četrtek, 29. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 18. del



Premražena je stopila v stanovanje in vrečko iz trgovine položila na pult. Slekla si je bundo in jo obesila v hodnik na obešalo. "David? Doma sem." Sezula si je škornje in odšla v spalnico. Na postelji ga je zagledala, ko je brskal po internetu, oblečen v debel volnen pulover. "Živjo," jo je veselo pozdravil in jo poljubil, ko se mu je približala. "Kupila sem vročo čokolado. A jo naredim?" Pokimal ji je in odšla je v kuhinjo. Iz hladilnika je vzela mleko in ga nalila v kotliček, ter dala na štedilnik. "Z Uršo sem se slišala!" je zaklicala Davidu, medtem ko je zlagala stvari iz vrečke. "Ja? In kaj je rekla?" Obrnila se je in zagledala Davida, ki je stal pri vratih. "Rekla je, da ne bo mogla priti, ker gresta s Tadejem na večerjo k njegovim staršem. Vsa vesela je bila, ko mi je rekla, da jima bosta končno povedala za zaroko in nosečnost." Ozrla se je k njemu in nasmehnil se je. "Torej sta končno zbrala pogum," je rekel in stopil bližje k Niki. Zagrabil je vrečko in ji pomagal zlagati stvari v hladilnik. "Mnogim se zdi, da malce prehitevata in da sta še premlada za kaj takega, ampak meni se zdi, da sta že dovolj pripravljena. Rok ima šele v začetku julija in do takrat bo že naredila faks. A se ti ne zdi?" Obrnila se je k njemu, ko je počasi odstavila kotliček s štedilnika in pričela odpirati vročo čokolado. "Ne obremenjuj se preveč s tem. Jaz verjamem, da jima bo čisto lepo uspelo." Poljubil jo je na lice, ko je stopil mimo nje in pospravil škatlo špagetov v zgornjo omaro. "Kaj pa Julija?" je vprašal David. "Sporočila mi je, da bosta z Gašperjem z veseljem prišla." "Torej bomo štirje," se je nasmehnil David. Nika je stopila k njemu in mu v roke potisnila skodelico polno vroče čokolade. "Mmmm," je blaženo zamrmlal David, ko je naredil požirek. "Torej, kateri film si rekla, da morava gledati?" "The Notebook," se je zasmejala Nika. "Pridi, bom pripravila DVD."

Naslednje jutro, ko se je Nika prebudila, je zavonjala nek božanski vonj. Pretegnila se je, se zavila v kopalni plašč in s svojimi mehkimi copati podrsala po tleh. Vstopila je v kuhinjo in zagledala Davida, ki je nekaj pripravljal na krožnik, okoli pasu pa je imel zavezan predpasnik. Zasmejala se je. "O, dobro jutro!" je vzkliknil, ko jo je zagledal in stekel je proti njej ter jo poljubil. "Vse najboljše," je dahnil in jo še enkrat poljubil. "Mmm, dobro jutro tudi tebi," mu je zamomljala nazaj in stegnila vrat. "Kaj pa delaš?" je radovedno vprašala. Nič ni rekel, le povedel jo je do mize in jo usedel na stol. Nato je odšel do kuhinjskega pulta in se vrnil s krožnikom ameriških palačink ter sadnim čajem. "Pa dober tek," se ji je zasmejal in predpasnik obesil na stol. Nika se je zazrla v palačinke, na katerih je s čokolado pisalo "Vse najboljše na 22. rojstni dan" in bila je presenečena. David ni nikoli kuhal, če pa že je, se mu je ponavadi ponesrečilo. Ampak te palačinke so izgledale prav okusno. Kar naenkrat ji je na mizo položil kuverto in se usedel poleg nje. "Nekaj manjšega," se je nasmehnil, ko jo je Nika hitela odpirati. V njej je zagledala dve letalski karti, na katerih je pisalo Pariz. Presenečeno se je obrnila k Davidu in obstala zaprtih ust. "Mislil sem, da bi morda hotela iti..." Skočila mu je v objem in ga veselo poljubljala. "Joj, hvala hvala hvala!" je vzklikala in ga še bolj stiskala. "Vesel sem, da ti je darilo všeč," se je zasmejal in se vstal, ko ga je končno spustila. "Tole pojej, potem pa imam še eno presenečenje zate." Pomežiknil ji je in izginil nekam v spalnico.

Kmalu sta stala zunaj in gazila po snegu. Nika se je odpravila proti avtomobilu, a jo je David povlekel stran od njega. "Kar peš bova šla," se je zasmejal in jo prijel za roko.
Po par minutah hoje sta prišla do drsališča in se ustavila ob ograji. Nekaj časa sta samo molče gledala otroke, ki so se drsali, nato pa je Nika zagledala žensko, ki je pristopila do njiju. "Dober dan," ju je pozdravila in Davidu podala roko, nato pa še Niki. Potem se je obrnila nekam nazaj in zaklicala: "Tanaja, pridi sem!" Nika se je ozrla k punčki, ki jo je ta ženska klicala in videla je deklico, staro okoli 6 let, ki je tekla proti njim. Oblečena je bila v roza bundico in na glavi je imela kapo s cofkom. "Mami, mami!" je zaklicala in skočila k ženski, ki je stala pri njima. Dvignila jo je v naročje in se zazrla v Niko in Davida. "Tanaja, pozdravi ju," je rekla in punčka se je zazrla v Niko. "Dober dan," je rekla s svojim otroškim glasom in se nasmehnila. Nika se je zazrla v njena okrogla lička, ki so bila malce rdeča od mraza in v njene oči, ki so ji bile tako zelo znane. Takrat ji je kapnilo. Davidu je močneje stisnila roko in se zazrla vanj. Pokimal ji je in se nasmehnil. "Tanaja, to sta Nika in David. Poznala sta te, ko si bila še čisto majhna," je zaslišala reči žensko in obrnila se je nazaj k njej. Punčka se je zazrla vanju in videlo se je, da brska po spominu, če se ju spomni. A se ju razumljivo ni.
"Mamica, zebe me," je čez nekaj časa rekla Tanaja in se stresla. "Rada bi šla domov." Ženska ji je pokimala in se obrnila k Niki in Davidu. "Torej, nasvidenje. Morda se še kdaj vidimo." Nasmehnila se je in se obrnila. Tanaja je čez ramo zrla nazaj v njiju in Nika ji je pomahala v slovo.
Obrnila se je k Davidu in solza ji je spolzela po licu. "Prelepa je." David jo je poljubil na čelo in rekel: "Pridi pojdiva, Julija in Gašper prideta že ob štirih." In z roko v roki sta odšla po snegu, povsem drugačnemu življenju naproti.


