Ni vedela, kaj naj stori. Ves čas si je glavo razbijala s tem, kakšne možnosti ima in katera bi ji najbolj ustrezala. Ni je našla. Nobena ni bila pravična za vse in za nobeno ni bila dovolj pogumna. Najbolj pa ji je bilo težko, kako naj pove staršem. Kako naj mami, ki jo je že tolikokrat razočarala, pogleda v oči in ji reče, da bo postala babica? Ni mogla. Že v mislih jo je preganjal ta prizor in ni si hotela niti predstavljati, kaj bi njena mama naredila. Bi jo udarila? Mogoče. Saj ne bi bilo prvič. Bi se onesvestila? Tudi možno. Bi ji rekla, da je "zafurano" bitje in da naj se ji ne prikaže več pred očmi, ker takega otroka ni vzgojila? In da zanjo ni več hčerka, da se bo pretvarjala, da otrok nima? O moj Bog, ne zmorem več! Z dlanmi si je pokrila ušesa, kot bi hotela preprečiti, da bi take misli prihajale v njeno glavo. Niti malo se ji ni sanjalo, kaj naj stori. Kako naj pred mamo sploh še kdaj stopi in jo pogleda v oči? Kaj naj stori z Davidom? Kaj pa otrok?
Zavlekla se je pod odejo in se zazrla v temo. Tako bi moralo biti. Ničesar. Samo ona in zunanji svet sploh ne bi obstajal. Njen trebuh pa bi bil napolnjen samo s hrano, o kakršnem koli zarodku pa ne bi bilo ne duha ne sluha.
Pričela je jokati. To je bila zagotovo najtežja odločitev v njenem življenju. In ni našla rešitve. Bala se je, da je nikdar ne bo in bo prišlo do tega, da bo mama sama izvedela, da je Nika noseča, saj se bo kar naenkrat prikazala z ogromnim trebuhom.
O Bog, kaj naj storim?
Sedela je na klopci v parku, kjer sta vedno sedela z Davidom. Njen pogled je bil prazen in videlo se je, da jo nekaj muči. Oh, kako je ne bi. Zrla je v peščena tla in živčno topotala z nogami. Zaslišala je korake. Odmevali so v popolnem ritmu. Prepoznala je to hojo. Bil je David.
Usedel se je poleg nje in zazdihnil. Ni rekla ničesar, niti obrnila se ni. Začutila je njegovo roko na svoji. Ni bil isti občutek kot ponavadi. "Strah me je," je tiho rekla in se s solznimi očmi počasi zazrla vanj. Videla je ta pogled v njegovih očeh. Videla je njegovo skrb in prisegla bi, da tudi ljubezen. Ljubezen? Ha, še vedno? "Nika..." je skoraj zašepetal in dahnil. "Nisem pripravljen na to. Nihče me ni pripravil in to je bil prevelik šok zame." "A zame misliš, da pa ni bil?!" je zakričala in skoraj prestrašila se je svoje reakcije. "Jaz nosim sad najine neumnosti pod svojim srcem," je rekla tišje. "Jaz se bom zredila, dobila strije in bruhala cele dneve. Jaz bom dobila bolečine v križu in otekle gležnje. In potem ti nisi pripravljen?!" Sklonil je pogled. Vedel je, da ima Nika prav. "Če hočeš, da končava, mi to povej zdaj, preden še bolj zabredeva," je rekla in se trudila, da ne bi začela jokati. "Nika, tega nisem nikoli rekel," je hitro rekel David. "Kar sem ti rekel na morju in kar sem ti povedal prvega septembra na stranišču niso bile neumnosti. Vse sem mislil resno in zato ne mislim oditi nikamor. Nisem mevža. Čeprav se bojim, še ne pomeni, da bom pobegnil pred težavami. Tega se bova lotila skupaj in ne boš me spodila stran. Oba sva v tem in pod nobenim pogojem te ne bom pustil same." Še bolj je stisnil njeno dlan in ni mogla več zdržati. Solze so začele liti po njenem obrazu in prižela se je k njemu. "Spoštoval bom vsako tvojo odločitev," ji je rekel na uho, ko so se njene solze vpijale v njegov pulover. Še bolj jo je stisnil in objeta sta sedela na klopci. Bilo ji je veliko lažje, zdaj ko je vedela, da ima Davida ob sebi. In da se ne bo potrebovala s tem spopadati sama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar