziher bo kak pasulj zate." "Ooo." Torej gremo jest. Naročimo si dve porciji pomfrija. Njam. "Ooo živjo." "Zdravo." "A maš telefon za posodit za en klic?" "Ja, itak." Jem pomfri. Zmanjkalo je kečapa. "A gremo nazaj?" "Ja, ajde." Krožnike vržemo v smeti in gremo. Čiliramo pred šotorom. "Heeeej." Obiskovalec s pivom. "Omg, pir!" "Ma na vzemi ga, jaz ga ne bom več." "Resno?!" Vzame pivo in ga vsa vesela začne piti. To zgleda že skoraj kot oaza v Sahari. Zaslišimo neko znano glasbo. "Ej, Parni valjak tribute!" "Dej gremo!" Hitro "letimo" do prizorišča in zagledamo neko "stojnico". "Kaj pa imajo to?" "Tukaj se lahko slikaš. Saj veš, tole, kar imam za vratom." "Ajaa, dej gremo se slikat!" Stopimo do stojnice, kjer nam vsaki dajo en velik karton z obrazom na njem. Vse dobijo tisto veliko blondinko, jaz dobim pa moškega. Like an outsider. Postavimo se pred kamero in se že pripravljamo, da se bomo slikale, ampak se nič ne zgodi. Po nekaj poskusih poziranja nam rečejo, da kamera ne dela in da naj pridemo pozneje nazaj. Šment. Odidemo bližje k odru in se zleknemo na travi, ter poslušamo glasbo. "Parni valjak, to!" "Ja ampak če pa niso pravi…" "Ja boljše kot nič je že." "Ja no.." Tele kartonaste glave se mi precej dopadejo. "Doma jo bom nalepila na steno. Majkemi." "Na, vzemi še mojo." "Resno? To! Zdaj mam oba!" "Njej bo ime Marina." "Zakaj pa Marina?" "Ne vem, kar tako." "Povej mi Marina, zakaj ne poznaš me več, povej Marina, zakaj umikaš pogled…" "Pa ne no." Parnega valjaka (tribute band namreč) je konec. "Dej gremo hitro na wc, ker bojo zdaj Elvisi!" Hitro gremo do wcjev. Skoraj vsi so zasedeni. Čakamo in ko se končno kaj izprazne, hitimo noter. Vse normalno. Naj bi se na hitro polulala in šla na Elvise, ampak ne! Pogledam dol in vidim, da so moje spodnje hlačke rdeče. Drek. Ovijem si wc papir okoli njih in grem hitro ven iz wcja. "Menzo sem dobila." "Ja fuuuul." "Dej bi mi posodila vložek?" "Ja, itak, dej gremo hitro." Tečemo do šotorov in prijateljica iz svoje potovalke povleče ogromen vložek. "Kaj? Kaj maš te plenice?" "Vložek je za nosečnice, no. Lej, jaz ga imam že skos, pa se mi kej vidi?" Pogledam jo v rit. "Ne." "No..lej, drugega nimam." "Ok, hvala ti." Hitro tečemo nazaj do wcjev. Stopim v kabino, da bi si preoblekla spodnje hlače in si dala vložek. Ampak ni vse tako enostavno. Kar naenkrat ugotovim, da imam na riti ogromen rdeč flek. "Pa ne me jebat no!" Zaslišim glasbo. "Fak, Elvisi so začel. Šit, šit, Šiiiit!" Trudim se, da bi čimprej opravila, medtem ko mi prijateljice razbijajo po vratih in se derejo. "A imaš drisko, ali kaj?!" Ko bi jo vsaj imela, pizda! Ko končno opravim, grem ven in kolegice se mi smejijo. "Flek imam na riti. Do šotorov si grem preoblečt hlače. Ve lahko greste kar pod oder, bom taoj prišla." Tečem do šotorov in si ves čas mislim, če sem s tem flekom hodila naokrog. Super, a ne. Skočim v šotor in hitro pograbim edine druge kratke hlače, ki jih imam sabo. To so tiste, ki sem jih prej polila s pivom. Hvala Bogu so že suhe, čeprav smrdijo po postanem pivu. Ampak sej ni važno, po riti me najbrž ne bo noben vohal. Ko se preoblečem, hitro stečem do odra in poiščem svoje kolegice. Elvisi. Ponavlja se zgodba iz Patriota. Nekje v sredini je skupina ljudi, ki se ves čas preriva, ko komad najbolj nabija. Moji prijateljici se znajdeta vmes. Smejim se, ko ena pade po tleh. Hitro jo poberejo in odmaknejo se na stran, da ne bo še katera kakšno fasala. Pa saj sem vedela, kako bo. Odfuk.

*se nadaljuje*

Skozi zelene oči

~ Ti si sexi *, iz najbolj divastične vasi.. Si zelo v redu oseba in rada pomagaš drugim... Pridejo dnevi, ko si slabe volje, ampak ko to mine, je use spet v najlepšem redu.. Znaš zabavat ljudi s svojimi šalami in ostalimi forami, ki jih mamo me (prijateljice) med sabo.. Najbolj všeč na tebi so mi tvoji nasmehi iz 9gag-a, ker jih narediš tako originalne.. hmmm kaj naj še povem?? Si zelo simpatična in vedno na razpolago za pogovore v bilokateri situaciji. Zmeri najdeš pravo rešitev v vsakem problemu.. Sploh pa kaj čem nakladat s temi zlajdranimi stavki.. Ti si ena in edina, neponovljiva *.. in vse, kar lahko rečem je, da te imam NEIZMERNO rada in se lahko sam bogu zahvalim, da sem se spoznala s tabo..