Konec.

sreda, 28. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 17. del



Od takrat naprej je vse potekalo zelo hitro. Mama je kot tornado priletela v Nikino sobo, ji pomagala do vhodnih vrat, ko se je spomnila, da je pozabila torbo z njenimi stvarmi za v bolnišnico. Potem sta že prišli do dvigala, ko se je mama spomnila, da je pozabila avtomobilske ključe in je tekla nazaj v stanovanje, ki ga je zaradi živčnosti odklepala celo večnost. Ko sta končno prišli do avta, pa je mama tako pritisnila na gas, da se je od gum skoraj pokadilo. Kmalu sta pridrveli do porodnišnice in na recepciji sta hitro povedali, da je Niki odtekla voda in da bo rodila. Takrat je njeno telo prevzemalo že toliko različnih krčev, da ni vedela, ali bi se jokala ali pa preprosto kar umrla.
Mami je naročila, da je poklicala Uršo in Julijo, nato pa so jo poslali v bolniško sobo. Davida ni hotela klicati, saj je vedela, da je trenutno sredi pomembne rokometne tekme. Oblekli so jo v haljo in posadili na posteljo ter ji rekli, da počaka na zdravnika.
Mislila ni na nič drugega, kot pa na bolečino in niti predstavljati si ni hotela, kaj bo šele, ko bo pričela rojevati.
Kmalu je zagledala Julijo in Uršo, ki sta pritekli na hodnik. Za Uršo je zagledala njenega fanta Tadeja, ki je z Davidom igral v rokometni ekipi. Če je bil on tu, potem bi moral biti tudi David nekje blizu. Šele zdaj, ko je to dojela, se je zavedla, kako zelo ga potrebuje in želi ob sebi.
Nika od bolečin ni mogla več ležati na postelji, kaj šele sedeti. Sprehajala se je gor in dol po sobi ter globoko dihala, da bi vsaj malo znižala raven bolečine. In nato se je začelo. Prišel je zdravnik in ugotovil, da je Nika že dovolj odprta za porod, zato so jo usedli na invalidski voziček ter jo odpeljali iz sobe. Na hodniku je videla punci in Tadeja, ki so ji zaželeli srečo, nato pa je na koncu hodnika videla še nekoga. Bil je David, ves prepoten in zadihan. Pritekel je do nje, jo poljubil in dahnil: "Prišel sem takoj, ko sem izvedel. Tadej me je poklical." Globoko je vdihnil in Niko prijel za roko. "Zakaj me nisi poklicala? Tekel sem vso pot do tukaj." "Vedela sem, da je bila ta tekma zelo pomembna in te nisem hotela motiti. Nisem vedela, da je že konec." "Ne bodi neumna," je zadihano rekel. "Nič mi ni pomembnejše od tega." Še bolj ji je stisnil roko, nato pa so prispeli v porodniško sobo. Niko so položili na mizo in se začeli pripravljati.
Naslednji dve uri sta zabrisani. Ob njej je ves čas sedel David, ves preznojen, ter jo močno držal za roko. Na drugi strani je bila njena mama in ji pomagala z dihanjem, ter jo držala za nadlaket. Bilo je boleče in sprva je mislila, da se bo od bolečin kar onesvestila, ampak ko je zaslišala besede: "Že vidim glavico!" je vse minilo precej hitreje. Ena, dva, tri je porinila in zaslišal se je otroški jok. "Deklica je!" je zaslišala vzklikniti zdravnika in v njegovih rokah je zagledala prelepega dojenčka. Čeprav je bila še krvava in malce modra v obraz, se ji je zdela najlepša dojenčica, kar jih je kdaj videla. Ko so ji jo zavito v odejico položili v naročje, pa se ji je zazdelo, da je ves svet izginil. Oči je imela le za njo in ni mogla odmakniti pogleda. Z roko jo je nežno pobožala po njenem mehkem licu in bila je presrečna, da je dala življenje tako lepemu otroku. Obrnila se je k Davidu, ki se je ves blažen smejal zraven nje in slišala ga je reči: "Tvoje oči ima." Zazrla se je vanjo. David je imel prav. Bila je kot Nika, ko je bila majhna, le nosek je bil Davidov. "Jo boš podržal?" je rekla Davidu in mu jo položila v naročje. Bila je presrečna, ko ga je videla pestovati njuno hčerko. V tem trenutku je izginila vsa bolečina, ki jo je čutila še nekaj minut nazaj in počutila se je prerojeno, kot da bi se znova rodila.
Na koncu jo je vzela še enkrat v roke in jo poljubila na čelo. "Srečno življenje ti želim," ji je rekla in po njenem licu je spolzela solza, ko se je hčerkica s svojimi prelepimi očmi zazrla vanjo. Vedela je, da jo vidi zadnjič.

torek, 27. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 16. del



Hodila je po stopnicah. Bilo ji je že malo težje in morala si je opreti hrbet. "Hej Nika, počakaj!" Obrnila se je in zagledala Julijo, ki je tekla proti njej. Kako ji je zavidala, da se je lahko tako neovirano gibala. Julija se je zadihana ustavila ob njej. "Si bila z Gašperjem?" je Nika dregnila vanjo. Julija se je nasmejala kot majhna punčka, ki je ravno dobila super mehkega plišastega samoroga. "Jaaa...tak cukerček je." Nika je bila že vajena Julijinih priložnostnih fantov in menjavanja le teh, ampak imela je občutek, da se bo z njim obneslo. Bil je Uršin znanec in tudi zelo resen fant, kar se je tičalo deklet. Julija pa je bila z njim tudi malo drugačna kot ponavadi. Morda pa bo res nastalo kaj daljšega iz tega...
"Pridi greva gor, kmalu se bo začela ura," je rekla Nika in se počasi začela premikati naprej. Julija ji je pokimala in stopila z njo. Mimo njiju je šla skupina punc iz prvega letnika in začele so buljiti v Niko ter si šepetati med sabo. Tega je bila zadnje mesece že vajena. Kjer koli je bila; v šoli, na ulici ali v trgovini, vsi so zijali vanjo z neodobravajočimi pogledi. Ampak se je že navadila in je ni več motilo.
"Živjo David!" je zaklicala svojemu fantu in ga hitro poljubila na usta. Usedla se je poleg njega in ga prijela za roko. Nato pa je nekaj začutila in začela se je smejati. Davidovo roko je položila na svoj trebuh in rekla. "Brca. Čutiš?" Zazrla se je v njegov obraz, ki se je čez nekaj sekund razsvetlil in vidno je bil navdušen. "Tale bo še nogometaš," je veselo rekel, ko jo je poljubil na usta. "Kaj pa če bo punčka?" se je zasmejala Nika. "Potem pa ji noben fant ne bo upal streti srca," je še dodal, preden je pozvonil šolski zvonec za začetek ure.

Po koncu pouka je Nika počasi odšla domov, David pa je žal ni pospremil, ker je moral hitro na rokometno tekmovanje.
Doma si je naredila velik sendvič in cedevito ter se zleknila na kavč pred televizijo. Začela je gledati film, dokler ni domov prišla mama. Takrat je naredila kosilo in sta jedli (super zdravo in uravnoteženo hrano), nato pa je Nika odšla v sobo in vzela v roke knjigo ter brala. Nekje pri sedmem poglavju pa je začutila, da leži na nečem mokrem. Ali sem se ravno polulala ali... "Mami!" je zakričala. "Kaj?!" je zaslišala pridušen klic iz dnevne sobe. "Čas je!"

