"Kaj? Si prepričana?" je skoraj zajecljal David in pobuljil v Niko. Videla je, da mu to ni najbolj po godu in da je malce prestrašen. "A nisi rekel, da boš sprejel vsako mojo odločitev?" ga je zmedeno vprašala. "Seveda sem. Ampak nisem pričakoval, da se boš tako odločila. In po pravici povedano, še nisem pripravljen biti očka." Na obrazu se mu je videlo, da ni bil prepričan, da je bilo prav, da je to rekel naglas. "Popolnoma te razumem," mu je odvrnila Nika. Videla je, da si je David kar malo oddahnil. "Ampak saj ne boš potreboval biti očka." "Kako to misliš?" jo je zmedeno pogledal, v prepričanju, da ga bo Nika pustila. "Očka boš vseeno, ampak ti za otroka ne bo potrebno skrbeti," mu je odvrnila. "Dala ga bom v posvojitev." David se je nerodno presedel in za trenutek pomislil. "Si prepričana, da si zmožna iti skozi vse to? Mislim, nosečnost... Pa tudi oddaja otroka v posvojitev ni tako enostavna, veš?" "Vem," je zavzdihnila. "Tega se zavedam. Ampak prepričana sem, da je to prava odločitev. Čeprav bo težko. Sicer pa je po mojem mnenju splav še težja stvar. Ne morem kar ubiti nedolžno bitje. Del naju je, sad najine ljubezni. In tega ne morem kar ubiti; zatreti v kali." David ji je odobravajoče stisnil dlan, ter rekel: "Kaj pa tvoji starši?" Zavzdihnila je. "To...to pa še pride." Zazrla se je v njegove oči in ga objela. Potrebovala je pomoč, še posebej zdaj.
"Hej, stara!" je zaslišala Julijo, ki je vstopila v njeno sobo in se vrgla poleg nje na posteljo. Za njo je prišla tudi Urša in počasi zaprla vrata. Pridružila se jima je na postelji ter se zazrla v Niko. "Zakaj si naju poklicala k sebi? Je kaj narobe?" "Ja. Zadnje čase si res nekam odsotna," jo je prekinila Julija in se z večjim zanimanjem zagledala vanjo. Nika je zavzdihnila. "No...precej velika reč je..." "So te dobili, ko si kradla v trgovini? Takrat, ko so mene dobili, ko sem vzela tiste tampone in monte napitek, je bila cela frka," je začela Julija. Nika se ji je morala nasmehniti. "Ti si trčena," jo je grdo pogledala Urša. "Pusti ji no do besede." Julija je Urši pokazala jezik, ampak ni se dala motiti. Še bolj se je zazrla v Niko, ki je končno dahnila: "Noseča sem." Reakcija je bila pričakovana. Urša je bila vsa presenečena in začudeno je vzdihovala, Julija pa se ni mogla zadržati: "Kaj? Nategnil te je? O ti prasica! Zakaj nisi povedala?!" Urša je vrgla strupen pogled proti Juliji in malo je manjkalo, da bi jo mahnila. "In kako je?" je še zaslišala iz Julijinih ust in ni se mogla zadržati. Začela se je smejati. Pričakovala je nekaj takega, saj je imela Julija vedno neumne pripombe, ko niso bile potrebne. Videla je Uršin resni izraz na obrazu in nehala se je smejati. Odkašljala se je. "Torej ja... Z Davidom sva se odločila, da bom donosila in dala otroka v posvojitev." Urša in Julija niso imele besed. Če je Nika dobro pomislila, je bilo redko, da je Julijo spravila ob govor. "Zakaj nama nisi prej povedala?" je Urša prekinila tišino. Skomignila je. "Ne vem. Najprej sem mislila splaviti in se pretvarjati, da se to ni zgodilo." Spet so obmolknile, nato pa se je oglasila Julija. "In resno te je nategnil?" Niso se mogle zadržati. Niti Urša. Začele so se smejati in Niki je ta smeh po dolgem času prav prijal. Končno se je malo sprostila.
Hodila je gor in dol po kuhinji. Mama in oče sta sedela za mizo pred njo, Urša in Julija pa sta sloneli pri vratih. "Kaj si naredila?" je rekla njena mama. "Si kaj ukradla?" "Pa zakaj vsi najprej pomislite na to?" je živčno rekla Nika in zaslišala je Julijin pridušen smeh ter udarec, ki je bil najbrž Uršin. "Ne, za nekaj drugega se gre." Zazrla se je k puncam in ko je zagledala Uršin odobravajoč pogled, je vedela, da nima smisla, da še zavlačuje, zato je kar zinila: "Noseča sem."
Ni komentarjev:
Objavite komentar