~ Malo jača ne. Res si prava pojava. Človeka znaš spravt v dobro voljo, ko je najbolj na tleh. S tvojimi izjavami, pozami, imitacijami.. Res si legenda. Sicer včasih se preveč obremenjuješ za stvari za katere nisi ti kriva, in s tem mučiš samo sebe... In še enkrat ti povem, da si tega ne zaslužiš. Ker si taka dobričina, da jo lahk podnev z baterijo iščeš. Si zeloo splošno razgledana in dobro se znajdeš v vsaki situaciji.. Zato te je vedno dobro met zraven.
Drugač si mi pa odprla oči, da mate pri vas najači burek in sem zelo vesela, ker sem tvoja sošolka in prijatlca :))

~ Ti si mala seks masina, ki svojim prijateljem stoji ob strani v dobrih in slabih casih, vedno se lahko zanesemo nate, da bos tukaj za nas; obozujem dejstvo, da imamo svoje 'inside' fore, zarad katerih nas drugi ljudje gledajo, ko da smo prizadete.
TI SI LEGENDA! Gladko po tvojih besedah.

That's what makes it

Zvok dežja, ki udarja ob okno ponoči. Rahel vetrič v vročem dnevu. Mačka, ki se ti smuka okoli nog, ker hoče, da jo čohaš. Kava, ki te dejansko prebudi. Dolg in nemoten spanec po neprespanem tednu. Umetnost. Gledališke predstave. Dan, preživet s prijatelji ob peki peciva. Nadomeščanje, ki ga na koncu sploh ni. Sončni dnevi, ki jih izkoristiš z ležanjem na travi nad marofom. Pihanje regratovih lučk. Gledanje risank ali starih slovenskih filmov iz svojega otroštva. Nežen poteg po goli koži z nohti. Skupno nakupovanje s sestrama. Objem z ogromnim plišastim medvedom. Ali pač objem. Sedenje ob morju, ko ti nežen vetrič mrši lase. Tisti polovični nasmehi, ki na simpatičnih fantih tako lepo stojijo. Imeti rad nekoga, ki ti ljubezen vrača.

Le shortie

Ljudje razmišljamo (you don't say, captain obvious, huh?). Jaz dostikrat razmišljam. Večkrat tudi o ljudeh; o kakšnih določenih osebah. In potem se včasih človek zamisli: »A kdo razmišlja o meni?« Predstavljaj si nekoga, ki se tako iznenada spomni nate. Nekaj se zgodi in puf! tvoj obraz jim pride na pamet. Slišijo neko pesem, gledajo nek film ali pa se spet znajdejo na nekem kraju, ki jih spominja nate. Spomnijo se nečesa, o čemer si jim pravil, tvojega načina obnašanja, govorjenja; iskrice v očeh, ko si srečen…to jim pade na pamet o tebi, pa če se dobro razumete ali ne, če se vidite vsak dan, ali pa če se niste videli že celo večnost. Lepo je vedeti, da nekdo misli nate. Ampak zanka je v tem, da ne vemo, kdo in kolikokrat razmišlja o nas… Potem, če si pa nekdo lupi korenček ob misli nate; to…to je pa že druga stvar.

Do naslednjič,

Layla.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 14. del

"Mami, doma sem!" je zaklicala Živa, ko je prestopila prag svojega doma. "Kako si se imela pri Evi?" je zaslišala mamin glas iz kuhinje, ko se je poskušala neopazno splaziti v svojo sobo. Ni hotela namreč, da mama vidi, v čem je oblečena. "Super je bilo. Le spali sva bolj malo, saj je Eva spet hotela gledati filme celo noč," je še rekla in smuknila v svojo sobo.
Vrgla se je na posteljo in se zazrla v strop. Hotela je premleti vse, kar ji je povedala Eva, a je bilo enostavno preveč vsega. Preveč informacij, preveč napak.
Preoblekla se je v trenirko in neko staro majico, ki jo je po navadi nosila doma. Nato je stopila k oknu in se zazrla v sosednjo hišo. Okno, ki je bilo točno pred njenim, je bilo v Mihovi sobi. Pod njenim je bila garaža, na katero je včasih splezala ponoči in opazovala zvezde. Če se je Miha počutil dovolj akrobatskega, se ji je s skokom čez okno pridružil tudi sam. Zdaj, ko je gledala v njegovo sobo, je videla le temo. Hotela je še počakati nekaj časa, da bi videla, ko pride Miha. Vedela je namreč, da je trenutno na tekmi. Res je potrebovala nekoga za pogovor. Hotela je še drugo mnenje o tem, če je naredila napako ali pa naj raje pozabi na vse skupaj. Ampak kako? Prejšnji večer je doživela svoj prvi poljub in to s fantom, ki ji je bil že nekaj časa všeč. Problem pa je bil ta, da se tega sploh ni spomnila. Zavzdihnila je in se vrgla nazaj na posteljo. Počutila se je umazano in prodano. Ni se več počutila kot ona, sploh ni več vedela, kdo je. Ah, zakaj sem sploh privolila v vse skupaj?
Ko je kasneje ležala in premišljevala, je zaslišala neko praskanje. Pogledala je kvišku in videla, da v njeno okno padajo majhni kamenčki. Stopila je k njem in zagledala Miho, ki je stal v svoji sobi in zrl k njej. Z roko je segla h kljuki na oknu in ga počasi odprla. Nato se je usedla na okensko polico, zavrtela svoje telo in že je stala na strehi garaže. Sedla je in pogledala k Mihi, ki je tudi sam odprl okno in se ji kmalu pridružil na strehi. »Slišal sem, da je bilo včeraj pestro,« je rekel in se zazrl vanjo. Zavzdihnila je in ko ga je pogledala v oči, ni več zdržala. Pričela je jokati.

What's love got to do with it?

Včasih pogrešamo tudi tisto, česar v bistvu nočemo.
Priznam, pogrešam ga. No, v bistvu ne pogrešam njega, pogrešam občutek, ki sem ga imela, ko sem bila z njim. Pogrešam tiste čase, ko je bilo vse skupaj še čisto nedolžno, ko še nisem bila dovolj zrela za karkoli. Ne bi ga vzela nazaj, ne, to nikakor. Svoje odločitve ne bi spremenila in prepričana sem, da sem se dobro odločila. Ampak včasih se poleg vseh teh slabih stvari, ki so se takrat dogajale zaradi njega, spomnim tudi na tiste dobre… Spomnim se nase, ki sem kot še neizkušena v ljubezni naivno mislila, da je to to in da sem zares zaljubljena. Pogrešam to nevednost, ker takrat, ko se še nisem dobro zavedala vsega, je bilo vse veliko lažje. Tisto, kar mi je takrat povzročalo preglavice, se mi zdaj zdi povsem nepomembno.
No ja, vsi enkrat odrastemo in s časom, ko rastemo (jaz kljub vsemu ne ravno dosti), postajajo tudi naši problemi večji in zahtevnejši. Kar naenkrat težave s pravilno izbiro oblačila za barbike postanejo, kako uskladiti svoj urnik. Ampak to sploh ni več pomembno, ker sem zašla s teme.
Hotela sem samo reči, da ga včasih pogrešam in da mi je žal, kakšen odnos imava zdaj – nikakršen. Ampak vseeno ne bi ničesar spremenila.


Do naslednjič,

Layla.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 13. del

»Katastrofa. Katastrofa!« Vstala se je in pričela hoditi gor in dol po sobi. »Čakaj, kako pa ti sploh veš, kaj vse se je dogajalo v tej sobi?« »Nekaj sem sama videla, nekaj si mi pa ti povedala, ko sem te nesla na posteljo in si bila še malo prisebna,« je skomignila Eva in si natočila kozarec vode. »Čakaj, kaj pa moji starši? Saj ne vedo, kje sem!« je nenadoma vzkliknila Živa, a ji je Eva mirno odgovorila: »Ne skrbi, klicala sem tvojo mami, da boš prespala pri meni. Pri nas trenutno ni nikogar doma in nihče ne bo vedel, kje sva zares spali.« Živa se je vrgla Evi za vrat in jo 'kušnila' na lice. »Eva, ti se sploh ne zavedaš, kako zelo rada te imam trenutno. Hvala ti, res.« Eva se je le nasmehnila in rekla: »Za to pa so sestrične, kajne?«
Ko se je Živa oblekla nazaj v svoja oblačila, sta z Evo odšli v spodnje nadstropje k drugim. Počutila se je neprijetno, saj je imela občutek, da so vsi utihnili, ko so jo videli in zdelo se ji je, da jo premerjajo s pogledom. O Bog, sem res morala toliko piti? Tiho je stopila do Mateja, ki je sedel za mizo in pil kavo. Proti njemu je stegnila roko, v kateri je držala njegovo majico in se prisiljeno nasmehnila. »Se vidiva…ali nekaj takega,« je tiho rekla in se obrnila ter odšla. Eva se je še poslovila od drugih in stopila za Živo.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 12. del

Živa se je kar dvignila in upala, da ta zgodba ne vodi v kaj, česar ona ne bi hotela. »No in potem sta kar nekam odšla… Jaz, kot skrbna sestrična seveda, sem odšla ven in vaju poiskala. Bila sta zunaj pri telefonski govorilnici in Matej te je naslanjal nanjo ter te poljubljal. Nekaj časa sta se tako poljubljala, potem pa te je začel grabiti pod obleko in se mi je vse skupaj zazdelo malo preveč. Naredila sem se pijano kot mina in stopila do vaju ter se prevrnila na tla in se pričela režati. Ko si me videla, si me začela objemati in govoriti, da sem najboljša sestrična, da ne veš, kaj bi brez mene in da če me ne bi bilo več, da tvoje življenje ne bi več imelo smisla...« Živa jo je grdo pogledala in Eva je zavzdihnila. »Dobro no, rekla si samo to, da me imaš rada in da uživaš. Potem si pa rekla, da hočeš domov. Komaj si stala pokonci, Matej pa tudi ni bil ravno priseben in ko smo hoteli oditi, je prišla Maja, saj veš, tista iz sosednjega razreda. Bila je s svojimi prijatelji in vsi so bili veseli in pijani. Rekla je, da praznuje rojstni dan in da gredo k njej domov. In smo odšli tudi mi… Tam je spet tekla pijača in Matej te še kar ni spustil od sebe. Kmalu te je odpeljal nekam gor, torej v to sobo, kjer sva zdaj in pričel te je kar malo agresivno poljubljati in mečkala sta se, potem pa si je slekel majico in tebi obleko ter te hotel kar…saj veš, no. Hvala Bogu si ti rekla, da moraš na stranišče. Komaj te je spustil, a te je, ker si rekla, da se boš drugače polulala nanj.« Zasmejala se je in pogledala Živo, ki se je držala za glavo in zgroženo spremljala Evino zgodbo. »Tebe celo večnost ni bilo s stranišča, Matej pa je vmes zaspal na postelji. Potem sem te jaz našla na stranišču, kjer si spala. Neka Tia mi je pomagala, da sem te zvlekla na posteljo, na tleh pa sem našla Matejevo majico, ter te oblekla vanjo. Kmalu sem tudi jaz zaspala, to pa je bilo tu na tem kavču.« S prstom je pokazala na zofo v kotu sobe in se zazrla v Živo, ki je bila skoraj brez besed.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 11. del

