Imela je zagotovljeno Davidovo podporo. Ampak še vedno ni bila popolnoma srečna. Še vedno je imela otroka v svojem trebuhu in še vedno ni vedela, kaj naj stori z njim. Bala se je. Razumljivo, saj je bila stara komaj 15 let. Hodila je v drugi letnik srednje šole in odvisna je bila od svojih staršev, katerim pa se je bala povedati, da je noseča.
"David..." je dahnila, ko je ležala v njegovem naročju. "Mmm?" je zamomljal in jo pogladil po glavi. "Si prepričan, da boš zadovoljen z vsako mojo odločitvijo?" "Seveda, podpiral te bom, kakorkoli se boš že odločila. Saj se gre vendar o tvojem telesu." Bilo ji je všeč, da je imela njegovo podporo ne glede na vse, ampak nekako se ji je zdelo, da je še vedno sama pri vsem in da David to govori samo zato, da ne bi imel tega bremena na sebi. Zavzdihnila je. "Nisem pripravljena imeti otroka. In bojim se, kaj bo storila moja mama, če izve. Nočem je spet razočarati." "Razumem te..." je rekel David in jo še naprej božal po laseh. "Rada bi splavila," je končno rekla in pogoltnila slino. Nekako težko ji je bilo izreči te besede, ampak zdaj se je počutila lažje, saj se je končno za nekaj odločila. "Prav..." je njene misli prekinil David. "Šel bom s tabo, če ti je prav." Pokimala je in se še bolj pogreznila v njegove dišeče lase.
"Mamica, lačen sem. A boš kmalu jedla? Daj se no zbudi, dolgočasim se. Ne da se mi več samo ležati. Rad bi kaj počel. Saj je vendar še dan. A boš kmalu spet poslušala tisto glasbo, ki mi je tako všeč? Ali pa gledala tist smešen film? Spet bi jedel tisto, kar si jedla včeraj. Bilo mi je tako dobro in rad bi še.
Mamica, a me nimaš rada? Jaz tebe imam, veš? In komaj čakam, da pridem ven in te spoznam. Povej očku, da imam njega tudi rad. Mamica?
Zbudila se je. Bila je malce prepotena in mrazilo jo je. Prižgala je namizno luč in pogledala na uro. Bilo je šest popoldan. Očitno je zaspala, ko se je popoldne ulegla. Ni bila več prepričana, če ve, kaj hoče. Imela je te čudne sanje in občutek je imela, da ji je to govoril njen otrok. "Ne, kaj mi pa je?" se je lopnila po glavi. "Otrok se ne more kar pogovarjati z menoj." Ampak vseeno ji je v glavo prišlo dejstvo, da ima v svojem trebuhu živo bitje. Vedela je, kaj mora storiti. Potrebuje Davida.
Hitro je pograbila jakno in mobilni telefon ter stekla ven. Ko je bila že zunaj, je poklicala Davida. "Hej, a se lahko zdaj dobiva? Na klopci. V redu." Poklopila je in pospešila korak. Ko je prispela do parka, se je usedla na tisto klopco kot ponavadi in se ozrla okoli sebe. Zunaj je bilo malo ljudi, saj se je proti večeru že malce ohladilo in svoje dlani je vtaknila v žepe, da bi se malce segrela. Kmalu ga je zagledala. Po potki je hodil proti njej in kmalu se ji je pridružil. Usedel se je poleg nje in se zazrl vanjo. "Zakaj si me želela videti? A je kaj narobe?" Zajela je sapo in rekla: "Rada bi rodila."
Ni komentarjev:
Objavite komentar