ponedeljek, 26. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 15. del



Mislila je, da jo bo pobralo. Končno jima je povedala. Mama je od presenečenja zakričala in si usta pokrila z dlanjo, oče pa je zarjul in se gromko vstal. "Ti smrklja! S kom si se vlačila naokoli?!" Z roko je že zamahnil proti njej in Nika je zamižala ter se sklonila. Odmaknila se ni. Vendar je oče ni udaril. "Si ti čisto zmešan?!" je slišala zavpiti svojo mamo. Počasi je odprla oči in zagledala mamo, ki je očeta držala za zapestje. "Poglej, kakšnega otroka si vzgojila!" je oče zamahnil z drugo prosto roko. Videla je bes v njegovih očeh in nosnice so mu plapolale od jeze. "Pomiri se," je že bolj mirno rekla mama in spustila njegovo roko. Umiril se je in se tiho usedel nazaj na stol. Nika si je kar oddahnila, saj je skoraj že pričakovala zvok nabite puške, ki jo je imel oče spravljeno v garaži. Pogledala je proti Juliji in Urši. Še vedno sta sloneli pri vratih in bili sta vidno prestrašeni. Nista pričakovali tako bujne reakcije. Še posebej ne od Nikinega očeta, ki je bil ponavadi bolj miren.
Mama je tudi pogledala punci in v zadregi sta stopili korak nazaj. "Torej ja...moram domov, ker mi je mama rekla, da moram obriti mačko..." se je skušala izgovoriti Julija, a jo je Urša lopnila. "Se opravičujeva, ampak morava oditi. Nasvidenje!" Hitro sta odšli, preden pa sta zaprli vrata, se je Urša še ozrla nazaj k Niki in ji v spodbudo pomežiknila, češ da bo še vse v redu.
Zavzdihnila je. Punci je imela zato zraven, ker se je tako počutila lažje. Če ju ne bi bilo, kakšen vik in krik bi šele zagnal oče. Zdaj jo je postalo že malo strah. "Kdo je oče?" je zaslišala očetov že malce mirnejši glas. Ni vedela, kaj naj reče. Kako naj reče, da se je na morju dala dol z nekim fantom, ki ga je poznala le par dni? "Kdo je oče?" je že malce razdraženo ponovil. "Sošolec... David mu je ime." Ni se ji zdelo potrebno, da omenja tudi drugo. "In kaj boš naredila z otrokom?" Za trenutek je obmolknila. "Dala ga bom v posvojitev." Mamo je njena odločitev očitno presenetila. Bila je kar malce očarana. "A si pomislila na drugo možnost? Na...splav?" "Nikakor," je rekla kot pribita. "To mi niti na pamet pride." Očitno je njena mama šele zdaj opazila, kako zelo odraslo hčerko ima. In Nika ni vedela, če zaradi tega, ampak mama se je očitno odločila, da ji bo pomagala. "Torej...prva stvar je, da boš od zdaj naprej jedla samo zdravo," se je stegnila k listku na mizi in pisala. "Pa tudi kupila ti bom vitamine. Otrok mora biti vendar zdrav. In pa, a si že našla posvojitelje? Drugače ti lahko jaz pomagam s tem. Moja sodelavka ima sestrično, ki je neplodna in si z možem že nekaj časa zelo želita otroka. Gotovo bi bila za. Če se boš seveda strinjala. Živita v urejenem stanovanju in oba imata dobro službo; zagotovo bi dobro skrbela za otroka. Stara pa sta okoli 30 let." Oče je obsedel kot vkopan, Niki pa so po obrazu počasi začele polzeti solze. Skočila je k mami in jo objela. "Hvala, hvala..." je vzdihovala in jo še bolj stisnila k sebi. Bila je tako srečna, da je imela njeno podporo, kajti tega, da je od nje ne bo dobila, se je najbolj bala. Ozrla se je k očetu, ki ji je odobravajoče pokimal in zazdelo se ji je, da se mu je zasolzilo oko.
Zdaj se ji je zdelo, kot da ni več ovir. Pomembno ji je bilo samo to, da je imela ob sebi Davida, punce in starše. Kaj več je še potrebovala?

nedelja, 25. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 14. del



"Kaj? Si prepričana?" je skoraj zajecljal David in pobuljil v Niko. Videla je, da mu to ni najbolj po godu in da je malce prestrašen. "A nisi rekel, da boš sprejel vsako mojo odločitev?" ga je zmedeno vprašala. "Seveda sem. Ampak nisem pričakoval, da se boš tako odločila. In po pravici povedano, še nisem pripravljen biti očka." Na obrazu se mu je videlo, da ni bil prepričan, da je bilo prav, da je to rekel naglas. "Popolnoma te razumem," mu je odvrnila Nika. Videla je, da si je David kar malo oddahnil. "Ampak saj ne boš potreboval biti očka." "Kako to misliš?" jo je zmedeno pogledal, v prepričanju, da ga bo Nika pustila. "Očka boš vseeno, ampak ti za otroka ne bo potrebno skrbeti," mu je odvrnila. "Dala ga bom v posvojitev." David se je nerodno presedel in za trenutek pomislil. "Si prepričana, da si zmožna iti skozi vse to? Mislim, nosečnost... Pa tudi oddaja otroka v posvojitev ni tako enostavna, veš?" "Vem," je zavzdihnila. "Tega se zavedam. Ampak prepričana sem, da je to prava odločitev. Čeprav bo težko. Sicer pa je po mojem mnenju splav še težja stvar. Ne morem kar ubiti nedolžno bitje. Del naju je, sad najine ljubezni. In tega ne morem kar ubiti; zatreti v kali." David ji je odobravajoče stisnil dlan, ter rekel: "Kaj pa tvoji starši?" Zavzdihnila je. "To...to pa še pride." Zazrla se je v njegove oči in ga objela. Potrebovala je pomoč, še posebej zdaj.

"Hej, stara!" je zaslišala Julijo, ki je vstopila v njeno sobo in se vrgla poleg nje na posteljo. Za njo je prišla tudi Urša in počasi zaprla vrata. Pridružila se jima je na postelji ter se zazrla v Niko. "Zakaj si naju poklicala k sebi? Je kaj narobe?" "Ja. Zadnje čase si res nekam odsotna," jo je prekinila Julija in se z večjim zanimanjem zagledala vanjo. Nika je zavzdihnila. "No...precej velika reč je..." "So te dobili, ko si kradla v trgovini? Takrat, ko so mene dobili, ko sem vzela tiste tampone in monte napitek, je bila cela frka," je začela Julija. Nika se ji je morala nasmehniti. "Ti si trčena," jo je grdo pogledala Urša. "Pusti ji no do besede." Julija je Urši pokazala jezik, ampak ni se dala motiti. Še bolj se je zazrla v Niko, ki je končno dahnila: "Noseča sem." Reakcija je bila pričakovana. Urša je bila vsa presenečena in začudeno je vzdihovala, Julija pa se ni mogla zadržati: "Kaj? Nategnil te je? O ti prasica! Zakaj nisi povedala?!" Urša je vrgla strupen pogled proti Juliji in malo je manjkalo, da bi jo mahnila. "In kako je?" je še zaslišala iz Julijinih ust in ni se mogla zadržati. Začela se je smejati. Pričakovala je nekaj takega, saj je imela Julija vedno neumne pripombe, ko niso bile potrebne. Videla je Uršin resni izraz na obrazu in nehala se je smejati. Odkašljala se je. "Torej ja... Z Davidom sva se odločila, da bom donosila in dala otroka v posvojitev." Urša in Julija niso imele besed. Če je Nika dobro pomislila, je bilo redko, da je Julijo spravila ob govor. "Zakaj nama nisi prej povedala?" je Urša prekinila tišino. Skomignila je. "Ne vem. Najprej sem mislila splaviti in se pretvarjati, da se to ni zgodilo." Spet so obmolknile, nato pa se je oglasila Julija. "In resno te je nategnil?" Niso se mogle zadržati. Niti Urša. Začele so se smejati in Niki je ta smeh po dolgem času prav prijal. Končno se je malo sprostila.

Hodila je gor in dol po kuhinji. Mama in oče sta sedela za mizo pred njo, Urša in Julija pa sta sloneli pri vratih. "Kaj si naredila?" je rekla njena mama. "Si kaj ukradla?" "Pa zakaj vsi najprej pomislite na to?" je živčno rekla Nika in zaslišala je Julijin pridušen smeh ter udarec, ki je bil najbrž Uršin. "Ne, za nekaj drugega se gre." Zazrla se je k puncam in ko je zagledala Uršin odobravajoč pogled, je vedela, da nima smisla, da še zavlačuje, zato je kar zinila: "Noseča sem."

petek, 23. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 13. del



Imela je zagotovljeno Davidovo podporo. Ampak še vedno ni bila popolnoma srečna. Še vedno je imela otroka v svojem trebuhu in še vedno ni vedela, kaj naj stori z njim. Bala se je. Razumljivo, saj je bila stara komaj 15 let. Hodila je v drugi letnik srednje šole in odvisna je bila od svojih staršev, katerim pa se je bala povedati, da je noseča.
"David..." je dahnila, ko je ležala v njegovem naročju. "Mmm?" je zamomljal in jo pogladil po glavi. "Si prepričan, da boš zadovoljen z vsako mojo odločitvijo?" "Seveda, podpiral te bom, kakorkoli se boš že odločila. Saj se gre vendar o tvojem telesu." Bilo ji je všeč, da je imela njegovo podporo ne glede na vse, ampak nekako se ji je zdelo, da je še vedno sama pri vsem in da David to govori samo zato, da ne bi imel tega bremena na sebi. Zavzdihnila je. "Nisem pripravljena imeti otroka. In bojim se, kaj bo storila moja mama, če izve. Nočem je spet razočarati." "Razumem te..." je rekel David in jo še naprej božal po laseh. "Rada bi splavila," je končno rekla in pogoltnila slino. Nekako težko ji je bilo izreči te besede, ampak zdaj se je počutila lažje, saj se je končno za nekaj odločila. "Prav..." je njene misli prekinil David. "Šel bom s tabo, če ti je prav." Pokimala je in se še bolj pogreznila v njegove dišeče lase.
"Mamica, lačen sem. A boš kmalu jedla? Daj se no zbudi, dolgočasim se. Ne da se mi več samo ležati. Rad bi kaj počel. Saj je vendar še dan. A boš kmalu spet poslušala tisto glasbo, ki mi je tako všeč? Ali pa gledala tist smešen film? Spet bi jedel tisto, kar si jedla včeraj. Bilo mi je tako dobro in rad bi še.
Mamica, a me nimaš rada? Jaz tebe imam, veš? In komaj čakam, da pridem ven in te spoznam. Povej očku, da imam njega tudi rad. Mamica?

Zbudila se je. Bila je malce prepotena in mrazilo jo je. Prižgala je namizno luč in pogledala na uro. Bilo je šest popoldan. Očitno je zaspala, ko se je popoldne ulegla. Ni bila več prepričana, če ve, kaj hoče. Imela je te čudne sanje in občutek je imela, da ji je to govoril njen otrok. "Ne, kaj mi pa je?" se je lopnila po glavi. "Otrok se ne more kar pogovarjati z menoj." Ampak vseeno ji je v glavo prišlo dejstvo, da ima v svojem trebuhu živo bitje. Vedela je, kaj mora storiti. Potrebuje Davida.
Hitro je pograbila jakno in mobilni telefon ter stekla ven. Ko je bila že zunaj, je poklicala Davida. "Hej, a se lahko zdaj dobiva? Na klopci. V redu." Poklopila je in pospešila korak. Ko je prispela do parka, se je usedla na tisto klopco kot ponavadi in se ozrla okoli sebe. Zunaj je bilo malo ljudi, saj se je proti večeru že malce ohladilo in svoje dlani je vtaknila v žepe, da bi se malce segrela. Kmalu ga je zagledala. Po potki je hodil proti njej in kmalu se ji je pridružil. Usedel se je poleg nje in se zazrl vanjo. "Zakaj si me želela videti? A je kaj narobe?" Zajela je sapo in rekla: "Rada bi rodila."

četrtek, 22. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 12. del



Ni vedela, kaj naj stori. Ves čas si je glavo razbijala s tem, kakšne možnosti ima in katera bi ji najbolj ustrezala. Ni je našla. Nobena ni bila pravična za vse in za nobeno ni bila dovolj pogumna. Najbolj pa ji je bilo težko, kako naj pove staršem. Kako naj mami, ki jo je že tolikokrat razočarala, pogleda v oči in ji reče, da bo postala babica? Ni mogla. Že v mislih jo je preganjal ta prizor in ni si hotela niti predstavljati, kaj bi njena mama naredila. Bi jo udarila? Mogoče. Saj ne bi bilo prvič. Bi se onesvestila? Tudi možno. Bi ji rekla, da je "zafurano" bitje in da naj se ji ne prikaže več pred očmi, ker takega otroka ni vzgojila? In da zanjo ni več hčerka, da se bo pretvarjala, da otrok nima? O moj Bog, ne zmorem več! Z dlanmi si je pokrila ušesa, kot bi hotela preprečiti, da bi take misli prihajale v njeno glavo. Niti malo se ji ni sanjalo, kaj naj stori. Kako naj pred mamo sploh še kdaj stopi in jo pogleda v oči? Kaj naj stori z Davidom? Kaj pa otrok?
Zavlekla se je pod odejo in se zazrla v temo. Tako bi moralo biti. Ničesar. Samo ona in zunanji svet sploh ne bi obstajal. Njen trebuh pa bi bil napolnjen samo s hrano, o kakršnem koli zarodku pa ne bi bilo ne duha ne sluha.
Pričela je jokati. To je bila zagotovo najtežja odločitev v njenem življenju. In ni našla rešitve. Bala se je, da je nikdar ne bo in bo prišlo do tega, da bo mama sama izvedela, da je Nika noseča, saj se bo kar naenkrat prikazala z ogromnim trebuhom.
O Bog, kaj naj storim?

Sedela je na klopci v parku, kjer sta vedno sedela z Davidom. Njen pogled je bil prazen in videlo se je, da jo nekaj muči. Oh, kako je ne bi. Zrla je v peščena tla in živčno topotala z nogami. Zaslišala je korake. Odmevali so v popolnem ritmu. Prepoznala je to hojo. Bil je David.
Usedel se je poleg nje in zazdihnil. Ni rekla ničesar, niti obrnila se ni. Začutila je njegovo roko na svoji. Ni bil isti občutek kot ponavadi. "Strah me je," je tiho rekla in se s solznimi očmi počasi zazrla vanj. Videla je ta pogled v njegovih očeh. Videla je njegovo skrb in prisegla bi, da tudi ljubezen. Ljubezen? Ha, še vedno? "Nika..." je skoraj zašepetal in dahnil. "Nisem pripravljen na to. Nihče me ni pripravil in to je bil prevelik šok zame." "A zame misliš, da pa ni bil?!" je zakričala in skoraj prestrašila se je svoje reakcije. "Jaz nosim sad najine neumnosti pod svojim srcem," je rekla tišje. "Jaz se bom zredila, dobila strije in bruhala cele dneve. Jaz bom dobila bolečine v križu in otekle gležnje. In potem ti nisi pripravljen?!" Sklonil je pogled. Vedel je, da ima Nika prav. "Če hočeš, da končava, mi to povej zdaj, preden še bolj zabredeva," je rekla in se trudila, da ne bi začela jokati. "Nika, tega nisem nikoli rekel," je hitro rekel David. "Kar sem ti rekel na morju in kar sem ti povedal prvega septembra na stranišču niso bile neumnosti. Vse sem mislil resno in zato ne mislim oditi nikamor. Nisem mevža. Čeprav se bojim, še ne pomeni, da bom pobegnil pred težavami. Tega se bova lotila skupaj in ne boš me spodila stran. Oba sva v tem in pod nobenim pogojem te ne bom pustil same." Še bolj je stisnil njeno dlan in ni mogla več zdržati. Solze so začele liti po njenem obrazu in prižela se je k njemu. "Spoštoval bom vsako tvojo odločitev," ji je rekel na uho, ko so se njene solze vpijale v njegov pulover. Še bolj jo je stisnil in objeta sta sedela na klopci. Bilo ji je veliko lažje, zdaj ko je vedela, da ima Davida ob sebi. In da se ne bo potrebovala s tem spopadati sama.