»Meni ni popolnoma nič jasno…« je rekla Živa in debelo pogledala v Evo. S telesom se je vrgla nazaj na posteljo, saj je komaj sedela pokonci. »Kaj se je sploh dogajalo?« je pogledala Evo, ki se je prav nesramno smehljala sama pri sebi. »Zadnje, kar pomnim, sva midve v gostilni, kjer pijeva tekile. O moj Bog, tekile…« Z roko se je lopnila po obrazu in pogledala skozi prste. »Pa daj nehaj se že smejati in mi raje povej, no!« se je zadrla na Evo in jo udarila po prsih. »Pa dobro no, ne tolci me po joškah, mi bodo še otekle! Sicer, če malo premislim, me kar daj, bodo vsaj večje.« Izprsila se je in Živa je morala grozeče dvigniti dlan v zrak, da se je Eva zresnila in končno »privolila« v to, da ji pove dogajanje prejšnjega večera. Globoko je vdihnila in pričela pripovedovati: »No, na začetku veš, da sva pili tekile v gostilni. Teh tekil je bilo kar precej, sledile pa so jim še epruvetke jagermaistra. Moram reči, da si spila kar precej, glede na to, da sploh ne piješ.« Nasmehnila se je in nadaljevala: »No, po teh rundah sva odšli v disko. Tam sva plesali in moram priznati, da znaš kar migat, mačka!« Zarežala se je in jo lopnila po roki, a je raje nadaljevala zgodbo, saj jo je Živa skoraj prebodla s pogledom. »Potem je prišel Matej in ko si ga videla, si kar odplesala do njega in začela plesati z njim. Ko je videl, kako dobro plešeš, se ti je pridružil in plesala sta kar nekaj časa. Malo me je bilo kar strah zate, ker sta bila tako blizu skupaj in ker je njegova roka malo prevečkrat zašla na tvoja stegna in tvojo zadnjico.«

ROMAN #2: Zlagani jaz; 10. del

Čisto popolnoma nič ji ni bilo jasno, kaj je počela v isti postelji z njim, še manj pa je razumela celo situacijo, ko je videla, da nima oblečene obleke od prejšnjega večera, temveč da ima na sebi le spodnje perilo in neko staro, njej preveliko majico.
Hotela je že kaj reči, a ni vedela kaj. Na srečo pa je neprijetno tišino prebila Eva, ki je vstopila v sobo. »O, ptička. Sta kaj žejna?« Oba kotička ustnic je imela raztegnjena skoraj do ušes in izgledala je, kot da bi bila budna že vsaj 5 ur; bila je namreč zelo zbujena in urejena do potankosti. Klasična Eva pač.
V roki je držala pladenj, na katerem je bil vrč kristalno čiste vode in kozarci. Voda. Živa se je s tal pobrala kot iz topa in skočila do Eve, ter si hitro privoščila nekaj požirkov te nesramno dobre tekočine. Vsaj tisti trenutek ji je bila tako zelo dobra.
»Kaj si mi naredila včeraj?« je tiho rekla Evi, ko se je obrisala okoli ust in prazen kozarec odložila nazaj na pladenj. »Počutim se, kot da bi me nekdo povozil. In to s tovornjakom.« Eva se je sama pri sebi zasmejala in pladenj odložila na mizo, da je lahko natočila vodo v še drugi kozarec, ki ga je nato odnesla do Mateja. Ta je zdaj že sedel na postelji in ne več na tleh, ter zmedeno pogledoval v dekleti pred njim.
»Mačka imaš, ljubica. Mačka,« se je zasmejala Eva in pogledala Živo. Ta je globoko izdihnila, saj je dejansko že prej vedela, kaj je razlog za izgubo spomina in neprijetno počutje. Pogledala je k Mateju in ko je videla, da se ji smeji, ji je postalo nelagodno in se je raje zazrla v tla. »Jaz grem kar dol…v kuhinjo ali nekam,« je zaslišala njegov glas in s kotičkom očesa videla, da se je vstal ter stopil bližje. Eva mu je pokimala in rekla: »Drugi so nekje v kuhinji in dnevni sobi.« »Kdo drugi?« je hitro vprašala Živa in se zazrla v Evo. Nihče ji ni odgovoril, Matej je le rekel: »Hvala za vodo,« odložil prazen kozarec na mizo in tiho odšel iz sobe. »Pridi, imam ti veliko za povedati,« se je zasmejala Eva, ko je videla, da je Živa popolnoma zmedena in jo posedla na posteljo.

ROMAN #2: Zlagani jaz; 9. del

»O Moj Bog… Katerega leta smo?« Zamežikala je v svetlobo, ki ji je sijala točno v oči in z rokami pobrskala za blazino. Ko je tipala po postelji, je začutila nekaj trdega in čudno kosmatega. Bolj kot je to tipala, da bi ugotovila, kaj sploh je, bolj se je pričela zavedati, da sploh ne ve, kaj pravzaprav počne. Pa saj je kmalu ugotovila, saj je ta stvar iz sebe izpustila čuden zvok, ki je bil dejansko navadno mrmranje in zvok, ki ga po navadi izustiš takrat, ko te hoče nekdo zbuditi, ko bi rad še spal. Ta kosmata stvar (za katero je najbrž že jasno, da je glava) je imela k Živini nesreči nekje tudi roke in te so z vso silo pristale na njenem ravno zbujenem obrazu, bolj natančno na nosu. »Auč!« Brcnila je z nogo in to določeno osebo, ki ji je ravno izmaličila organ za duh, porinila dol s postelje, da je padla nekam k nočni omarici. Vedela je, da je bil padec grd, saj je nesramno počilo, nekje na tleh pa je pristala tudi lučka, ki je še ravno prej trdno stala na omarici. »Pa kaj je s tabo narobe?« je zadonelo izpod postelje. »Me hočeš spravit v bolnico, ali kaj?! Auu.« Živa si je sama pri sebi mislila, da si Eva vse to že zasluži, ker jo zaradi nje zdaj tako boli glava (od alkohola namreč; očitno je imela prejšnji večer preveč) in od nedavno nazaj tudi nazaj nos. Hotela se je že zadreti, da ji bo še kaj vrgla v glavo, če ne bo dala miru, ko jo je nekaj prešinilo…ali je imela Eva hudo poškodovane glasilke, ali pa to ni Eva, ker ima ta oseba nekam globok glas. Za žensko namreč.
To spoznanje jo je iz postelje vrglo kot da bi nekdo njeni mami povedal, da so razprodaje. In da, dejansko jo je iz postelje vrglo, ker se je tako nemudoma vstala in hotela skočiti na tla, da se je brcnila v prst na nogi, ter se posledično spotaknila ob rob postelje in se z rokami naprej prekucnila po tleh, kot je bila dolga in široka. Ne sprašujte me zakaj in kako; bilo je namreč zelo akrobatično razpoloženo jutro.
»Ti res nisi normalna…« Globok glas. Balzam za njena ušesa ob tako zgodnji uri. V neznani postelji. In od neznane osebe. Res super; naravno ekstra mega super fantastično.
Počasi je dvignila glavo, sicer ne preveč navdušeno, ter se zazrla v osebo, ki je ležala dva metra stran od nje. »Matej?!«

The breeze kissed her face

Poljub.
Na kaj se najprej spomniš? Poljub, seveda. Ampak kakšen? Kje?
Obstaja veliko različnih poljubov, na različnih mestih; na usta, lice, nos, vrat, trebuh, roke, čelo...
Na čelo. Meni osebno je ta poljub najlepši, najbolj oseben in največji dokaz, da imaš nekoga rad. Ker nihče ni še poljubil nekoga na čelo, ki ga ni imel rad. Si že pomislil na to?
Seveda, poljub na usta je samoumeven. Ampak velikokrat se je ta poljub zgodil za zabavo, zgolj za užitek. Mar ni res? Poljub na čelo je zame dokaz ljubezni. Pa naj bo ta ljubezen romantična ali ne. In čeprav se vam morda zdi čudno; tako je. Cheesy stuff.


Do naslednjič,

Layla (ki vas pušča lačne s precej kratkim postom). ;)

You're not a delicate snowflake

Vsak ima svoje hobije. Vsak nekaj rad dela. In vsak naj bi bil v nečem dober. Zakaj te stvari počnemo? Preprosto zato, ker to radi počnemo in ker uživamo, ko to delamo. Ob tem se počutimo dobro (vsaj naj bi se) in če smo v tem še kakor toliko dobri, potem smo ponavadi tudi ponosni na to, kar na koncu naredimo.
Ljudje me sprašujejo: "Zakaj ti rada pišeš?" Skomignem. Ne vem. Zdi pa se mi narobe, da ne znam tega ubesediti. Mislim, saj pri pisanju je to smisel, kajne? Da lahko vsako misel, čustvo ubesediš; spremeniš v tekoče govorjen stavek. Neko lahko berljivo besedilo, ki te potegne vase.
Všeč mi je umetnost. Vse vrste: literarna, likovna, gledališka, glasbena, filmska in plesna.
Izmed teh mi je precej ljuba tudi likovna umetnost. Problem tu pa je, da nisem ravno nadarjena za te stvari. Rada, zelo rada bi znala dobro risati. Pa ne znam. Znam samo prerisovati.
Neizmerno so mi všeč scrap-booki in ustvarjalno polepljeni albumi. Zelo rada bi jih imela-jih sama naredila, ampak preprosto ne znam. Ker nimam te žilice za umetnost.
Ah ja...se bom raje držala tistega, kar znam. Spanja.


Do naslednjič,

Layla.

The one who must not be named

Kdo sem?
No, sem dokaj navadno dekle, precej nizke rasti in v najlepših letih. Moja pričeska malo odstopa od povprečja, a še vseeno imam razcepljene konice in naravne lase. Moj nos je precej širok, lička pa pohvalno okrogla (chubby bunny). Nekaj mozoljev gor ali dol tudi ne škodi.
Moj stil je povprečen, nič kaj posebnega. Da se oblečem za v šolo, samo pograbim prvo, kar mi pride pod roke. S svojim videzom se ne obremenjujem preveč.
Sem precej zgovorna, a če sem v družbi neznanih ljudi, postanem precej tiha in komajda pisnem kako besedo.
Všeč so mi vampirji. Ampak ne takšni, ki se svetlikajo. Pri vampirjih je glavna stvar kri. In ubijanje. Pika. Hipster Layla; liking vampires before it was cool.
Ne jokam se, ko gledam cheesy romantične filme. Razen, če umre neka žival... Rada pa imam video igrice, Pokemone, Harryja Potterja in gangsterske filme.
Ne ličim se in ne nosim oblekic ali čevljev s peto. Pa kaj potem.
V knjigah vidim več čaru kot v filmih. In zelo rada hodim v gledališče, pa tudi v opero!
Ugotavljam še, če sem pametna. Ampak vse bolj se mi zdi, da se poneumljam. In za to krivim lenobo, ki me, po pravici povedano, vse bolj spremlja. Mislim, da prigovarjanje, da "letos še lahko zabušavam, itak se ocene štejejo šele naslednje leto," čisto nič ne pomaga. Ampak kaj čmo...v teh par mesecih se bom menda že popravila.

Sramotno, da na spletni strani smrklja.si rešujem test, ki naj bi mi povedal, kdo sem. Kajne, da bi morala to že sama vedeti?

Kdo sem?
Saj še sama ne vem. Še vedno ugotavljam.


Zagotovo pa sem Layla.

...pa do naslednjič.

Be(you)tiful

Včasih sem bila zelo nesamozavestna. Ves čas sem se kritizirala; ko sem se pogledala v ogledalo, sem se zgražala nad sabo; samo gledala sem na to, kaj si drugi mislijo o meni ipd. Potem pa sem si mislila: "ZDAJ JE PA DOVOLJ!" In skoraj čez noč mi je samozavest narasla.
In zdaj je drugače. Rajši se imam in drugače gledam nase. In včasih se mi zdi, da je to narobe. Mislim...
A je to narobe, če se sama sebi ne zdim grda? Če se mi zdi, da včasih pa kakšno stvar naredim dobro? Da se mi zdi, da sem pa nekaj naredila perfektno? A je narobe, če preberem kakšno svojo staro zgodbico in se mi zdi, da sem to pa dobro napisala? Ali pa, da se mi včasih moje risbe ne zdijo grde, ampak so mi všeč? In to zelo? Ali pa da povem nekaj, kar se mi zdi smešno?
A je narobe, da se mi zdi, da sem posebna oseba? Da če bi v drugem življenju poznala nekoga takega, kot sem jaz, da bi bila ponosna, da poznam to osebo?
Meni pa se zdi, da to ni ravno narobe, ampak da zveni, kot da se važim. Da sebe delam nekaj več, kot so drugi. Čeprav nočem. Ampak tako pa zveni, a veste? Res tako zveni.
In včasih se mi res ne zdi prav, da se nekateri ne želijo družiti oz. pogovarjati z mano, ker pa ne počnem tistega, kar bi oni hoteli, ali pa ker nimam popolne postave; ne zanima pa jih drugo, kar počnem.
A je res narobe, če sem sama sebi všeč in na sebi ne bi spremenila ničesar?