torek, 20. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 11. del



Počasi je odprla oči in zagledala belino. Zamežikala je v svetlobo in ugotovila, da je v neznani sobi. V sobi sta bili še dve postelji, vendar sta bili obe prazni. V kotu sobe je bila tudi miza in dva stola, okna pa so bila velika in žaluzije so bile dvignjene. "Nika?" je zaslišala tih glas. Obrnila je glavo proti izvoru zvoka in zagledala Davida, ki je sedel ob postelji. "Hej," je tiho rekla in se rahlo nasmehnila. "Kje pa sem?" "V bolnišnici," ji je brezizrazno odgovoril in se zazrl vanjo. "Si v redu?" jo je prijel za roko in se s stolom premaknil bliže k postelji. "Ja..." je zategnila in se namrščila. "Zakaj sem v bolnišnici?" Spomnila se ni ničesar, zadnje, kar je imela v spominu, je bila pot od šole do avtobusne postaje. Ampak ni bila prepričana, če je do tam sploh prišla. "Onesvestila si se, ko si tekla po stopnicah." "Kaj? Zakaj? A je zdravnik že rekel, kaj je bilo narobe?" Zaskrbljeno jo je pogledal. "Ne...medicinska sestra mi je rekla, da je bolje, da se najprej zbudiš." Zazrla se je v strop. To je ni pomirilo. Dalo ji je občutek, da ni vse popolnoma v redu. V mislih se je tolažila s tem, da imajo navado, da najprej povedo "bolniku", kaj je narobe. Ampak ni bila ravno uspešna pri pozitivnem razmišljanju. Bila je nervozna in malce prestrašena, kaj bo izvedela.
Zaslišala je korake. Zagledala je zdravnico, ki je stopila v bolniško sobo in se ustavila pri postelji. "Se počutiš bolje?" jo je z nasmeškom na obrazu vprašala in Nika ji je prikimala. Njen nasmeh jo je malce pomiril, kajti če bi bilo kaj hudo narobe, bi bila smrtno resna. "A je kaj narobe?" je David vprašal zdravnico in se nerodno presedel. "Ne, seveda ne," je odvrnila in ga pogledala. "Padanje v nezavest je popolnoma normalen pojav pri nosečnosti." Nika ni bila več tako mirna in hitro se je dvignila kvišku. "Prosim?!" je razburjeno vzkliknila in pobuljila v zdravnico. Bala se je pogledati Davida. "A nista vedela?" je presenečeno pogledala zdravnica in na njenem obrazu se je videlo, da je bila malce v zadregi. Očitno se je zavedala, da bi morala to novico sporočiti na drugačen način. "No, torej...noseča si in si v sedmem tednu," je rekla in se odkašljala. "Najbolje, da vaju pustim sama za nekaj časa." Zapustila je sobo in Nika se je počasi obrnila k Davidu ter se zazrla v njegove oči. Bil je presenečen tako kot ona, saj tega nikakor nista pričakovala. Ni vedela, kaj naj reče. Samo zrla je vanj in po licu ji je od razburjenja stekla solza. "Hej," je šepnil in jo pobožal po obrazu. "Vse bo še v redu. Bova že prebrodila skozi to." Stisnil ji je dlan in ji s tem hotel potrditi svoje besede, a mu ni verjela. V njegovih očeh je videla, da ne bo in začela se je bati, da David je bo zdržal tega pritiska in da bo na koncu ostala sama. Z otrokom.

ponedeljek, 19. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 10. del



Vse je potekalo kot po maslu. Nika in David sta bila končno spet skupaj in bila sta srečna, kot še nikoli. Ves čas, ki sta ga imela, sta preživela skupaj. Najboljši del je bil ta, da je David živel le dober kilometer stran od Nike. Tako sta bila skupaj tudi popoldne in zvečer, ter ne samo v šoli. Imela sta se super. Toliko stvari sta si imela za povedati. Vse to, kar si na morju nista. Začela sta se šele spoznavati in svojo zvezo sta malce umirila in se vsega skupaj lotila počasi. Čeprav sta že imela spolni odnos, sta se odločila, da še malce počakata, preden se v to spravita ponovno in čisto nič jima ni manjkalo. Že to, da sta bila skupaj, jima je dalo krila in bila sta popolnoma srečna. Sošolke so Niki zavidale tako postavnega fanta, kot je David; sošolci pa Davidu Niko, ki so jo že prejšnje leto osvajali, a jim nikakor ni uspelo. A ju ni motilo. Oči sta imela le en za drugega.

Bila je ura matematike in profesorica je ponavljala dolgočasno snov iz prejšnje ure, ki ni zanimala nikogar. David in Nika sta se tako kot vedno zabavala po svoje in se drezala pod mizo. Ker sta se ves čas hihitala, ju je profesorica vsake toliko časa grdo ošinila s pogledom. Kmalu je David prenehal in Niko le trdno prijel za roko. Nasmehnila se mu je in se ozrla k tabli. Malce se ji je zvrtelo in stresla je z glavo, da bi si zbistrila misli. Kar naenkrat pa ji je postalo slabo. Dvignila je roko in tiho rekla: "Profesorica?" David se je ozrl k Niki, saj ni vedel, čemu bi sedaj potrebovala profesorico. "Da, Nika?" jo je pogledala izpod očal in s flomastrom pomotoma potegnila črto po tabli. "A česa ne razumeš?" "Da. Mislim, ne..." je Nika stresla z glavo in komaj je še zdržala. "A se lahko opravičim od ure za nekaj minut? Strašno mi je slabo." Profesorica se je zazrla vanjo, ker ji ni popolnoma verjela, ampak ko je videla njen bled obraz, ji je pomignila z glavo, češ "pojdi" in se obrnmila nazaj k tabli. "Nika, si v redu?" jo je zaskrbljeno vprašal David, ko se je vstala. "Grem s teboj?" Odkimala je in skoraj stekla iz razreda.
Zapodila se je v stranišče in se nagnila nad školjko. Ni se mogla več upreti in kar bruhnilo je iz nje. Močno se je odkašljala in se pri umivalniku obrisala okoli ust. Zazrla se je v ogledalo in zavzdihnila.

Popoldne, ko sta z Davidom odšla iz šole, jo je vprašal. "Nika, si v redu? A si zbolela?" Odkimala je. "Ne ne, saj je vse v redu. Najbrž sem samo kaj takšnega pojedla." Ampak ni se ji tako zdelo. Spet ji je bilo slabo in v trebuhu je čutila napetost. Stekla je po stopnicah in zaklicala Davidu: "Ujemi me!" Zasmejala se je in tekla dalje. Potem pa se ji je nenadoma zavrtelo in padla je po stopnicah. "Nika!" je še zaslišala Davidov krik, preden je padla v nezavest.