Do naslednjič,

Layla.

The faceless book

Facebook. Težko se je izogniti tej temi. V današnjih časih je to že skoraj obvezen del pogovora. Ko sem bila to poletje na morju, recimo, smo bili v hiški v kampu. V sosednji hiški pa je bilo nekaj najstnikov (po moji oceni frišno polnoletni), skupina punc in dva fanta. Ves čas so ležali zunaj pred hiško na ležalnikih in se pogovarjali ter smejali (tudi pozno ponoči, ko sem hotela spati in so imeli televizijo na ves glas in so se smejali, da se jih je slišalo na drug konec kampa; mularija!). No, kadar sem si zaželela svežega zraka (dejstvo, da je bilo precej soparno, postavimo na stran), sem odšla sedet ven na teraso in reševala sudoku ali nekaj podobnega. In mi ni uspelo, da ne bi preslišala njihovih pogovorov - ker so bili zelo glasni. No, in kaj so se pogovarjali? Facebook facebook facebook. Sploh ne vem, če so se pogovarjali o čem drugem. "Si videla sliko na Facebooku, ki sem jo objavila?" "Ja itak, ful je zakon." "No, dej jo lajki." "Ja bom ja." Ipd. Čudim se, da zdaj posledično ne škilim, ker sem takrat toliko zavijala z očmi. In ker sem pač firbec, sem včasih malo stegnila vrat in pokukala čez ograjo k njim. In kaj sem videla? V krog postavljene ležalnike, ki sem jih že prej omenila in skoraj vsi, ki so tam ležali, so imeli v naročju prenosnik. Skoraj vsak je imel svojega in so ves čas tipkali ter se pogovarjali o Facebooku. And I was like: "Srsly?"
Ne resno...na morju si s kolegi, prvič ste sami skupaj brez nadzora (ta podatek je potrjen s strani sestrinega fanta, ki hodi tja vsako leto in jih navidezno pozna; nisem si ga izmislila :Đ), vi pa ste skoraj ves čas na računalnikih in se pogovarjate o Facebooku. Ne, ni v redu. Namesto, da bi šli na plažo, ki je stran le 100m in kamor ste res šli redkokdaj, tipkate po prenosnikih in se na ves glas režite statusom, ki jih berete na Facebooku.
Pojdite na plažo, malo naokoli po mestu, zaradi mene ste lahko tudi pred hiško na ležalnikih in se pogovarjajte, ampak vsaj za en teden se odklopite od teh vaših aparatur in se ne obremenjujte s tem, kakšne slike objavlja tista cipa iz sosednjega razreda in kdo je s kom po novem prijatelj.

Statistike kažejo, da je v Sloveniji 685480 uporabnikov, to je 34.22% slovenskega prebivalstva. Tako da je velika možnost, da si ti, ki to bereš, tudi njegov uporabnik. Je pa tudi vprašanje, kako redno posodabljajo te podatke. Ampak pustimo to.

Vsi vemo, da s(m)o vsi po vrsti veliko preveč na Facebooku. Ampak v bistvu večinoma ne delamo nič. Domov-Profil-Domov-Profil. Gor visimo iz samega dolgčasa in ker smo preleni, da bi se vstali izza mize in kaj naredili. Že gledanje televizije bi bilo bolje kot to. Ampak se nikomur ne da.
Saj sploh ne vem, kaj je tu tako posebnega. Za prijatelje te dodajajo ljudje, ki jih ne poznaš in kasneje obžaluješ, da si jih sprejel, ker pišejo in objavljajo same neumnosti.

Pa bom predstavila par skupin Facebookerjev:
- FEJMIČ: To je tisti, ki ima iz neznanega razloga 1500 in več FB prijateljev. Objavlja hipster fotke, prosi za lajke in se dela, da je oh in sploh. Na vsako sliko dobi po 200 lajkov in 100 komentarjev. Za stanja dobiva po 100 lajkov, pa čeprav napiše samo dobro jutro.
- ATTENTION WHORE Ponavadi so to punce. V albumu svojih slik jih ima po 57 in vsaka je skoraj ista; slikana v ogledalo, v ozadju pa se vidijo prekrasne ploščice v kopalnici in straniščna školjka. Največkrat se slika pomankljivo oblečena, z dekoltejem (ki ga ušivo cenzurira v Photo Filtru in zraven doda še kak beden napis v roza barvi - ponavadi svoj vzdevek ali kak beden citat iz komercialnih komadov) in z mobilnim telefonom. Fantje jim komentirajo, da kako so lepe in zagreto lajkajo njihove izprčene guzice in duck face(od kdaj je to lepo, resno?!). Da ne pozabim omenit še to, da imajo ponavadi obraz tak, kot da bi jih nekdo povozil z vlakom in čez njih zapeljal še s plugom. Ampak bodimo fer: med njimi je tudi veliko fantov, ki pa se slikajo zgoraj brez (v ogledalo seveda).
- NOVIČKAR: Tej osebi se zdi pomembno, da na Facebook napiše vsako svojo dejavnost; kam gre, koliko naloge ima, ki se ji je ne da delati, kako ji je dolgčas, kaj smešnega se je zgodilo doma ali v šoli in kaj dobrega je bilo za kosilo.
- IGRALEC: Facebook uporablja samo za igrice (Farmville, Petville, Mafia Wars, Vampire Wars ipd.) in ti zelo vztrajno pošilja povabila za njih, ki pa jih vedno zavrneš.
- DRAMA QUEEN: Piše statuse, ki so npr. taki: "O moj Bog, ne morem verjet, pra***a!" ali "Kaj vse se mi bo še zgodilo danes? Življenje je bedno." Ponavadi ni nič narobe ampak te osebe pišejo ta stanja samo zato, da bi ljudje spraševali, kaj je narobe in bi dobile pozornost.
- KITAJSKI TURISTI: Na vsaki sliki kažejo peace.
- FOREVER ALONE: Ves čas piše samo o tem, kako je ljubezen grozna stvar in fantje/punce z njo. Objavlja random depresivne citate o ljubezni.
- ČAROVNICE IZ SNEGULJČICE: Objavljajo na bale slik in skoraj vsaki v opis napišejo, da so grde in da gre kmalu dol z interneta. Njihove prijateljice seveda pišejo, da so najlepše in da ni res, da so grde in nato se "kregajo" pod komentarji, katera od njiju je lepša.
- ZALEZOVALEC: Preprosto. Vsako uro preverja profil določene osebe, si na mobitel naloži komade, ki jih ta oseba objavlja in jih predvaja, ko gre ta oseba v živo mimo ali reče kakšno stvar, o kateri je zadnjič govoril ta osebek na Facebooku.
- TRANSFORMER: Fantje, ki imajo za prikazno sliko avto ali motor.
- VABITELJ: To je ta oseba, ki te vedno vabi na neke dogodke, ki pa jih skoraj vedno zavrneš in jih nikoli več ne pogledaš.
- PETELIN: Tej osebi se zdi pomembno, da vsak dan napiše dobro jutro in lahko noč.
- VŠEČKAR: Ne piše nič ampak samo lajka skoraj vsak status, komentar, povezave ali sliko in random skupine.

To je samo del vsega, kar se dogaja na Facebooku. Moj razlog, da ga nisem še izbrisala, je ta, da večinoma komuniciramo prek njega. In še najlažje je.

Sicer pa, kot piše na urban dictionaryju, je Facebook "A stalker's dream come true."



Do naslednjič,

Layla.

Being happy is one way of being wise

"Če hočeš biti srečna, zakaj potem nisi? Zakaj se enostavno ne brigaš za težave in brezvezne stvari, ter se preprosto ne sekiraš? Zakaj se moraš z vsem tako obremenjevati? In potem hočeš biti srečna?"

"If you want to be happy, then be." Ta citat poznam že nekaj časa in vedno se mi je zdel nesmiseln, težak. Mislim, saj biti srečen ni tako lahko. Še posebej ne, če ti gre narobe več stvari, kot bi moralo. Ne vem, ljudje ti pravijo, da se v nekem trenutku preprosto odločiš in to storiš. Seveda, to deluje pri mnogih stvareh; v tem primeru pa nisem bila prepričana. Mogoče pač nisem zares poskusila, ampak sem vse storila polovično. Če mene vprašate, potrebuješ samo motivacijo.

Britanka Heather Small (ki svojemu imenu kar precej ustreza; velika je borih 163cm-ampak je še vedno večja od mene; prmejdun!) v svoji pesmi poje: "What have you done today to make you feel proud?" Pesem res ni kaj prida (vsaj meni ne kaj preveč), je pa besedilo dokaj spodbudno. Da ti misliti. Vsaj meni, no.
Od zdaj naprej se vsak dan to vprašam in pomislim, kaj sem ta dan storila takega, na kar bi bila lahko ponosna. No, pri meni veljajo bolj majhne reči (ker sem še vedno dokaj lenobno dekle, spremenila se res nisem kaj dosti); npr. to, da sem prebrala knjigo; pogledala film, ki sem ga imela na spisku že kar dolgo časa; končno nalepila slike na steno; šla na malo daljši sprehod s psom kot ponavadi; pomagala prijatelju; napisala kaj novega na blog, morda. Take majhne stvari pri meni štejejo. Zakaj? No, zato ker sem precej lena, kot sem že povedala, in ponavadi nisem počela ničesar poleg tega, da sem odšla na šetnjo s psom. Ampak večinoma sem vegetirala ter iz dolgčasa surfala po internetu (Domov-Profil-Domov-Profil). Tako da je zame zaenkrat že to, da pogledam nek film s spiska, nekakšen dosežek. Yay me! :D

Druga stvar je, da vsak dan poskušam najti nekaj, kar bi mi dalo razlog, da se nasmehnem. A little reason to smile. Če najdem nekaj takega, si to rečem. In se že počutim bolje. Ne vem zakaj, ampak se. Za boljšo predstavo o tem:
- dobra glasba na radiu, ko se zjutraj pelješ v šolo,
- ko ugotoviš, da lahko z novimi SkiBootskami končno spet gaziš po snegu,
- polnočni sprehodi po tihem mestu in opazovanje semaforjev, ki utripajo in se prižigajo v prazno,
- hrana,
- topel čaj, ki te hitro pogreje po dolgem zmrzovanju
- dober spanec,
- mačka, ki ti da s predenjem in muzanjem ob nogo dobro vedeti, da nekaj hoče,
- dan, preživet v pižami,
- ugotovitev, da ti je neka določena ura odpadla,
- cel mesec brez matematike,
- ko se končno polulaš po dolgem mencanju,
- sveže pečeni piškoti,
- gledanje najljubše serije (Dexter FTW),
- poslušanje klasične glasbe za sproščanje,
- ko vidiš nekaj izmed svojih priljubljenih igralcev igrati skupaj v filmu,
- topla oblačila, ravno vzeta iz sušilnega stroja,
- v prvem poskusu rešen kakuro,
- gledanje Animal Planeta,
- peka peciva,
- zjutraj, ko se vstaneš, hitro stečeš na stranišče (mrzla wc školjka, brr), nato pa spet smuk nazaj pod toplo odejo,
- ipd.