torek, 13. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 9. del



Srce ji je začelo močno biti. Kaj naj mu reče? Kaj naj stori? Ni ga bila zmožna pogledati. Ne po vsem tem, kar se jima je zgodilo. Ne po tistem, ko je tako strahopetno pobegnila od njega.
Začutila je Davidovo roko, ki je počasi zlezla na njeno drugo ramo in kmalu jo je prižel k sebi. Nagonsko se je odmaknila. "David, prosim, ne!" je vzkliknila, ko se je vstala. Pogledala ga je v oči. V njih je videla žalost in zavedla se je, kako močno ga je prizadela. "Kaj hočeš od mene?!" je nenadoma zavpil in naježila se ji je koža. "Imela sva se tako lepo, rekla si mi, da me boš vedno imela rada in da ne veš, kako boš zdržala brez mene. Potem pa pobegneš! Za tabo sem tekel v spodnjicah ampak si mi ušla z vidika. Iskal sem te po celem mestu, preiskal sem plaže, na katerih sva bila, tebe pa ni bilo nikjer. In potem, tisti dan ko si odšla...ne vem ali se mi to samo dozdeva, ker sem tako nor nate ali pa sem te res videl, ko si se odpeljala stran." To njegovo priznanje jo je butnilo v glavo. Ni ga mogla pogledati. Ker če bi ga, bi planila v jok. Skočila bi mu v objem, ampak tega ni bila zmožna. Ne more se pretvarjati, da ni nikoli tako strahopetno ušla in ne more zanikati zadnjega meseca, ko je cele dneve preležala v postelji in jokala cele noči. Želela ga je objeti, ga poljubiti, mu v uho zašepetati, da ji brez njega ni živeti, ampak ni mogla. Bila je preveč ponižana in še vedno ji je bilo žal, da je kar tako odšla.
Zavzdihnil je. "Nika, prosim," je zaslišala njegov tresoč glas. "Povej mi samo to, ali naj se sploh še trudim. Povej mi, če ti sploh kaj pomenim in ali naj še vedno upam; ali naj se odmaknem in se pretvarjam, da sem te šele danes spoznal. Ker veš...nikoli še nisem ljubil nikogar, kot ljubim tebe. Nisem ti še povedal tega, ampak ja...ljubim te." Ni mogla verjeti, kaj je pravkar slišala. So bile to res besede iz njegovih ust? Ali si samo tako zelo močno želi, da bi to rekel? Pogledala ga je. Ko je videla to ljubezen v njegovih očeh, ni mogla več zdržati. Bruhnila je v jok in se mu pognala v objem. Prižel jo je k sebi, kot je ni še nikoli in vedela je, da če bi lahko, je ne bi nikoli spustil. Globoko je vdihnila in spet je njene nosnice prevzel njegov božanski vonj. Začutila je njegovo mehko kožo, ki je božala njeno in zavedla se je, kako zelo ga je pogrešala. "David, tako mi je žal," je tiho rekla in njene solze so padale na njegov vrat. "Meni tudi," je dahnil in jo nežno odrinil od sebe. Pogledal jo je globoko v oči, nato pa poljubil. O Bog, kako zelo je pogrešala njegove ustnice. In kako zelo otročja je bila, ko je tako oddrvela iz njegovega življenja in mislila, da bo vse v redu.
Zaslišala je šolski zvonec in David je počasi prekinil njun poljub. "Pridi, pojdiva," ji je zašepetal v uho in jo prijel za roke. Prepletenih prstov sta odšla proti učilnici in Nika si ni mogla pomagati, da se ne bi smejala.

četrtek, 8. september 2011

ZGODBA #12: Dež preteklosti



Stala je na avtobusni postaji in čakala, da neha padati dež. Zavzdihnila je. "Zakaj nisem vzela dežnika?" Objela se je okoli ramen, saj jo je že malce mrazilo in pokukala izpod strehe. Dež je še vedno enako padal in zdelo se ji je, da lije vse močneje. Hotela se je že sprijazniti z usodo, ko je zagledala nekoga, ki je čez glavo pokrit s svojo jakno, pritekel na avtobusno postajo, pod katero je stala. Pogledala ga je in ni mogla verjeti svojim očem. "Marko?" je rekla in obrnil se je k njej. "Hej," se ji je nasmehnil, ko jo je pogledal in stopil bližje. "Kaj pa ti tukaj?" "Isto kot ti. Skrivam se pred dežjem." Skomignila je in ga pogledala v oči. Skoraj je že pozabila, kako lepe so. In kako sta se včasih pogovarjala vsak dan, bila ves čas skupaj; on pa ni nikoli izvedel, da je bila v resnici zaljubljena vanj. Če je dobro pomislila, je niso ta čustva nikoli zares minila. "Zebe te," so bile besede, ki so jo prebudile iz sanjarjenja. Gledal je v njene roke, s katerimi se je objemala. Njene dlani so bile že malce rdeče. "Saj je v redu. Nič hujšega," mu je odvrnila in si roke zakopala v žepe. "Dež se je malo umiril," je dejal, gledajoč v nebo. "Kaj praviš, greva do mene, da se pogreješ in da ti dam suha oblačila?" Vabilo je bilo mamljivo, a ni vedela, kaj naj reče, kaj naj stori. Marko je storil vse namesto nje. Potegnil jo je za roko, ji nad glavo razprl svojo jakno in trenutek kasneje sta že tekla po dežju.
Ko sta prispela do njegove hiše, sta odšla noter in Marko ji je pokazal do njegove sobe. "Greš pod tuš?" Prikimala je, nato pa ji je dal v naročje svojo veliko majico in ene hlače. Odšla je v kopalnico in se stuširala. Takoj se je malo ogrela in počutila se je veliko bolje. Ko se je obrisala, je nase navlekla Markovo majico, hlače pa so ji bile veliko prevelike, zato se je vdala in jih ni oblekla. Sicer pa je bila majica dovolj velika, da je zakrila večino njene zadnjice. Ko se je vrnila v Markovo sobo, ga je zagledala, kako je brez majice stal pri omari in gledal neko sliko. Premerila ga je od nog do glave in si še posebej dobro ogledala njegove trebušne mišice. Skoraj se je že obliznila, ko je Marko opazil, da je prišla in sliko je hitro pospravil nazaj v predal ter stopil k njej. "Hlače so mi prevelike," se je nasmehnila in mu jih potisnila v naročje. Nasmehnil se je nazaj in rekel: "Zdaj grem še jaz pod tuš. Saj boš lahko počakala, kajne?" Pokimala mu je in kmalu je odšel, ona pa je ostala sama. Prisegla bi, da je, preden je zapustil sobo, s pogledom premeril njene noge.
Ker jo je zelo zanimalo, kaj je Marko prej gledal, je stopila do omare, tiho odprla predal in iz njega vzela zgornjo fotografijo. Na njej sta bila ona in Marko. Slika je bila stara že nekaj let, iz časov, ko sta bila še zelo dobra prijatelja in sta bila skupaj vsak dan. Nasmehnila se je. Bilo ji je všeč, da je imel shranjeno njuno fotografijo, čeprav ni vedela zakaj. Položila jo je nazaj v predal, nato pa se je ulegla na posteljo. Bila je že dokaj utrujena, zato jo je premagal spanec. Malce je že zadremala, ko se je Marko vrnil iz kopalnice. V polsnu je začutila njegov poljub na čelu, nato pa je z nasmehom na obrazu globoko zaspala.