Kaj naj še rečem? Sami si najdite svoje 'little reasons to smile' in sami si boste našli svojo srečo.


Do naslednjič,

Layla.

Like a garden in my pocket

Svoje novoletne zapovedi sem že objavila, kajne? No, mislim, da sem eno pozabila - Več brati. Če se vam zdaj po glavi mota, da kakšna piflarka in dolgočasna oseba sem, potem lahko kar odklikate s tega bloga. Če bereš knjige, si kul. Reading makes you awesome. :D Če ne drugega, si zelo razširiš slovnico.

Včasih sem rada brala. Zelo. Pa saj še vedno. Ampak včasih sem si našla čas za knjige. Ko sem bila v osnovni šoli, sem bila ves čas v knjižnici, vsak teden sem vračala že prebrane in si izposojala nove knjige. Na koncu je prišlo do tega, da nisem več vedela, kaj naj še berem, ker sem večino že, zato sem se malo umirila. Potem pa sem prišla še v 3. triletje osnovne šole in morala sem se začeti bolj intenzivno učiti. Za knjige pa mi je kar nekako zmanjkovalo časa… To mi je težko reči, ker imam knjige zelo rada. Kadar sem bila slabe volje, sem v roke vzela knjigo, jo brala in počutila sem se bolje, ker sem pozabila, zakaj sem sploh bila žalostna.
Zadnjič, ko sem bila v knjižnici in sem pri pultu čakala v vrsti, je bila pred mano neka ženska. S sabo je imela tri majhne otroke, ki niso bili ravno mirni, saj so hoteli njeno pozornost; pred sabo pa je držala veliko platneno vrečo. Ker nisem imela boljšega dela, sem začela spremljati dogajanje okoli nje. Otroci so bili nestrpni in so skakali naokoli, njihova mama pa je vračala knjige. Jemala jih je iz tistega velikega cekarja. In ko sem pogledala vanj…bil je poln bukvic. Ena zraven druge, ena na drugi. Gotovo je imela vsaj 15 knjig v tisti malhi. Knjižničarka ji je govorila spisek knjig, ki jih mora še vrniti in vneto je brskala ter jih eno za drugo vlekla iz vreče.
Taka bi rada bila jaz čez 10-15 let. Kot odrasla zaposlena ženska, ki pa še vedno najde čas za knjige. No, ne bom rekla, da jih bom naokoli nosila po celo skladovnico v eni platneni torbi (če zdaj dobro pomislim, sploh ne vem, kako jih je lahko prenašala naokoli - ženska je bila namreč precej kumrna), za kako bukvico ali dve pa bi si rada našla čas. Nočem biti tiste vrste oseba, ki takoj, ko po napornem dnevu pride iz službe, na hitro skuha kosilo in se nato uleže na kavč ter tako vegetira, dokler ne zaspi. Ne, rada bi imela čas za knjige. Čeprav se zdi to zadnje čase bolj nemogoče kot včasih…

Danes sem bila spet v knjižnici in sem na mladinskem oddelku malce pregledovala knjige. V kotu na tleh sem zagledala sedeti neko plavolaso punčko, ki je zelo zavzeto brala neko roza knjigo. Po moji presoji je bila stara okoli 6 let. In ko sem jo videla, kako vneto požira besede ter kako se oklepa tiste knjige, sem se morala nasmehniti. Vesela sem, da se dandanes še najdejo taki otroci, ki so prijatelji z bukvami. Tudi jaz sem bila taka, vendar sem to navdušenost z leti počasi izgubljala. Zdaj sem jo spet našla in jo poskušam obuditi nazaj. Upam, da je ta deklica ne bo nikoli…in da se je bo trdno držala.

Ker veš, knjiga in film sta si zelo različna. Večina ljudi preferira filme. Kvečjemu zato, ker se jim ne da brati. Branje se jim zdi dolgočasno. Ampak ni.
Umetnost pisanja je izbira pravih besed in to, da jih znaš lepo, harmonično sestaviti v poved. In če to znaš, se bralec hitro vživi v branje in če stvari dobro opisuješ, si jih zna tudi sam zelo nazorno prikazati v glavi.
Filme gledaš. Zgodbo iz knjige si predstavljaš. V filmu vidiš dogajanje, če pa bereš, si vse projeciraš v glavi in si stvari predstavljaš po svoje. V tem je čar. Čeprav mnogi ne vidijo v tem nič takega. Ampak kaj pa češ, še nimajo vsi radi knjig. Bi pa rada, da je več takih, ki jih, ker se število po mojem opažanju manjša.

Med zapovedmi se je nekje skrivala tudi ta – dvigniti svoj blog na višjo raven, če se ne motim. No, upam kvečjemu na to, da bom čim več dejansko blogala in ne samo nergala o svojem dolgočasnem ljubezenskem življenju ter pisala nesmiselne zgodbice. No, eno zgodbico moram še dokončati, res je. Ampak rada bi tudi kaj povedala; delila svoje misli.
Ne bom rekla, da bom pisala več (ker sem lansko leto pisala zelo veliko, kar priznajte!). Pisala bom dovolj. Sploh pa pišem zase, ne za druge. Ker, bodimo realni, kdo pa to sploh bere?


Do naslednjič,

Layla.

Bucket list for 2012

No ja, sicer malo pozno za to, ampak vseeno. Napisala sem ga v zvezek, ga bom pa še tu. ;)

1. Biti bolj pridna v šoli
2. Shujšati
3. Ne biti forever alone vsaj za trenutek
4. Dvigniti svoj blog na višjo raven
5. Iti na koncert kake ubitačne skupine
6. Imeti super poletje
7. Dobiti nove prijatelje
8. Neki nardit s svojo čupo
9. Jesti KFC
10. Dočakati 2013 z lubicami

Ne pravim, da bom zagotovo naredila vse, upam pa, da čimveč.

Pa uspešno leto vam želim vsem skupaj! :)


Do naslednjič,

Layla.