sreda, 7. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 8. del



Preostanek avgusta se je vlekel veliko počasneje, kot je Nika mislila. Ko je prišla domov, je takoj stekla k Urši in Juliji ter jima vse podrobno povedala. Vedele so, koliko ji je David pomenil in kako potolčena je sedaj, ko ga je morala pustiti za sabo. Cele dneve je bila zaprta v sobi in gledala žalostne romantične filme ter se nažirala s čokolado.
Ampak tudi avgusta je bilo sčasoma konec in Nika se je morala vrniti v šolo. Na začetku poletja se je veselila drugega letnika, da bo lahko fazanirala nove dijake in da ne bo več med najmlajšimi na šoli, ampak zdaj ji je bilo vseeno. Julija je vsa vesela priskakljala prvega septembra v šolo, z zalogo alkoholnih flomastrov in na hodniku je prežala kot mačka na miši. Komaj je čakala, da dobi kakšnega fazančka v roke in ga dobro "obdela". Nika pa je samo tiho sedela na mizi dežurnega učenca in se rahlo smejala Juliji, ki je ravno lovila nekega fanta z odprtim alkoholcem.
"Pridi Julija," pouk se bo kmalu začel, ji je rekla in skočila z mize. Odšla je v razred in objela svojo torbo, ki je ležala na mizi. Zavzdihnila je, ko je v razred stopila profesorica in začela z vsakoletnimi začetnimi besedami: "Pozdravljeni nazaj v šoli! Upam, da ste se imeli poleti lepo." Kurac pa poletje. Ozrla se je okoli sebe in zagledala dve novi učenki, ki sta skupaj sedeli v drugi vrsti. Očitno sta se poznali že od prej. "Imamo pa tudi dve novi sošolki," je zaslišala reči profesorico. "Pa naj se kar sami predstavita." Videla ju je, kako sta se ena za drugo vstali in predstavili, ampak ju niti ni dobro poslušala, ker je spet glavo zakopala v svojo torbo in si odklopila misli. Zdelo se ji je samo to, da je bila ena Ines, druga pa Sara, kaj več drugega pa ni ujela.
Zaslišala je vrata, ki so se odprla in nek moški glas, ki je rekel nekaj glede tega, da je tudi on v tem razredu. Profesorica mu je odvrnila, da naj se kar usede na prosto mesto in kmalu je zaslišala, da se je stol poleg nje premaknil, ter da se je nekdo usedel. "Joj, ne no, nočem nobenega prišleka poleg sebe," si je mislila in pri sebi zavzdihnila. Začutila je Julijin dotik na ramenu in zaslišala jo je zašepetati na njeno uho: "Nika, lepega soseda imaš." "Pa kaj potem... je zavila z očmi in se z nosom še bolj zakopala v svojo torbo. "Nika... Nika!" Ko je zaslišala svoje ime, je dvignila glavo in se zazrla v profesorico. "A ti je preveč dolgčas? Že prvi dan šole? Glej, da ne boš spala pri pouku čez celo leto, dobro veš, kam te to lahko pripelje." Ja ja...ne potrebujem pridige! je zavzdihnila sama pri sebi, ko je začutila pogled na sebi. Z grdim pogledom se je obrnila k novemu sošolcu in mu hotela že zabrusiti, kaj zija, ko je še sama zazijala. Čeljust se ji je povesila skoraj do tal in malo je manjkalo, da ne bi kar zakričala. "Se boš predstavil?" je rekla profesorica in vstal se je ter rekel: "Moje ime je David in pred enim tednom smo se priselili v Krško." Krško?! Tam jaz živim! Ni mogla odmakniti pogleda z njega in ko se je usedel nazaj na svoj stol, ter jo pogledal, ni mogla zdržati. Hitro se je vstala in skoraj zavpila: "Profesorica, grem lahko na stranišče? Nujno je!" Niti počakala ni, da bi ji odgovorila, temveč je zdrvela ven iz razreda. Stekla je v stranišče in brcnila v koš za smeti, da se je prevrnil po tleh. Zavpila je in se usedla na tla. Glavo si je zakopala v roke ter nežno zahlipala, ko je zaslišala zvonec za odmor. Kmalu je zaslišala korake in roko, ki se je dotaknila njene rame. "Nika? Pogovoriti se morava." Bil je David.

ponedeljek, 5. september 2011

ZGODBA #11: Te skrivnosti, te potlačene besede



Sedela je na avtobusni postaji in čakala nanj. Bilo je še dokaj mrzlo, saj je bilo zgodaj zjutraj in hladen vetrič ji je pihljal v obraz. Nato pa je zagledala avtobus, ki je pripeljal in se ustavil na drugi strani ceste. Odprla so se vrata in nekaj jih je izstopilo, med njimi tudi on. Rahlo se je nasmehnila, ko ga je zagledala in tudi on jo je videl ter stekel k njej čez cesto. Tiho mu je pokazala prazen prostor poleg sebe, kamor se je tudi trenutek kasneje usedel. "Veš," je začela, ne da bi ga pogledala. "Kar sem ti zadnjič govorila, ni bilo popolnoma res." Igrala se je s ključi, ki jih je imela v roki in še vedno ga ni pogledala. "Bila sem sama in to je bilo pred dvema letoma, ko sem bila v devetem razredu. Najprej nisem imela nikogar. Med poukom sem bila tiho, učitelji so mislili, da pridno poslušam, v resnici pa nisem imela nikogar, s katerim bi se pogovarjala. Med odmori in po šoli sem bila kot duh, za katerega ni nihče vedel, da obstaja. Kmalu sem se začela družiti z najpopularnejšimi puncami na šoli. Kvečjemu zaradi tega, ker sem sedela poleg ene izmed njih, ker drugje ni bilo prostora, oziroma nisem bila dobrodošla. Ampak ni bilo vse takoj v redu. Lahko sem imela nekoga, da sem bila z njim in nisem bila popolnoma sama, ampak to ni bilo to. Nismo imele prave povezave med sabo, nisem jim mogla zaupati, saj so se mi posmehovale. Na koncu leta pa sem se skregala tudi z njimi zaradi neke neumnosti. Ogovarjale so me za mojim hrbtom in komaj sem čakala, da se konča šola in se pričnejo počitnice." Zajela je zrak in še vedno zagledana v tla nadaljevala: "Zdaj, ko sem v srednji šoli, sem hotela začeti na novo. In tudi sem. Imam vas, s katerimi se družim in veliko bolje mi je. Ampak še vedno se bojim. Najbolj se bojim, da bi me kdo pozabil ali še huje, smrti. Bojim se tega, da bi umrl nekdo, ki ga imam rada. Po pravici povedano, se najbolj bojim tvoje smrti." Končno ga je pogledala, ampak ni čakala, da bi kaj spregovoril, temveč je nadaljevala. "Bojim se, da bom nekoč ostala sama. Ko vidim stare ljudi, ki sami sedijo v restavraciji ali kinodvorani, me zaboli srce. Nočem, da se mi kdaj zgodi kaj takega. Da bom sama na svetu in ne bom imela nikogar. Nihče ne ve, da ponoči ne morem zaspati in da vsako noč zaspim v solzah." Stisnila je pest in še vedno govorila naprej. "To ti govorim, ker sovražim skrivnosti. Sovražim, da ljudje skrivajo stvari pred mano in da sem vedno zadnja. Tega nočem." Solza ji je spolzela po licu. "Oprosti, z besedami sem dobra samo, če jih napišem." Utihnila je. Nekaj časa sta tako sedela v tišini, nato pa se je obrnil k njej. "Nisi sama," je rekel, ko jo je prijel za roko. "Jaz sem tu zate. Upam, da se tega zavedaš." Pritisnil ji je poljub na lice, kjer je bila njena solza in se dvignil s klopce. "Pridi, pojdiva. Pouk se bo začel," ji je pomignil in vstala se je. Prijel jo je za roko in sklenjenih prstov sta odšla proti šoli.

Never say goodbye, 'cause goodbye means going away, and going away means forgetting.

ZGODBA #10: Se vidiva, očka



Sama je sedela na balkonu in rahel vetrič ji je nežno kuštral lase. Opazovala je nočno življenje mesta. Avtomobili so se vozili mimo in bilo je tudi nekaj kolesarjev.
Ob Krki na klopci je sedel nek fant in videla je njegov obraz v svetlobi mobilnega telefona, na katerega je tipkal. Komu je pisal? Je bilo to njegovo dekle?
Zavzdihnila je. Komu naj piše ona? Njen telefon je sameval že nekaj časa. Klicala jo je le mama ali prijateljica, ki jo je včasih povabila na kavo v gostilno, kjer je delala.
Opazovala je svetleče rdeče lučke, ki so bile v resnici številne svečke na pokopališču čez cesto. Tam je bil on.
Tisti, s katerim je ob večerih v tišini z roko v roki sedela na balkonu. S katerim je ob nedeljah odšla na sprehod ob Krki. Čigar klici in sporočila so napolnjevali njen mobilni telefon. On, ki je njeno življenje naredil srečno in je vnesel pomen v vsak danv letu. On, zaradi katerega je hotela živeti. Ležal je tam, tri metre pod zemljo. Tam, kjer ga ni mogla čutiti. Kjer ni mogla slišati njegovega glasu in duhati njegovega vonja. Bil je tam in ni mu več mogla reči, da ga ljubi.
Ampak obljubila mu je, da se ne bo vdala. Da bo še naprej ljubila življenje in shajala iz dneva v dan.
Zaprla je oči z mislijo nanj in veter jo je pobožal po obrazu, tako nežno, kot jo je včasih on.
"Obljubim," je dahnila, ko jo je solza požgečkala po licu. "Za tebe," je še tiho rekla in se pogladila po trebuščku. "Mamica te ima rada."

Can you imagine that love?

nedelja, 4. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 7. del



"Oh, to je bilo...perfektno," je rekel David in se z nasmehom na obrazu obrnil k Niki. Opazil je solze na njenem obrazu in se zaskrbljeno zazrl vanjo. "Nika? Kaj je narobe?" Zasmrkala je in se prisiljeno nasmehnila. "Nič, nič," je hitro dejala. "To je od sreče." Kakšna laž. "Si prepričana?" jo je vprašal David in ji s palcem obrisal solze z obraza. "Seveda," je z nasmeškom dejala in se obrnila stran od njega. Začutila je Davidove ustnice, ki so ji prilepile poljub na lice in zaprla je oči. Ni mogla več. Preprosto se ni mogla več pretvarjati. Hitro se je vstala in se pričela oblačiti. "Nika?" je začudeno dejal David in se tudi sam vstal. "Kam greš?" jo je vprašal med oblačenjem boksaric. "Oprosti, vendar moram iti. Spomnila sem se, da...sem nekaj pozabila!" Majico si je hitro navlekla nase, da sploh ni opazila, da je narobe obrnjena, nato pa hitro oddrvela iz sobe. "Nika!" je zaslišala Davidov vzklik, ko je stekla skozi vhodna vrata in izginila.

Ko je pritekla do svojega apartmaja, se je ustavila pri drevesu in se s čelom naslonila nanj. Pričela je še bolj jokati in udarjati drevo. "Zakaj? Zakaj?!" se je slišala reči med jokom in zdrsela je na tla. Nekaj časa je tako jokala, nato pa se je tiho splazila v apartma in v svojo sobo, da ne bi prebudila svojih staršev.

Naslednji dan je bila ves čas notri. Cel dan je ležala v postelji in počela nič. Mamo je že malce skrbelo za Niko, ona pa ji je samo odvrnila, da potrebuje počitek in da jo boli glava. Ni odšla k Davidu. On pa tudi ni prišel k njej, saj ni vedel, kje imajo apartma. Njene telefonske številke pa tudi ni imel, saj mobitela ni imela sabo. Tako se ji je zdelo še najbolje. Da preprosto izgine in se pretvarja, da se ni nič zgodilo. Da David ne obstaja in da se ne vidita nikoli več.

In tako je prišel deseti dan. Dan odhoda. Nika se je vstala veliko prej in je tudi hitreje spakirala svoje stvari. S kovčkom vred je bila v avtu že pred starši in mama je bila presenečena, da je bila tako hitra. Vedela je, da je nekaj narobe, vedela pa je tudi, da ji Nika ne bo ničesar povedala.
In tako so se odpeljali. Nika je zrla skozi okno in prisegla bi, da je videla Davida, ki je sam sedel na klopci in zrl pred seboj. Zazdelo pa se ji je tudi, da sta za trenutek, za en kratek trenutek, staknila pogleda.

petek, 2. september 2011

It never rains but it pours



Rada je imela dež. Takrat se je počutila, kot da je sama na svetu; da ni ničesar. Da ni bolečine in osamljenosti ter da ni njega, ki jo je iz dneva v dan bolj obnoreval in jo spravljal ob pamet. Ko je deževalo, si je rada predstavljala, da obstajata samo ona in dež. In da ni tega sovraštva okoli nje, s katerim se je bojevala zadnja leta.
Rada je stopila na ulico in se pustila močiti. Razširila je roke in se prepustila naravi. Dežne kaplje so ji polzele po obrazu in se ji vpijale v oblačila. Ni je motilo. Dež je bila ena redkih stvari, ki jih je imela rada.
Nihče ni vedel, da so to solze na njenem obrazu.
Nihče ni vedel, kako zares je sama na tem norem svetu. Na tem svetu, ki ni poznal ljubezni.

~Let it rain. Let the heaven wash away my pain.

četrtek, 1. september 2011

ROMAN #1: Poletje ljubezni; 6. del



"A tako se greva?" je v smehu dejala Nika. David ji na vprašanje ni odgovoril, samo začel se je smejati, kmalu za njim pa še ona, saj jo je začel žgečkati po celem telesu. "Neee, David nehaj!" je vzkliknila Nika, ko so ji od smeha po licu že polzele solze. Njegova roka se je ustavila na njenem meču in od njegove tople dlani jo je kar zmazilo, da je po telesu dobila kurjo polt. Nehala se je smejati in se zazrla v njegove oči. Z roko si je popravila pramen las z obraza, ko se je David počasi nagnil z njej. Njune ustnice so se staknile in sprva sta se poljubljala nežno in počasi, potem pa je David pospešil tempo in kmalu sta se strastno poljubljala kot še nikoli. Niki je bilo to všeč, čeprav se je malce bala, kaj sledi.
David je z rokami zlezel pod njene noge in jo dvignil ter prestavil višje na posteljo, nato pa se je še bolj zagnano pognal v njene ustnice. Čeprav je Niko že malce skrbelo, preprosto ni mogla nehati, saj je bilo vse skupaj preveč božansko.
Začutila je njegovo roko, ki je z njenih meč počasi potovala višje in kmalu je nežno drsela po notranji strani njenih stegen. Takrat je končno prekinila poljubljanje in se dvignila na komolce. "David..." je tiho šepnila. "Kaj? A ti kaj ni všeč?" jo je zaskrbljeno vprašal in se zazrl vanjo. Ko je spet pogledala v njegove svetleče oči, se ni mogla upreti in napadla ga je kot hijena. Z rokami je zagrabila njegovo majico in jo potegnila z njegovega telesa, da je kmalu ležala nekje v kotu na drugi strani sobe. Obrnila se je in kmalu je bil David pod njo. Zajahala ga je in ga še naprej strastno poljubljala. Z levo roko je držala njegov obraz, z drugo pa je zdrsnila v njegove hlače. Začutila je njegovega korenjaka, ki je že malce otrdel in dvignila se je, ter ga pohotno pogledala. "Te vzburjam, kaj?" David se je le nasmehnil in jo obrnil, da je bila sedaj ona spodaj. Tudi njej je slekel majico in ji odpel modrček ter začel masirati njene prsi. Nika je od užitka zavzdihnila in ga potegnila bliže k sebi. David je z ustnicami napadel njen vrat in ga poljubljal. "David..." mu je šepnila v uho. "Zdaj." Odmaknil se je od nje in jo globoko pogledal v oči. "Si prepričana?" "Zagotovo. Zdaj pa hitro, preden si premislim!" To je delovalo, saj je z roko zdrsnil pod njeno oblekico in ji hitro slekel spodnjice. Potem si je hitro slekel hlače, pri čemer mu je pomagala tudi Nika, nato pa še boksarice. Dvignil se je na njo in Nika ga je z nogami objela okoli telesa in ga potegnila bližje k sebi. Kmalu je začutila pekočo bolečino, ki ji je prežemala celo telo. Ni vedela, ali jo boli ali ji je všeč, ampak nekaj je vedela zagotovo. Da je to storila in da bo sedaj težko odnehala.
Prepustila sta se užitkom, dokler...eksplozija. Obema je prišlo skoraj naenkrat in to je bil najboljši občutek, kar jih je kdaj čutila. Od krčev, ki so prežemali njeno telo, so se ji kar zasolzile oči in z nohti je zarila globoko v njegov mišičast hrbet.
David se je umaknil iz nje in se ulegel poleg. Globoko sta dihala in vedela sta, da je to to. Poti nazaj ni bilo. Pa tudi bilo jima ni niti malo žal. Začutila je Davidovo roko, ki je prijela njeno in zavedla se je, da bo kmalu odšla in Davida pustila za sabo. Začela je jokati...